Zamislite si popkulturni fenomen: novo serijo, ki je obnorela svet. Govori o dveh zaklozetiranih mladih hokejistih, ki se zapleteta v meseno skrivno afero. Hokej, najstniki in gole zadnjice – zveni obupno, kajne? Komaj gledljivo. Kljub temu je serija Vrelo rivalstvo (Heated Rivalry, 2025–) vse od novembrske premiere popolnoma prevzela javni diskurz, svoja glavna igralca nemudoma izstrelila med zvezde, ob tem pa podrla še nekaj rekordov. Serijo, za katero stoji kanadska produkcijska hiša Crave, je že teden pred novembrsko premiero odkupil HBO Max, kjer zdaj kraljuje kot pretočnikova najbolj gledana odkupljena igrana serija vseh časov.
Vse to pa samo po sebi ne pove kaj dosti o njeni kakovosti. Vajeni smo, da je »kakovostna televizija« praviloma omejena na tragične, distopične, družbenokritične pripovedi, ki med sabo kar tekmujejo v tem, katera bo bolj šokirala in potrla svoje občinstvo. Ravno s takšno pornografijo trpljenja, pohlepa in sprevrženosti te serije pridobijo percipirano težo in pomembnost. Po drugi strani večino vsebin, ki ciljajo na radost in užitek, duši leno pisanje, butasti zapleti in malo verjetni razpleti. Liki so predvidljivi in nezanimivi, dialogi nedomiselni in osladni, vzdihi in stoki pretirani, vrhunci prehitri in neprepričljivi. To je tiste vrste zabava, ki jo zbašeš vase pozno ponoči kot vrečko čipsa. Enostavno sežeš v pregovorno vrečko, spet in spet, četudi ti zaužito nudi le drobec potrebnih hranil ali želenega zadovoljstva, naslednje jutro pa mimobežni užitek nočne naslade komajda odtehta rahlo slabost in izgubljene ure spanca. Ob pomanjkanju pravega užitka nas ob ogledu takih »izdelkov« vodi pogoltnost; prav zato je ob njihovi konzumaciji ključna dostopnost več epizod hkrati, da nas gumb za naslednjo epizodo spravi v skušnjavo, še preden bi lahko videno ovrednotili in ocenili, ali si res želimo naslednjega zalogaja.
Spričo tega precedensa lahko morebiti sklepamo, da v vas ne vre za Vrelo rivalstvo in se v zadnjih mesecih niste odpravili na kakšno hokejsko tekmo, da bi na lastne oči videli »fantovski akvarij« (»boy aquarium«). Morda pa ste slišali za fenomen in ga pospravili v miselni predalček s prej opisanimi izredno popularnimi, a nizkokakovostnimi, hitro proizvedenimi in še hitreje pozabljenimi vsebinami?
Cenena vizualna estetika športnih uniform in logov, senzacionalistična, očitna ekspozicija v obliki komentarjev športnih reporterjev in okorni najstniški dialogi nas, sploh v začetnih epizodah, sprva napeljujejo v potrditev morebitnih predhodnih sodb – gledamo samo še eno slabo serijo, ki je renomé fenomena pridobila ravno zaradi puhle prebavljivosti. Kmalu pa se izkaže, da so štorasti dialogi del večplastne izgradnje likov in da vsak navidezni kliše skriva sloje pomena. Tako nas Vrelo rivalstvo pretenta in preseneti. Hkrati uspe biti točno to, kar bi si predstavljali zaradi skorajšnje množične psihoze, ki jo povzroča (serija nas ne pusti čakati niti petnajst minut, preden poteši naša najbolj prvinska pričakovanja), a obenem s prepletanjem kodov homoseksualnosti, nevrodivergentnosti, družinske travme in medkulturnih razlik zadene globlje, kompleksnejše in pomenljivejše note kot marsikatera resna drama.
Tako posamezni liki kot njihovi odnosi se smiselno nadgrajujejo in ob ogledu serije odkrivamo vedno nove plati oseb pred sabo, svoje in njihove zmote, napačne ocene in projiciranje. Prav ta dodelana zasnova lahko morda razloži, zakaj v odzivu na nanizanko opazimo več poglobljenih analiz kot fanovske literature – Vrelo rivalstvo nas enostavno uspe potešiti že samo po sebi. Morda si zaželimo rêpeteja, a tudi v njem lahko uživamo prav tako, če ne še bolj kot v prvi porciji.
Ustvarjalec Jacob Tierney je to dosegel tako, da je naredil izdelek, ki se ne sramuje samega sebe. Literarno predlogo njenim pomanjkljivostim navkljub vzame resno, namesto da bi gledalcu vseskozi v zadregi ironično mežikal. Iz knjižne serije Game Changers avtorice Rachel Reid potegne najboljše delčke in jih še povzdigne, postreže pa nam tudi s pričakovanimi momenti, ki so mestoma prav prostodušno kičasti. Tierneyjevi režijski prijemi so pogosto precej očitni, a obenem tudi učinkoviti in zabavni. Mojstrsko preskakovanje v času tako kljub hektičnosti izredno dobro preigrava ključne trenutke zgodbe, ki se v prvi sezoni razteza čez skoraj deset let. Ekonomično montažo, ki nas bliskovito premika skozi čas, tempirajo živahne, zapomnljive pop pesmi in udarna spremljevalna glasba, ki jo je ustvaril kanadski glasbenik Peter Peter. Vse to dopolnjujeta izredno natančna kamera in scenarij. Prav zaradi vsestransko odlične rabe filmskih sredstev lahko zares zasijejo subtilni in večplastni nastopi glavnih igralcev Connorja Storrieja (Ilya) in Hudsona Williamsa (Shane).
Tudi najbolj razvpiti del Vrelega rivalstva, prizori spolnosti, so posneti in umeščeni premišljeno. Kljub goloti ni sledi o objektivizaciji – nasprotno, telo drugega je skorajda subjektivizirano. Ob tem je zanimivo, kako je seks v funkciji nasilja, grobosti in poniževanja v serijah, kot sta Igra prestolov (Game of Thrones, 2011–2019) in Evforija (Euphoria, 2019–),lahko viden kot transgresivno sredstvo premikanja meja televizije, medtem ko podobna količina golote in eksplicitnosti pri prikazu kvir odnosa in popolnoma drugačnih razmerij moči serijo nemudoma ožigosa z oznako mehke pornografije. Predsodkom navkljub pa Vrelo rivalstvo intimne prizore uporabi v njihovi najbolj smiselni funkciji. Vsak trenutek nas informira o likih in njunem odnosu. Vsako srečanje pomakne zgodbo naprej. Spolnost je morda res olepšana in fantazijska v tem, da ne prikaže vseh nerodnosti in logistike, ki pritičejo gej seksu, a zaradi tega ni zlagana. Skozi idealizacijo prevede resnične občutke.
Na koncu se izkaže, da je Vrelo rivalstvo pronicljiva študija nesporazuma pri komunikaciji in časa, ki ga pogosto potrebujemo, da odložimo plašnice v oklepanju občutka varnosti in nehamo odvračati pogled od drugega. Je zgodba o tem, kako biti viden in kako videti drugega. Ne nudi zgolj eskapizma, ampak tudi zatopitev in samospoznanje. Obenem pa mu uspe dopolniti naš seznam najljubših komadov, nam ponuditi pašo za oči in hrano za dušo ter nas razorožiti cinizma. Tierney je želel, da serija postane sinonim za »pohotno radost« in v času, ko je pristno radost posebej težko najti, mu je ravno to uspelo. Zdaj pa mi oprostite, na hitro moram spet skočiti do koče.
