V Slovenski kinoteki med 22. in 26. oktobrom gostuje arhiv Arsenal – Inštitut za filmsko in video umetnost. Ustanovljen leta 1963 v Berlinu, Arsenal deluje kot koncept žive arhivske prakse, ki ponuja prostor za raziskovanje filmske umetnosti čez široke geografske, kulturne in filmske koordinate ter zgodovinske impulze avantgardnega in političnega filma, predvsem pa za kritičen razmislek o filmski dediščini v odnosu do zgodovine političnih in estetskih gibanj kot tudi do zgodovine kolonializma in migracij.
Izbor filmov, ki jih je za Kinoteko pripravila kuratorka Angelika Ramlow, povezujeta predvsem dekolonialistična in ekološka nota, v fokus pa stopajo tudi filmi afroameriškega režiserja Billyja Woodberryja, ene ključnih osebnosti gibanja »losangeleški upor« (L.A. Rebellion). Zdaj! (Now!, Santiago Álvarez, Kuba 1965) je udarni krik upora, ki ga sestavljajo podobe ameriškega gibanja za državljanske pravice iz 60. let prejšnjega stoletja. Vrni se, Afrika (Come Back, Africa, Lionel Rogosin, Južna Afrika/ZDA, 1958), posnet na skrivaj v Johannesburgu, prikazuje življenjske razmere črnskega prebivalstva v apartheidski Južni Afriki. Marseille po vojni (Marseille Après la Guerre, Billy Woodberry, ZDA, 2015) je poetičen portret marsejskih pristaniških delavcev po 2. svetovni vojni. Angelčki božji (Bless Their Little Hearts, Billy Woodberry, ZDA, 1983) se vrti okoli moškega z družino v južnem Los Angelesu, čigar vsakdanji kruh ogroža deindustrializacija. Monangambeee (Sarah Maldoror, Alžirija, 1969) je kratki film o antikolonialnem osvobodilnem boju v Angoli. Glas naše zemlje, spomin in prihodnost (Nuestra voz de tierra, memoria y futuro, Marta Rodríguez, Jorge Silva, Kolumbija, 1981) je osrednje delo latinskoameriškega političnega filma, ki najde estetiko odpora v staroselski kulturi. Drugo potovanje (na Uluru) (The Second Journey (To Uluru), Corinne & Arthur Cantrill, Avstralija, 1981) se približa 500 milijonov let stari kamniti formaciji, najsvetejšemu kraju avstralskih staroselcev. Techqua Ikachi, dežela – moje življenje (Techqua Ikachi, Land – mein Leben, Anka Schmid, Agnes Barmettler, James Danaqyumptewa, Nemčija/Švica, 1989) pripoveduje zgodbo o Hopijih iz Arizone iz perspektive staroselcev, pri čemer uporablja tehnike kolaž filma. V kratkem filmu Moji sosedi (Mes voisins, Med Hondo, Francija, 1971) afriški migranti v Parizu govorijo o svoji izkušnji rasizma, v filmu Zerda in pesmi pozabe (La zerda et Les chants de l’oubli, Assia Djebar, Alžirija, 1982) pa Djebar, sicer znana alžirska pisateljica, povzema kolonizacijo Magreba in ustvari nov spomin z uporabo avantgardnih filmskih tehnik. Program pripravljamo v sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.
V sodelovanju z Arsenalom in SCCA-Ljubljana v nedeljo, 26. oktobra, obležujemo svetovni dan avdiovizualne dediščine. Predstavljena bosta dva programa filmov ključnih osebnosti mednarodnega avantgardnega filma: nedavno preminulega Kena Jacobsa ter osrednjih osebnosti avstralskega eksperimentalnega filma, Arthurja in Corinne Cantrill. Filmi Kena Jacobsa, kot sta Kapitalizem: suženjstvo (ZDA, 2007) in Kapitalizem: otroško delo (ZDA, 2006), temeljijo na zgodovinskih fotografijah, ki so z različnimi učinki animirane in oživljene. Popolni film (ZDA, 1986) in Zdravnikove sanje (ZDA, 1978) pokažeta diametralno nasprotna načina uporabe najdenih posnetkov, Orchard Street (ZDA, 1955/2014) pa je Jacobsov prvi film – opazovanje newyorške ulice z judovskim pečatom.
Zakonca Cantrill v svojih delih raziskujeta materialne lastnosti filma ter vizualno in zvočno naravo avstralske pokrajine. Delno strukturalističen pristop svojih filmov presegata s poudarjanjem čutnega vidika filmske izkušnje, njuno raziskovanje odnosa med pokrajino in filmskim izrazom pa se pogosto prepleta tudi s temeljito koncepcijo avstralske pokrajine kot staroselske dediščine, kar njunemu opusu daje politično dimenzijo.
