Pojdite na vsebino

V zadnjih letih je v slovenskem filmskem prostoru občutiti povečano zanimanje za eksperimentalni film. Avtorji na obronkih preverjenih form iščejo možnosti lastnega izraza. Izmikajo se togosti standardiziranega nabora praks, ki so še vedno prevladujoče v kinematografski produkciji in vse bolj prevprašujejo njeno hegemonijo. Vznik festivala, ki bi se posvetil tovrstnim eksperimentom, je bil zato le še vprašanje časa.

Od 7. do 9. julija smo ga naposled le doživeli – mednarodni festival eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X (video-film-eksperiment) Ljubljana. Do zdaj so gibljive slike, ki se upirajo okovom konvencionalnosti, zavetje iskale pri drugih, nespecializiranih festivalih, ki se niso ustrašili njihove narave, pri čemer velja omeniti predvsem festival kratkega filma FeKK. Ta je s pripoznanjem kakovosti v igrivosti in izvirnosti eksperimentalnih filmov postavil trdne temelje, na katerih SCCA-Ljubljana in Postaja DIVA v sodelovanju s Slovensko kinoteko gradijo pri organizaciji novega, specializiranega festivala. Njegova prva edicija je bila zastavljena predvsem kot pregled praks iz tujine in napoved tega, kar lahko pričakujemo v prihodnje. V treh festivalskih dneh so se v dvorani Silvana Furlana zvrstili štirje kurirani programi kratkih filmov, dva performansa in okrogla miza z domačimi in mednarodnimi gosti.

prizor iz filma trans.fail
trans.fail

V festival nas je uvedel hibridni avdiovizualni solo performans trans.fail Luke Prinčiča, ki je s svojim kaotičnim plastenjem abstrahiranih podatkov gledalčeve čutilne receptorje pripravil na intenzivno doživetje festivala. Prinčič gledalca sooči z dejstvom, da je kino tehnološki sistem, ki poleg reprezentiranja lahko tudi dobesedno modulira percepcijsko resonanco subjekta. Medtem ko se sprašuje o fluidnosti spola, trans.fail spretno krmari med kaosom in nadzorom ter toku performansa dopušča, da na vprašanje nikoli konkretno ne odgovori.

Štafetno palico je nato prevzel program Telesne igre avstrijske distribucijske hiše za eksperimentalni film in video sixpackfilm, ki je gledalce potisnil ob sedež s provokativnimi in absurdnimi podobami. Telo Mare Mattuschka, staroste avstrijskega avantgardnega filma, ki se v filmu Popkasta zgodba (Nabelfabel, 1985) izvija iz tesnega primeža neskončnih slojev najlonk, je preslikavalo občutja v telesa gledalcev. Neprijetna visceralna občutja in telesni odzivi na podobe s platna so silili k zamejitvi nedoločene meje intimnosti, ki se je zdela oskrunjena.

Aspiracije po vidnosti umetniškega filma uresničuje tudi producent Anže Peršin, ki živi in dela na Portugalskem. Za festival V-F-X je pripravil program lastne produkcijske platforme Stenar Projects: Podporna struktura skozi njen katalog, sledil pa je še pregled formalnih pristopov slovenske eksperimentalne produkcije iz Postaje DIVA, ki sta ga sestavila kuratorja Peter Cerovšek in Vesna Bukovec.

Zadnji dan nam je s projekcijskim performansom

fotografija performansa deskt0p_cinema
deskt0p_cinema

postregel neodvisni kurator, publicist in prevajalec Greg de Cuir Jr., ki s projekcijo lastnega zaslona problematizira doživljanje sveta skozi namizje računalnika. Festival je sklenil program treh filmov Eme Kugler in s tem napovedal retrospektivo njenih filmov, ki si jih bomo v Slovenski kinoteki lahko ogledali jeseni.

Poleg projekcij, ki so v estetskih, pripovednih, produkcijskih in distribucijskih metodah vsaka v svojem slogu odstopale od institucionalno podprte produkcije, je nabor pomembnih izhodišč za daljši razmislek ponudila okrogla miza Prostor in čas za eksperiment. Svoje izkušnje in razmišljanja na to temo so delili Anže Peršin (Stenar Projects), Greg de Cuir Jr. (Alternative Film/Video) in Sašo Sedlaček (ALUO). Pogovor je moderirala Varja Močnik (Slovenska kinoteka). V skoraj prazni dvorani je nekoliko nelagodno odzvenel Sedlačkov komentar, da se »včasih zazdi, da je na odru več ljudi kot v občinstvu«.

Vsak ima možnost narediti film v enem popoldnevu v svoji dnevni sobi. Vsi imamo možnost izražanja, ki jo pogosto izkoristimo tudi, ko naša misel ni izčiščena in argumentirana. Seveda to ni nujno slabo, saj nas – kot gledalce – sili h kritični obravnavi, kot avtorje pa nas izpostavi kritiki, ki je nujna za napredovanje. Senzibiliteto pridobimo predvsem s tem, da smo izpostavljeni različnim praksam in pristopom. Tu se pojavi vprašanje, kako in kje imamo možnost to storiti. Akademije in druge izobraževalne institucije s področja umetnosti, valilnice mladih avtorjev, se rade ponašajo s tem, da naj bi študente spodbujale k eksperimentu, a le malo je profesorjev, ki pod tem pojmom nimajo bolj ali manj specifično oblikovane ideje in so sposobni konstruktivne obravnave in vrednotenja dela, ki presega območje njihove ekspertize.

prizor iz filma Neurodermitis
Neurodermitis

Z nastankom novih tehnologij, družbenih redov, političnih sprememb in drugih premikov se pojavijo nove možnosti preizpraševanja in s tem vedno novi potenciali za eksperiment. Eksperimentalni film torej zaobjema velik spekter različnih vsebinskih in formalnih pristopov, zato ima pri njegovi sistemizaciji pomembno vlogo delo kuratorjev in festivalov, ki filme postavijo v kontekste. Tega se dobro zavedajo pri prej omenjeni distribucijski hiši sixpackfilm. Njihov primarni cilj je povezati sodobno avstrijsko filmsko produkcijo z mednarodnimi festivali, saj v njih prepoznavajo največjo možnost promocije in izmenjave informacij. Ko film pod njihovim okriljem zaokroži po vseh pomembnejših festivalih, ga dodajo v arhiv, od koder je na voljo za izposojo. V katalogu imajo trenutno okoli 1900 naslovov, od klasik avstrijske avantgarde do del sodobnih avtorjev.

Zavidljive razmere, v katerih eksperimentalni vzgibi avtorjev cvetijo v tujini, so na okrogli mizi zanetile pogovor o večnem vprašanju produkcijskih sredstev, ki jih v Sloveniji namenjajo tovrstnim praksam. Izpostavljeno je bilo dejstvo, da so na Slovenskem filmskem centru umaknili postavko sofinanciranja eksperimentalnih filmov. Avtorji se s tem soočajo na različne načine. Nekateri tovrstne filme, če je to mogoče, »zapakirajo« pod druge oznake, ki na SFC-ju zvenijo bolj blagozvočno, drugi pa pridobijo sredstva za razstavo, ki jih porabijo za produkcijo filma ali videa. Eksperimentalne prakse z iznajdbami vsebinskih in formalnih inovacij pogosto povzročijo pomembne prelome v filmskem svetu, a so kljub temu že inherentno distancirane od prevladujočih oblik filma in s tem financiranja. Zagovarjajo neodvisnost, predstavljajo vznemirljivo polje svobode in živijo v sožitju z negotovostjo. Bo eksperiment uspel?

Rojstvo festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks je bilo dolgo pričakovano in je vsekakor dobrodošlo. Upamo lahko, da njegov razvoj v prihodnjih letih na naša platna prinese še več premišljeno kuriranih programov, sodobne eksperimentalne produkcije in avdiovizualnih performansov. Ob prihodnjih edicijah festivala bi bilo vredno razmisliti, kako izzvati radovednost gledalca zunaj mehurčka nišnega zanimanja za eksperimentalni film in kako mu te prakse sistematično približati skozi tematske programe. Kljub precej šibkemu obisku, ki so ga povzročile predvsem vse negotovosti in nepredvidljivosti leta 2021, se zdi, da se je festival vendarle moral zgoditi ravno letos. Prelomni časi kličejo po spremembah. Čas je, da jim prisluhnemo.

Ekran september/oktober 2021

Preberi več