Pojdite na vsebino

Leta 1959 je Triglav film poslal v kinodvorane Dobri stari pianino, še en partizanski film z nekonvencionalnim junakom v središču pripovedi. Posnel ga je France Kosmač po motivih radijske igre, ki jo je napisal Frane Milčinski – Ježek. Milčinski je pri pripravi scenarija na podlagi radijske igre sicer najprej sodeloval z Vitomilom Zupanom in Igorjem Pretnarjem. Slednji je bil predviden za režiserja, vendar je pri delu prišlo do sporov. Zupan in Pretnar sta zato od projekta odstopila in odšla v Bosno snemati Pet minuta raja (Pet minut raja), režijo Pianina pa je prevzel Kosmač.

Okupirana Ljubljana, čas druge svetovne vojne. Medtem ko Nemci izvajajo aretacije, se skladatelj Blaž (Frane Milčinski) pripravlja na koncert, kjer bodo prvič igrali neko njegovo skladbo. Zdi se mu, da se ga vojna ne bo dotaknila, če nanjo ne bo mislil, toda stvari se kmalu zapletejo. Najprej se ponesreči koncert. Izvedba je sicer dobra, le obiskovalcev skorajda ni, saj imajo ljudje v vojnih časih druge skrbi. Naslednja težava sledi, ko policija v Blaževem stanovanju najde rdeče zvezde, ki jih je tam pozabil njegov učenec Drejc (Iztok Klemenčič). Skladatelj se za mladeniča žrtvuje in policistoma pove, da so zvezde njegove, toda to pomeni, da ga odvedejo v zapor, njegov pianino pa dajo v najem gimnaziji. Nekega dne se v gimnazijski razred, v katerem je sedaj pianino, zateče mlad ilegalec (Matija Barl). Dijaki ga skrijejo medse, v usodnem trenutku pa jim na pomoč priskoči tudi profesor (Vekoslav Janko). Nemci ilegalca zato ne najdejo, je pa njihovemu oficirju (Demeter Bitenc) všeč pianino, ki ga tako zapleni zase. Vlak, na katerem peljejo pianino, napadejo partizani. Polastiti se želijo radijskega oddajnika, vendar v naglici namesto zaboja z oddajnikom odnesejo tistega s pianinom. Ko kasneje uvidijo napako, se komandantu Blisku (Janez Škof) kar megli od jeze, saj bo moral na zagovor v štab. Ampak v štabu se napaki zgolj smejejo. Za povrh se kmalu izkaže, da so partizani iz vlaka prinesli tudi oddajnik, le da v nekem drugem zaboju. Partizani snujejo načrt za napad na belogardistično postojanko Črni križ. Zavedajo se, da brez topa ne morejo veliko, zato komandant (Bert Sotlar) predlaga, da bi cerkveni zvonik, od koder domobranci obvladujejo okolico, uničili kar z razstrelivom, ki bi ga podstavili v pianino in poslali v postojanko. Pred kratkim so namreč prestregli župnikovo prošnjo za nove orgle in bi lahko torej v postojanko pod pretvezo, da ni bilo orgel, domnevno v škofovem imenu poslali miniran pianino. Da bo prevara popolnejša, partizani pianinu dodajo še mlado partizanko Anuško (Vida Kuhar), ki se izdaja za uglaševalko. Anuška naj bi s svojim igranjem partizane tudi opozorila na začetek odštevanja časovne bombe, toda ko začne igrati, jo domobranci prosijo, naj igra naprej. Ker je ne pustijo od pianina, se Anuška vda v usodo in igra, vse dokler inštrument ne eksplodira. Kasneje, že čisto pred koncem vojne, poskušajo partizani poškodovan pianino usposobiti za proslavo. Tu nanj naleti Blaž, ki je sedaj partizan (iz zapora se je rešil ob partizanskem napadu). Svojega nekdanjega pianina ne prepozna, vendar pa mu v trenutku, ko se usede za inštrument in zaigra svojo skladbo, pozorno prisluhne vsa enota.

prizor iz filma Dobri stari pianino

Zdi se, da je v drugi polovici petdesetih let v slovenski kinematografiji zavladala prava moda snemanja filmov s partizansko tematiko, kjer v glavnih vlogah ni bilo partizanov. Če se je v Dolini miru zgodba vrtela okoli dveh otrok in sestreljenega ameriškega pilota in če je bila v Kali glavna junakinja psica, se je Dobri stari pianino partizanščine lotil kar skozi perspektivo starega pianina. Nelagodje ob upodabljanju partizanskega junaka, ki ga je mogoče razbrati v tem oziru, je mogoče povezati s širšim nelagodjem v slovenskem filmu glede moškega junaka nasploh (o slednjem smo pisali že pri Na svoji zemlji). Ampak kakor koli je ta značilnost v mnogih pogledih problematična, je treba vsaj v primeru Dobrega starega pianina ugotoviti, da neobičajen pripovedni kot, kjer gledalci dogajanje spremljamo skozi perspektivo starega pianina, deluje posrečeno.

Razlog za to je dvojen. Najprej je tu dejstvo, da organizacija pripovedi okoli pianina zgodovinsko smiselna. Slovenska partizanska vstaja se je prej kot iz niza spektakularnih spopadov sestavljala iz množice malih a pogumnih dejanj, kar pomeni, da je tudi za filme o tem času smotrno, da dogajanje lovijo na tej ravni. Nekaj podobnega so počeli tudi drugi slovenski partizanski filmi, toda Dobri stari pianino je glede tega nemara najbolj dosleden, saj se od začetka do konca vrti zgolj okoli zaporedja malih, na prvi pogled ne pretirano pomembnih dogodkov, ki jim je priča naslovni pianino. Med temi so rezanje rdečih zvezd v okupirani Ljubljani, iskanje ilegalca v gimnazijskem razredu, partizanski napad na vlak in Anuškino žrtvovanje ob obleganju domobranske postojanke. Ti mali dogodki sicer nimajo tiste dramatičnosti, ki jih običajno najdemo v vojnih oziroma partizanskih filmih iz drugih bivših jugoslovanskih republik, vendar pa po drugi strani prav zaradi svoje nizke lega učinkovito sestavljajo slikovit povzetek tistih majhnih podvigov, ki so v drugi svetovni vojni tehtnico vojaške in moralne zmage v Sloveniji na koncu vendarle nagnili na partizansko stran.

prizor iz filma Dobri stari pianino

Tu sicer ne želimo trditi, da je bilo za slovenski partizanski boj značilna popolna odsotnost kakršnih koli velikih oziroma spektakularnih dogodkov. Med njimi lahko poleg Dražgoške bitke, po kateri so na začetku osemdesetih letih celo poskušali posneti film, omenimo vsaj še spopad na Mali gori pri Ribnici, italijansko »Roško« ofenzivo, partizanske napade na Žužemberk in Kočevje, bitko za Turjak, pohod 14. divizije na Štajersko ter partizansko ofenzivo na Zgornjo Savinjsko dolino. Kar želimo povedati, je, da je bilo tovrstno spektakularno dogajanje v tkivu slovenske partizanske vstaje, ki se je v pomembni meri vendarle sestavljala zlasti iz množice malih, a pogumnih dejanj, relativno redko, zaradi česar je pretežno intimističen pripovedni okvir večine slovenskih partizanskih filmov zgodovinsko utemeljen. Toda po drugi strani je mogoče pripomniti, da so reprezentacije slovenskega partizanstva, ki so se osredotočale zlasti na posameznike in njihove intimne dileme, vseeno vsaj nekoliko problematične, saj so slovensko kulturno identiteto nekoliko po nepotrebnem utrdile v simbolnih okvirih vase zagledane majhnosti oziroma vsesplošnega drobnjakarstva. Navsezadnje so Slovenci – če sploh kdaj – to majhnost presegli prav v času partizanskega boja, kar pomeni, da bi lahko domača kinematografija svojim filmom o malih junakih dodala še kakšnega bolj velikopoteznega, s čemer bi okvir slovenskega samorazumevanja odprla tudi samozavestnejšim določitvam.

Drugi razlog za trditev, da je nekoliko nenavadni pripovedni kot v Dobrem starem pianinu učinkovit, je dejstvo, da film iz te perspektive tvori simpatično metaforo o pomenu (in smislu) umetniškega snovanja. Spomnimo se: dokler se skladatelj Blaž umika pred resničnostjo v svet nezainteresirane umetniške kontemplacije, njegovo delo nima nobene vrednosti, saj lebdi v praznem prostoru larpurlartizma. Vsebinska izpraznjenost takšnih prizadevanj se potrdi v prizoru Blaževega neuspešnega koncerta, potem pa se stvari spremenijo. Najprej Nemci Blaža aretirajo in pošljejo v taborišče, potem pa se od tam vrne v partizane, kjer na koncu filma spet naleti na svoj stari pianino. Tokrat ga sicer niti ne prepozna, ampak ko nanj zaigra, ga posluša vsa enota. Razlika med enim in drugim nastopom je seveda v tem, da je nekoč igral zgolj zase oziroma za umetnost v povsem abstraktnem smislu besede, sedaj pa igra za »narod«, zato njegovo delo končno participira v širšem zgodovinskem smislu, s tem pa tudi požanje zasluženo priznanje.

prizor iz filma Dobri stari pianino

Metafora, ki nastaja v tako oblikovanem pripovednem okviru, izhaja iz prepoznavno marksistične podmene, da je umetnost, ki je namenjena zgolj sama sebi, brez vrednosti. Na eni strani je odlepljena od procesov razredne emancipacije, in v tem smislu ne govori o ničemer realnem, na drugi pa s svojim visoko elaboriranim esteticizmom celo eksplicitno služi vladajočim razredom (bodisi da krasi njihovo eksistenco bodisi da poudarja – kot bourdieujevski znak odličnosti/razlike[1] – njihovo domnevno večvrednost). Toda če se lahko s to podmeno vsaj načelno strinjamo, ostaja dejstvo, da je v ozadju takšnega razmišljanja predpostavka, da ima umetnost smisel zgolj v razmerju do nečesa drugega (na primer zgodovine ali razrednega boja), kar ni povsem samoumevno. Iz tega zornega kota se namreč umetnost kaže kot popolnoma odvisna spremenljivka, čeprav je verjetno še najbolj zanimiva ravno na točki, kjer je ne moremo ujeti v okvire kakršnih koli praktičnih zahtev. Ampak spet po drugi strani ne moremo spregledati dejstva, da je tudi hermetičen larpurlartizem posledica nekih zgodovinsko povsem specifičnih premislekov,  tako da se od družbeno angažirane umetnosti razlikuje zgolj po tem, da svojih epistemoloških predpostavk ne reflektira. V tem smislu je lahko celo še bolj zavajajoč od umetnosti z odkrito političnimi cilji, tako da lahko moralni nauk Dobrega starega pianina, da se umetniško delovanje lahko dovrši zgolj v okviru širših človeških prizadevanj po boljšem svetu, vsaj razumemo, če se z njim že ne strinjamo.

Osrednja metafora, okoli katere se vrti pripoved, se torej danes zdi nekoliko pristranska, hkrati pa vseeno vsaj v izhodišču smiselna. Toda na tem mestu morda niti ni bistveno, ali se je s sporočilom o nujnosti angažirane umetnosti mogoče strinjati ali ne. Dejstvo namreč ostaja, da je Dobri stari pianino izpeljan vzdolž inteligentno nastavljenega razmisleka o vlogi umetnosti v družbi, kar je poudarek, ki ne le da presega veliko večino vsebinskih izhodišč sočasnih slovenskih filmov nasploh, pač pa tudi prvina, ki Kosmačev celovečerni prvenec povezuje v lepo zaokroženo celoto. Pri slednjem so sicer v pomoč tudi občasne pianinove sentimentalne meditacije. Tu je nemogoče spregledati, da prihajajo izpod peresa Franeta Milčinskega, ki se je pri svojem delu vedno odlikoval prav s svojimi človeško občutenimi komentarji. Dobri stari pianino tako z njegovimi sentimentalnimi posegi zgolj pridobiva na nežni globini, hkrati pa kljub preskakujočim pripovednim okvirjem ves čas zveni v eni in isti melanholični legi. Za ilustracijo nežno otožnega tona pianinovih razmišljanj, ki uokvirjajo dogajanje, omenimo stavek z začetka filma, kjer pianino (z glasom Franeta Milčinskega) pravi, da »je v naročju mojih sedmih oktav prostora za vse veselje in žalost tega sveta«. Bi bilo ekspresivne potenciale nekega inštrumenta sploh mogoče povzeti na lepši način?

prizor iz filma Dobri stari pianino

Zaradi človeško občutenega sentimentalizma, ki v tej smeri prežema Dobri stari pianino, film prej kot na druge slovenske celovečerce spominja na slovenske filme Františka Čapa. Glede na to, da Čapov potrpežljivosti in razumevanja poln humanizem v pričujoči študiji razumemo kot pomemben korektiv nekoliko okornemu značaju domače kinematografije, je ta opazka seveda mišljena kot pohvala, toda s tem kvalitet Kosmačevega celovečernega prvenca še ni konec. Med njimi je na primer tudi solidna formalna zgradba. Tu sicer velja poudariti, da je Dobri stari pianino v primerjavi s sočasnimi Čapovi filmi, Štigličevo Dolino miru in Golikovo oziroma Hiengovo Kalo izrazno nekoliko okoren, a so kljub temu njegove podobe – kakor koli že same po sebi razmeroma statične – estetsko občutene in pripovedno ekspresivne. Še posebej intenzivno zaživi film na tej ravni v zadnjem delu, kjer se na več mestih približuje značilnostim filmskega ekspresionizma. Tipična v tem pogledu je konstrukcija belogardistične postojanke, posneta v kontrastni fotografiji in iz nenavadnih zornih kotov, za povrh pa venomer zavita v meglo in obdana z žvižganjem skrivnostnih vetrov. Ta del filma doživi vrhunec v trenutku, ko kamera pokaže, kako v usodnem trenutku nad glavo domobrancev in nesrečne Anuške čepi dramatično osvetljen kip hudiča s tehtnico v roki. Ker so ta in še niz drugih podobnih prizorov zelo učinkoviti, bi bilo mogoče tvegati trditev, da je Kosmač v filmu svoje omejitve v povezavi z bolj gibko filmsko kamero in montažo spretno nadoknadil z imaginativno organizacijo mizanscene.

Pohvaliti velja tudi dialoge, ki so vsebinski, hkrati pa večkrat tudi iskreno duhoviti (slednje zlasti v povezavi s partizanskim odkritjem, da je v zaboju pianino in ne oddajnik). Pomemben je tudi prikaz ljubljanske boeme s podobami Blaževega življenja v podstrešni sobici. Vse skupaj seveda ni nič posebnega, kajti Ljubljana je navsezadnje razmeroma majhno mesto s temu ustrezno majhno in ne pretirano ekspresivno umetniško srenjo, ne glede na to pa je dejstvo, da je Dobri stari pianino eden od redkih slovenskih filmov, ki se mu je ta del domače kulturne krajine zdelo vredno predstaviti in to v vsaj približno realističnih okvirih. Večina drugih slovenskih filmov se bodisi osredotoča na življenje na podeželju (in urbano boemo spregleduje) bodisi umetniške like mitologizira čez vse mere tega, kar je v nekem do vseh vrst drugačnosti tako zadržanem okolju, kot je to slovensko, sploh možno.

prizor iz filma Dobri stari pianino

Med bolj problematičnimi prvinami filma lahko omenimo stereotipne prikaze vojskujočih se strani. Nemci, zlasti pa domači izdajalci, so na primer prikazani kot zlobneži ali vsaj neznačajneži, medtem ko so partizani od začetka do konca naslikani v prisrčnih in požrtvovalnih tonih. V tej povezavi je še posebej problematično nadaljevanje vzorca enačenja domobrancev z Dolenjci, ki smo ga omenjali že pri Trenutkih odločitve. Če je bilo za belogardiste namreč res značilno, da so pretežno prihajali iz Dolenjske, to za domobrance ni veljalo, saj so jih rekrutirali iz vse Slovenije. V filmu pa gredo stvari temu nasprotno celo tako daleč, da še partizan, ko hoče pretihotapiti pianino v domobransko postojanko, začne govoriti v dolenjskem dialektu – kot da bi bila »dolenjščina« neke vrste uradni domobranski jezik. Če smo že pri reprezentacijah, velja omeniti, da motijo tudi izrazito temnolasi vojaki nemških SS-enot. Seveda niso bili vsi vojaki SS-blondinci, toda konsistentno rekrutiranje temnolasih statistov za upodobitev Nemcev je bilo v tem in še kakšnem drugem partizanskem filmu (ne le slovenskem) glede na to, da se v Sloveniji verjetno lahko najde tudi kakšen svetlolasec, resnično nepotrebno.

Toda po drugi strani so bili stereotipni prikazi v petdesetih letih samoumevni in v tem pogledu od filma ne bi smeli pričakovati preveč. Pomembno je tudi, da črno-belo slikanje značajev v Dobrem starem pianinu ni absolutno. Združba domobrancev okoli pianina je na primer videti povsem človeška, poleg tega pa je eden od bolj doživetih prizorov v filmu tisti, ko se partizanka Anuška pogovarja z domobranskim mitraljezcem – sicer pesnikom –, in se med njima hitro splete nemo strinjanje o absurdnosti bratomornega klanja.

Skupaj vzeto je Dobri stari pianino sentimentalen, a kljub temu – oziroma ravno zaradi tega – posrečen povzetek slovenskega partizanskega boja. Glede na to bi bilo pričakovati, da je v kinematografih in pri kritikih naletel na dober odziv, a žal ni bilo tako. V Ljubljani je sicer zabeležil 34.317 premiernih ogledov, kar je bila za tiste čase srednja številka, Marjan Lipovšek pa je na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju tudi prejel nagrado za izvirno filmsko glasbo.[2] Ampak to je bilo tudi vse. Film je po krogu premiernih prikazovanj potonil v pozabo, kjer je še danes, in to kljub temu, da zelo malo – če sploh kaj – zaostaja za svojimi partizanskimi sodobniki.

Kot zanimivost omenimo, da se v Dobrem starem pianinu pojavlja tudi Matija Barl, prvi slovenski Kekec, v vlogi mladega ljubljanskega ilegalca, ki se zateče v razred gimnazijcev. Ker je od Kekca poteklo že sedem let, bivšega Kekca skorajda ne bi bilo za prepoznati, če ga ne bi izdajala njegova prepoznavno košata frizura. Še ena zanimivost v filmu je, da je bil tisti Blažev prvi koncert posnet v dvorani ljubljanske kinoteke (Močnik 2012).

OPOMBE:
[1] Francoske besede distiction v kontekstu Bourdieujeve razprave o razrednih določilih okusa (Bourdieu 1994) ni mogoče prevesti v slovenščino z eno samo besedo, saj se nanaša oboje, se pravi tako na razliko kot tudi na odličnost.
[2] Skladbe, ki jih je za film pripravil Lipovšek, so bile razmeroma težke. Frane Milčinski naj bi se po pričevanju svojih sinov pri tem, ko se jih je učil zaigrati, tako zelo mučil, da je na koncu Kosmaču obljubil pivo za vsak kader, kjer bo kamera snemala zgolj roke, ki igrajo na tipke (te pasaže je potem lahko odigral Lipovšek sam) (Suhi 2009).

Besedilo je izsek iz knjige Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma I.: Slovenski klasični film (1931–1988), ki je leta 2013 izšla pri založbi Fakultete za družbene vede.

 

Preberi več