Ko se proti koncu novembra zaključi naš največji filmski festival LIFFE, sledi še vrhunec domače jesensko-zimske festivalske sezone, jagoda na smetani na vrhu filmske torte – Animateka. Mednarodni festival animiranega filma nas s svojimi fantastičnimi, živopisanimi, radovednimi in brezmejnimi svetovi vsako leto prijazno pospremi v praznično obarvan december in vsaj za teden dni odžene zimsko temo, hlad in depresijo. 22. edicija Animateke je – kot že nekaj let zapored – dobesedno prekipevala od sijajnega programa – tako filmskega, kot spremljevalnega – in množice dobro razpoloženih mednarodnih gostov ter zadovoljnih gledalk. Obe osrednji lokaciji – Kindovor in Kinoteka – sta se med festivalom spremenili v živahno brenčeč panj ljubiteljev in ljubiteljic animiranih podob: sedeži v obeh kinodvoranah (in kavarnah) so postali težko dostopna dobrina, v vseh kotičkih je odmevalo od živahnih debat, smeha in srčnih srečanj, skoraj na vsakem koraku pa si srečal tudi koga, ki je nekaj zatopljeno skiciral v svoj blokec. Animatečna atmosfera je čisto zares nekaj posebnega, saj se v festivalskem tednu preprosto zgodi nekakšna alkimija, ki natrpan vsakdan spremini v vibrirajočo radost. A daleč od tega, da bi bila ta čarovnija samoumevna. Je rezultat dolgoletnega, predanega dela krasne ekipe, ki v bogat festivalski mozaik vsako leto doda kak nov, premišljen kamenček in korak za korakom nadgrajuje in neguje resnično presežen program, profesionalne, a ne rigidne standarde, ter neukročeni duh in povezano skupnost tega festivala.
Poleg Kinoteke in Kinodvora kot eno od osrednjh festivalskih prizorišč nastopa še Stara mestna Elektrarna, kjer poteka t. i. AnimatekaPRO, platforma prvenstveno namenjena profesionalcem in profesionalkam, ki delujejo na področju animiranega filma, VR razstava pa je letos svoj dom našla v Cirkulaciji 2 v podhodu Ajdovščina. Na festivalu, ki ga obišče okoli 350 akreditiranih gostov in gostij, ter okoli 15.000 obiskovalcev in obiskovalk, je vsako leto prikazanih 350–400 kratkih ter okoli 10 celovečernih animiranih filmov, poleg tega pa se v tednu dni zvrsti še približno 25 strokovnih in spremljevalnih dogodkov. Osrednji del filmskega programa predstavljajo trije tekmovalni programi kratke avtorske animacije: pet sklopov »Tekmovalnega programa«, v katerem so prikazani najboljši filmi iz srednje in vzhodne Evrope; pet sklopov programa »Mladi talenti Evrope«, ki je posvečen najboljšim študijskim filmom, ki nastajajo na evropskih šolah, in »Slonov tekmovalni program«, namenjen animiranim filmom za otroke različnih starostnih skupin. Filme v tekmovalnem programu ocenjujejo velika žirija, študentska žirija in otroška žirija. Ob tem poteka tudi tekmovalni program VR@Animateka, ki prinaša izbor prelomnih potopitvenih del.
V glavnem tekmovalnem programu je žirijo na lanski ediciji najbolj prepričala lutkovna stop animacija Marčevska zima (Lumi saadab meid, 2025, Natalia Mirzoyan), »dokumentarni film ceste« o mladem ruskem paru, ki se zaradi vojne odloči zapustiti svoj dom in se na meji nato znajde v kafkovski nočni mori. Uporabljeni materiali, ki bazirajo na različnih vrstah tekstila, papirja in lesa, subtilno podpirajo simbolizem zgodbe. »Veliko nagrado podeljujemo globoko iskrenemu in ganljivemu filmu o razseljenosti in odločitvi za prostovoljno izgnanstvo namesto življenja pod avtoritarnim režimom. […] Film pripoveduje zelo osebno zgodbo, a se dotakne vseh, ki smo se ob obsežnejšem zatiranju kdaj počutili nemočne in poznamo breme sprejemanja odločitev, ki lahko imajo toliko neslutenih posledic,« je med drugim zapisala žirija. Na kratko omenimo še odličen hrvaški film Psihonavti (Psihonauti, 2025, Niko Radas), prav tako otipljivo temačno, domiselno stop lutkovno animacijo, ki je nastala v sodelovanju med režiserjem in pacienti na kliniki za psihiatrijo Vrapče in v kateri »duševne motnje zapustijo človeške gostitelje, zavzamejo antropomorfne oblike in si poiščejo nova zatočišča«. Med zabavnejšimi filmi v tekmovalnem programu je bil švicarski Karies (Aline Höchli, 2025), prisrčen film o ustvarjalnosti, ki ga odlikuje originalna zgodba in veder risarski slog.
Študentska žirija je kot najboljši film v programu »Mladi talenti Evrope« prepoznala Lov (Qui part à la chasse, 2025, Lea Favre) iz švicarske École cantonale d’art de Lausanne. Lutkovna stop animacija gledalce in gledalke popelje skozi dan filmske študentke, ki se konča popolnoma nepričakovano in skozi zgodbo subtilno naslavlja temo spolnega nadlegovanja in razmerij moči. Posebno omembo v tej kategoriji si je prislužil še en švicarski film, absurdno humorna 2D animacija Cottage Cheese (2025, Janina Müller, Liina Luomajoki, Lena Metzger in Alice Kunz), v kateri se simpatična protagonistka v iskanju odgovorov glede svojega zdravja poda na nenavadno potovanje v svojo nožnico. V letošnjem študentskem programu so izstopale tudi tri slovenske animacije: Arahnofobija (2025) Melite Sandrin, Dekonstrukcija (2025) Nede Ivanović in Naša Gospa Trohnenja (2025) Bibi Erjavec. V otroškem programu Slon, ki je letos prvič potekal samo za vikend, pa je nagrado otroške žirije prejel ekološko obarvan film Legenda o kolibriju (La Légende du colibri, 2025, Morgan Devos).
Vzporedno s tekmovalnimi programi tečejo še Panorama vzhodno- in srednjeevropskega filma, Študentska panorama in Družinski slon. Med stalnimi animatečnimi programskimi nanizankami najdemo še Svetovni jagodni izbor, Animirane dokumentarce in Žiri bonbone – program, v katerem svoja dela predstavi glavna žirija. V Jagodnem izboru nas je tokrat najbolj očarala čudovito preprosta in preprosto čudovita miniatura belgijskega ilustratorja in animatorja Nicolasa Pireta, Silent Panorama (2024), v kateri avtor na enem samem listu papirja s pomočjo detajlirane risbe s svinčnikom ustvari svež in igriv način pripovedovanja zgodbe. Ob obilici kratke avtorske animacije se na Animateki vsako leto odvrti tudi program celovečernih animiranih filmov tako za otroke, kot odrasle. Med osmimi izbranimi naslovi so izstopala tri dela za mlajšo publiko: pustolovski Arco (2025, Ugo Bienvenu), vizualno osupljivo Potovanje regratove lučke (Planètes, 2025, Momoko Seto) in magične Zgodbe iz čarobnega vrta (2025, David Súkup, Patrik Pašš, Leon Vidmar in Jean-Claude Rozec). Vse festivalske projekcije so letos spremljali tudi kratki animirani (pred)filmi, ki so nastali v sklopu projekta Gazi z ljubeznijo: Globalni Anijam. Gre za pobudo Skupnosti animatorjev za Palestino (AC4PAL), ki je k ustvarjanju kratkih animiranih sporočil ljubezni in podpore palestinskemu ljudstvu povabila umetnike in umetnice z vsega sveta.
Letošnja festivalska poslastica je bila brez dvoma retrospektiva filmov, narejena v tehniki igličastega ekrana, ki je na enem mestu združila skoraj vse filme, ki so kadarkoli nastali v tej fascinantni, malo znani in tudi kompleksni tehniki, ki zahteva izjemen trud, a omogoča prefinjene grafične podobe. Za pionirja igličastega ekrana veljata ustvarjalna (in tudi zasebna) partnerja Alexandre Alexeïeff in Claire Parker, ki sta napravo in tehniko izumila leta 1931 za njun kratki film Noč na goli gori (Night on Bald Mountain, 1933), ki smo si ga lahko tudi ogledali. Alexeïeff je kot graver v mediju filma želel oživiti bogate teksture in detajlirano senčenje, ki ju je vzljubil v svojih grafičnih delih, in v ta namen zasnoval novo napravo, ki je bila sestavljena iz mreže iglic, ki prebadajo belo površino ekrana. »Igličasti ekran sestavlja na tisoče gibljivih iglic, vpetih v okvir, ki jih je mogoče z različnimi orodji potiskati sem ter tja, s čimer se oblikujejo reliefne risbe.«[1] […] »Ob poševni osvetlitvi te iglice ustvarjajo sence različnih dolžin, odvisno od njihove izbočenosti. Umetnik s pomočjo raznolikih orodij oblikuje sličico tako, da iglice potiska do natančno določene globine, s čimer doseže želeno tonalnost in obliko.«[2] Če so iglice postisnjene daleč navzven, slika deluje popolnoma črno, kadar pa so potisnjene povsem navznoter, je slika bela. Različni položaji med tema skrajnostima pa ustvarjajo raznolik razpon sivih odtenkov, kar ustvarjalcem omogoča izjemno natančno senčenje in s tem ustvarjanje povsem edinstvenih animacijskih del, kot so na primer Krajinar (La paysagiste, 1976, Jacques Drouin), Tu in veliki drugod (Le grand ailleur et le petit ici, 2012, Michèle Lemieux) ali Nočni škornji (Les bottes de la nuit, 2024, Pierre Luc Grajon), ki s svojo neverjetno ekspresivnostjo gledalce preprosto očarajo.
Igličasti ekran velja za eno od najredkeje uporabljenih tehnik animacije v zgodovini. Z njo se je ukvarjala le peščica ustvarjalcev, kar je v veliki meri povezano predvsem s tem, da so bili vsi prototipi igličastega ekrana dolgo časa le v lasti Alexeïeffa in Parker. »Z mukotrpnim medijem animacije z igličastim ekranom, ki zahteva izjemno potrpežljivost in spretnost obeh rok, so se v zgodovini spoprijeli le redki virtuozi,«[3] piše Igor Prassel. Med njimi sta bila najvidnejša Jacques Drouin, eden največjih mojstrov te tehnike po dvojcu Alexeïeff in Parker, ter njegova »naslednica« Michèle Lemieux, sicer tudi gostja 22. Animateke, ki sta ustvarjala na enem od desetih obstječih ekranov, ki sta ga v 70. letih kanadskemu Nacionalnemu fimskemu svetu (NFB) podarila njegova izumitelja. Z namenom obuditve te sofisticirane, a skoraj pozabljene tehnike in prenosa znanja je francoski CNC leta 2015 na festivalu v Annecyju organiziral delavnico, ki jo je vodila prav Lemieux in na kateri se je s to tehniko spoznalo osem režiserjev in režiserk. »Vzporedno je leta 2015 Alexandre Noyer, računalniški in elektronski inženir ter strasten ljubitelj animiranega filma, ustvaril novo generacijo igličastih ekranov,«[4] jih distribuiral po vsem svetu in za to obsoletno tehniko navdušil nove generacije ustvarjalcev. Retrospektivo, ki sta jo pripravila Jean-Baptist Garnero in Sophie Le Tétour iz CNC-ja, je pospremilo tudi nekaj dokumentarnih filmov, v katerih smo lahko videli sam proces dela z igličastim ekranom in njegovo zgodovino – med drugim tudi z zgoraj omenjene delavnice leta 2015 v Annecyju. Retrospektivo je pospremila še delavnica igličastega ekrana, ki jo je vodil sam Alexandre Noyer, priložnostna razstava Krotilci senc: O umetnosti igličastega ekrana in okrogla miza.
Sedaj pa od filmov k AnimatekiPRO. Oder Stare mestne elektrarne je bil ob jutrih rezerviran za »testosteronsko dramo«, imenovano »Zajtrki z avtorji« – bolj primerno ime bi bilo morda kar Zajtrk prvakov, kjer se z avtorji filmov v tekmovalnem programu spopade »dvoglava pošast« »Chrigor Prassinson« oz. good cop Chris Robinson in bad copIgor Prassel. Kaj ti bo hladna prha in črna kava, ko pa imaš njuna vprašanja, ki proti ustvarjalcem letijo hitreje kot pesti Brucea Leeja in v trenutku poskrbijo za budnost in pozornost. No pasarán! Nadalje osrednji del profesionalnega programa predstavljajo t. i. masterclassi oz. predavanja, na katerih strokovnjaki predstavijo svoje delo in svoje delovne procese. Na 22. Animateki smo imeli priložnost poslušati same velikane avtorske animacije, kot so Pierre-Luc Granjon, Michèle Lemieux, Momoko Seto, Juan Pablo Zaramella in Elisabeth Hobbs. Posebno mesto na AnimatekiPRO pa ima tudi vsakoletno Tekmovanje projektov v nastajanju Rise & Shine, na katerem se predstavi 11 projektov v nastajanju, ki jih ustvarjajo mladi talenti iz vse Evrope. Po vsakodnevnemu intenzivnem filmskem in strokovnem udejstvovanju ob večerih sledi več kot dobrodošel odklop. Drugi dan festivala se je kavarna Kinodvora spremenila v improvizirano športno dvorano za turnir v namiznem tenisu. Gostje in obiskovalke so lahko sredi tedna uživali v koncertu skupine Ingver in gverilke v Hostlu Celica, festivalski highlight pa vsako leto predstavljajo sedaj že legendarne karaoke, ki jih je v festivalskem novičniku slikovito opisala kraljica službe za goste, Jasna Čakarun: »Predstavljajte si petje, ki je tako blaženo nebrzdane narave, da ne veš, ali bi na polno pritegnil ali izustil kaj neslanega. Predstavljajte si trenutek, ko nekdo dejansko zna peti, pa se vsi odzovejo, kot da so ravnokar zagledali jetija z MAGA kapo. Predstavljajte si polivanje pijače – joj, oprosti, oprosti, res mi je žal – pa krčevito plesanje in glamurozno parado bioloških žensk, ki nas popeljejo skozi noč, zavite v oblak bleščic in parfuma Naomi Campbell.«[5]
Ne glede na to, ali gre za filmski program, strokovna srečanja, obisk svetovno znanih ali manj znanih gostov in gostij, odpičen karaoke večer, vsakodnevni novičnik, ki je eklektična mešanica stand upa in visoke literature, pogovore z avtorji, celostno podobo (vsako leto jo pripravi drug rezidenčni umetnik), merch, delavnice, druženja, press ali tehnično izvedbo; za najpomembnejše stvari ali najmanjše detajle – in vrhunskost, profesionalnost ter presežnost se še kako skrivajo prav v najmanjših detajlih – na Animateki (vsaj na zunaj) štima vse. Kar je še pomembno omeniti pa je še to, da festival igra tudi ključno vlogo pri razvoju, vidnosti in uspehu slovenskega animiranega filma. Zato z lahkoto zapišemo, da gre za enega najboljših, najbolje organiziranih in najbolj srčnih festivalov, ne samo v Sloveniji, ampak tudi na svetu. Animateka je dogodek, za katerega so ljudje slišali v širnem svetu, in dogodek, ki si ga tudi želijo obiskati. Velik festival v mali Ljubljani, sredi Slovenije. Na slovenski filmski sceni smo tako pogosto osredotočeni samo na to, kaj vse je narobe, da včasih spregledamo tudi tisto, kar je še kako prav. Še posebej, ko gre za animirani film, ki je znotraj »filmske hierarhije« že tako ali tako slabo viden, še manj cenjen in s strani (pre)mnogih domačih ustvarjalcev odrinjen na periferijo zanimanja. Kar je seveda popolnoma zgrešeno, saj je animirani film (tako nekoč, kot danes) področje, znotraj katerega je mogoče popolnoma svobodno raziskovati in udejanjati najbolj inovativne in drzne pristope k ustvarjanju filmske umetnosti; področje ki ga omejuje zgolj in samo naša lastna domišljija. In mogoče je čas, da jo – po zgledu Animateke – spustimo izven ustaljenih in zaprašenih okvirov.
***
Prispevek je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS, v okviru javnega poziva za izbor kulturnih projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
***
VIRI:
[1] Prassel, Igor. »Retrospektiva Igličasti ekran«. Katalog festivala Animateka. Ljubljana: Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, 2025, str. 165.
[2] Ibid., str. 168.
[3] Ibid., str. 176.
[4] Ibid.
[5] Čakarun, Jasna. Animatečni novičnik. Četrtek, 4. december 2025.
