Priredbe pomembnih romanov so vedno tvegane, in ko roman priredi režiser, čigar vizija je prav tako izrazita kot vizija pisatelja izvirnega dela, se tisti, ki ljubimo roman, pogosto znajdemo v razcepu. Šepet nežne ulice (If Beale Street Could Talk, 2018) režiserja in scenarista Barryja Jenkinsa je kot sen, navdihnjen z branjem istoimenske knjige Jamesa Baldwina iz leta 1974. Zgodba ostaja večinoma ista, prav tako liki in dialogi, ampak film je kljub temu drugačen, saj je v prvi vrsti izraz režiserjeve senzibilnosti. Vseeno ga je težko ne primerjati z izvirnikom in ugotoviti, da mu nekaj manjka.
Izmišljati si formule o pristopu k prirejanju literarnih del za veliko platno, kaj je produktivno in kaj ne, je v glavnem brezpredmetno, saj pogosto ne gre za racionalne presoje, temveč predvsem za čustvene. Baldwin je bil intelektualec, a hkrati zelo čustven človek in pisatelj, zato so tudi odzivi bralcev čustveni. Ena najbolj značilnih potez njegovega pisanja je mešanica liričnosti in surovosti. Liričnost se pogosto znajde v osrčju surovosti. To bi moralo biti nekaj, kar Jenkins, sodeč po njegovem prvencu, resnično obvlada. V Mesečini (Moonlight, 2017) je odkrival najbolj delikatne občutke v najbolj grobem okolju. V Šepetu nežne ulice pa se je odločil za povsem drugo smer.
Baldwin je v romanu povezal dva zanj pomembna motiva. Prvi je preživetje črncev v državi, ki je do njih skrajno sovražna. V dokumentarcu Raoula Pecka Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, 2016) slišimo Baldwina reči: »V tej ameriški republiki ni ničesar, kar bi me prepričalo, da je v zmoti tisti (črnec), ki pravi: ‘Potrebovali so nas, da pobiramo bombaž. Zdaj, ko jim nismo več potrebni, nas bodo vse pobili, tako kot Indijance.’« Drugi motiv je pozitivna moč črnske družine in črnskega občutka skupnosti. Baldwinov biograf in prijatelj David Leeming je zapisal, da je Šepet nežne ulice »še ena Baldwinova bluesovska pesem, ki preoblikuje tragedijo v slavljenje skupnosti in zveze med dvema človekoma.«[1]
Tako knjiga kot film sta osnovana na prvoosebni pripovedi Tish, harlemske najstnice, ki se bori, da bi svojega fanta Alonza, znanega kot Fonnie, rešila iz zapora. Noseča je z njunim otrokom, Fonnie pa je v zaporu zaradi lažne obtožbe posilstva neke Portoričanke. Za obtožbo stoji rasistični beli policist, s katerim se je Fonnie spopadel in si s tem nakopal njegovo sovraštvo. Tako knjiga kot film predstavljata poklon črnski družini ali vsaj določenemu tipu črnske družine. Družina Tish se za osvoboditev mladeniča bori skupaj. Angažirajo poštenega mladega belega odvetnika, mati se v obupu napoti celo v Portoriko, da bi tam mlado Portoričanko prepričala o zmotni obtožbi. Oče, ki je zaposlen v tekstilni industriji, pa v službi krade in ukradeno blago preprodaja na ulicah Harlema in Bronxa, da bi zagotovil dovolj denarja za obrambo Alonza. V Fonniejevi družini dominira fanatično religiozna mati, ki v sinovi ljubezni do Tish vidi le sramotno pohoto, ob strani pa ji stojita tudi obe hčeri. Do mladega para je prizanesljiv edino Fonniejev nesrečni oče. Tish nam hkrati pripoveduje o svojem življenju s Fonniejem, njunem skupnem odraščanju in o globini njune ljubezni. Baldwin je v eni svojih najboljših kratkih zgodb, »Sonny’s Blues«, zapisal o blues glasbi nekaj, kar bi se lahko nanašalo tudi na Šepet nežne ulice: »Zgodba o tem, kako trpimo, in o tem, kako se navdušujemo, o tem, kako bomo morda zmagali, nikoli ni nova, toda slišana mora biti vedno. Nobene druge zgodbe ni, ki bi jo bilo treba povedati. To je edina luč, ki jo imamo v vsej tej temi.«[2]
Jenkinsov film je drzen. Gledalca izzove, naj se znebi cinizma in sprejme vso silo odkrite ljubezni junaka in junakinje; ljubezni, ki je prikazana brez kakršne koli dvoumnosti ali ironije. V trenutku, ko Tish svojemu fantu v zaporu skozi steklo izpove ljubezen, film poruši celo četrto steno – ko igralka KiKi Layne govori v kamero, se zdi, kot da bi govorila nam, gledalcem, in nas izzvala, naj bomo cinični, če si upamo. Režiserjev počasen in tenkočuten pristop, ki je občutljiv do najmanjših sprememb na obrazih likov in do najmanjših sprememb razpoloženja, z izjemno uporabo glasbe in zmožnostjo, da pričara minevanje časa, doseže največji učinek v pogovoru med Fonniejem (Stephen James) in njegovim starim prijateljem Danielom (Bryan Tyree Henry), ki je bil dve leti v zaporu. Fonnie najprej govori o težavah, ki jih imata s Tish, ko želita kot mlad črnski par najeti mansardo v Greenwich Villageu. »Ta dežela zares sovraži črnuhe,« mu reče. Daniel pa prijatelju pripoveduje o ponižujočem in grozljivem bivanju v zaporu, kjer je videl stvari, ki ga bodo mučile do konca življenja. Fonnie, ki ga skuša tolažiti, mu pravi, da je še mlad. »Razumem, kaj mi govoriš, in sem ti hvaležen,« odgovori Daniel, »ampak ne razumeš. Najhujša stvar je, da te naredijo tako prekleto prestrašenega. Tako prestrašenega.«
Turobno razpoloženje prekine Tish, ko ju vpraša, ali sta lačna. V bližnjem posnetku pa vidimo Fonniejev tiho pretreseni obraz, medtem ko se z gramofona sliši tožeči glas Nine Simone. Ta dolga sekvenca, kjer skozi intimnosti dveh starih prijateljev občutimo minevanje časa, predstavlja režiserja v najboljši izdaji, film pa umesti v razpravo o rasi in ameriškem pravnem sistemu, ki so jo v zadnjih letih sprožili temnopolti režiserji, še posebej Ava DuVernay. Njen dokumentarec Trinajsti člen (13th, 2016) govori o množičnih aretacijah in zapiranju mladih črnskih moških, o tako imenovanem zaporniško-industrijskem kompleksu.[3] Izraz »mass incarceration« se je prvič pojavil v sedemdesetih letih, ko je Baldwin pisal svoj roman, pojav pa je dosegel vrhunec v osemdesetih in devetdesetih. »Naenkrat je kosa zarezala v naše črnske skupnosti in je dobesedno odrezala moške od družin,« reče aktivist v filmu Ave DuVernay. »Ogromno število jih je dobesedno izginilo v zaporih.« To je svet, v katerega je postavljeno dogajanje romana in filma. Jenkins uporabi črno-bele fotografije zapornikov, aretacij in splošne revščine, da ustvari kontekst za zgodbo Fonnieja in Tish. Navidezna didaktika je v slogu Baldwina, ki je v romanu predstavil ljubezen mladega para in ljubezen, ki drži skupaj Tishino družino, kot varen, čeprav ranljiv otok sredi grozečega morja.
Toda v primerjavi z Baldwinovim sicer optimističnim romanom film vseeno deluje medlo. Manjka mu prav Baldwinova surovost. Jenkinsova liričnost, njegovi bližnji posnetki ljubečih obrazov mladih zaljubljencev in njegova impresionistična urbana prizorišča imajo hipnotično moč – srečanje Fonnieja in Daniela na zapuščeni ulici v Greenwich Villageu na primer ustvari vtis, da se ulica z obema možema nahaja nekje na robu sveta. Po drugi strani pa njegova intenzivna estetizacija in enolični tempo ustvarjata občutek monotonije, česar v romanu nikoli ne občutimo. Film deluje preveč gladko, preveč je popoln in zaokrožen. V njem ni niti enega prizora, ki bi bil tako neposreden in surov, kot je prizor iz Mesečine, v katerem kamera sledi ustrahovalcu, medtem ko kroži okrog svoje žrtve kot kakšen plenilski ptič.
Razlika v pristopu se najbolje vidi v prikazu Fonniejevega zaporniškega življenja. V filmu leži v svoji celici in se spominja prostih dni, ko je kot umetnik obdeloval les, vidimo ga v kadrih, kjer je oblit s soncem, ki sije skozi okna stanovanja. V romanu se v celici samozadovoljuje. Mučno mu je, da mora na tem strašnem kraju misliti na svojo punco. Jezik je značilen za Baldwina, neustrašen v svoji stvarnosti in človečnosti, ki jo najde v osrčju ponižanja in nebogljenosti: »Trudi se, da ne bi na nikogar mislil, trudi se, da ne bi mislil name, ne bi me rad spravil v zvezo s to celico ali s svojim početjem,« nam pripoveduje Tish.[4] Skozi Tishine misli nas Baldwin pripelje do konca: »Njegov tič začne kapljati, brizgne, eksplodira – čez njegovo roko in čez trebuh in čez rjuho. Zastoka. Po dolgem trenutku odpre oči in celica se hreščeč zruši nanj, železo in kamen, in mu prikliče v zavest, da je sam.«[5]
Film kljub vsem dobrim stranem deluje nekako pridušeno, zadržano. Nikoli ne doseže moči tega pasusa. Ne omenja, denimo, samomora pomembnega stranskega lika, ki je v romanu pretresljiv in globoko tragičen. Jenkinsov New York, ki je na trenutke lep in celo pravljičen, je daleč stran od grdega, umazanega in nevarnega mesta, kakršnega opisuje Baldwin v knjigi. Baldwinova vizija je bila brezkompromisna, njegova proza močna in njegova senca dolga. Ta sicer izrazito lep film pa ustvarja vtis, da gledamo Baldwinovo dramo, odtisnjeno v jantarju.
––––––––––––––––––––––––––––––––
OPOMBE:
[1] Leeming, David, James Baldwin. New York: Alfred A. Knopf, 1994, str. 323.
[2] Baldwin, James, Going to Meet the Man. New York: A Laurel Book – Dell Publishing: The Bantam Doubleday Publishing Group, Inc., 1988, str. 121.
[3] Druga takšna filma sta recimo Peckov dokumentarec o Baldwinu Nisem tvoj zamorec (2016) in serija O.J.: Made in America(2016, Ezra Edelman).
[4] Baldwin, James, Šepet nežne ulice. Maribor: Založba Obzorja, 1977, str. 195 (prevod Seta Oblak).
[5] Ibid, str. 196.
