Vsak, ki se zanima za filmsko umetnost ali ima preprosto rad filme, pozna Roberta Rossellinija – izjemnega filmskega ustvarjalca in humanista, samouka in raziskovalca novih pripovednih oblik, prefinjenega misleca, to morda resnično edinstveno figuro v zgodovini italijanskega filma. O njem, ki velja za očeta neorealizma, se zdi, da vemo vse, in vendar nas vedno znova preseneča. Ob ponovnem ogledu njegovih filmov lahko vsakič odkrijemo nove občutke in sveža spoznanja. Kot pravi Adriano Aprà, eden največjih poznavalcev Rossellinijevega opusa: »Moja štiridesetletna izkušnja z Rossellinijem me je prepričala, da se njegovi filmi obnavljajo ob prenavljanju generacij.«
Rossellini se je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odločil opustiti film in se posvetiti inovativnemu didaktično-pedagoškemu projektu: ustvarjanju avdiovizualne enciklopedije s serijo televizijskih filmov, posvečenih zgodovini in znanju človeštva. Rossellini je bil vedno pred svojim časom.
O Rosselliniju bi se dalo povedati veliko, in kot bi rekel moj prijatelj, ki je bil njegov velik poznavalec in je globoko občudoval njegove filme, brez izjeme: vsaka priložnost je dobra, da se govori o Rosselliniju.
Tokratna priložnost so njegovi filmski začetki – Rossellinijevo ustvarjalno obdobje, o katerem se bolj malo ve in iz katerega se je še manj videlo. Vendar pa zajema izjemne, nekonvencionalne in težko opredeljive filme: fantastične kratke filme, ki so nastali med koncem tridesetih in začetkom štiridesetih let prejšnjega stoletja.
Roberto Rossellini (Rim, 1906–1977) je odraščal v filmskem in kulturnem vzdušju liberalnega in izobraženega okolja, s katerim se je hranil že kot otrok. Njegov oče je leta 1918 zgradil prvo moderno kinodvorano v Rimu, Cinema Corso, kar je mlademu Robertu omogočilo, da je spoznal izredno raznovrsten repertoar. Ko je oče leta 1931 umrl in je glavni vir prihodkov usahnil, si je Rossellini začel utirati pot v filmski svet, svoje »naravno« okolje, ki ga je globoko ljubil, ter se zaposlil v Cinecittà. Preizkusil se je v različnih filmskih dejavnostih: bil je mojster zvoka in sinhronizator, potem montažer, pomočnik režije in koscenarist. Postopoma (a hitro) je pridobival znanje na vseh področjih in med letoma 1935 in 1941 posnel svoje prve dokumentarne kratke filme o naravi.
Rossellinijeva odločitev, da bo pripovedoval zgodbe iz živalskega sveta, je bila presenetljiva, nenavadna, a zagotovo preudarna. Ustvarjanje naravoslovnih filmov v času fašizma, ko je kinematografiji vladala propaganda, je bila nedvoumna in odločna gesta. Rossellini je z veliko tankočutnostjo vzpostavil dialog z avtorskim filmom in uvedel fantastični žanr.
Posnel je pet dokumentarno-fantastičnih kratkih filmov o naravi. Prvi, Dafne o Prélude à l’après-midi d’un faune (1935), ki ga je navdihnila istoimenska skladba Clauda Debussyja, je žal izgubljen – in verjetno nikoli ni bil dokončan in predvajan. Sledil je Podvodna fantazija (Fantasia sottomarina, 1938–1940), posnet v Ladispoliju ob Tirenskem morju, kjer je Rossellini združil svojo ljubezen do filma in do ribolova. Na strehi družinske hiše je postavil akvarij, poln morskih živali, in začel snemati pravljico o podvodnem svetu.
»Pozorno sem opazoval najbolj izjemne oblike življenja pod morjem. Takrat so me privlačili fantastični elementi in večina mojih kratkih filmov ima fantazijske teme.«[1]
»Bilo je nekoč …«
Fantasia sottomarina nas potopi v spokojno morsko globino. Posebno čisto morje je prepuščalo sončne žarke, ki so se igrivo lomili pod mirno gladino …
Rossellini ni izbral pravljice oz. basni po naključju. Pripovedna oblika za otroke mu je omogočala preizkušanje novih tehnik in svobodno izražanje svoje umetniške in moralne vizije na oseben in prilagodljiv način. Pravljice imajo navsezadnje že od nekdaj etično in skupnostno vlogo. So bili ti elementi torej že prvi znaki Rossellinijeve pedagoške naravnanosti?
Junaki njegove podvodne fantazije so antropomorfizirani: altruistična murena, »hudobna« hobotnica, zaljubljeni in nekoliko naivni mali špar ter številne raznolike, solidarne ribice, pripravljene na boj za pravičen cilj, stkejo poetično in romantično zgodbo, polno nežnosti, a tudi napetosti in suspenza. Rossellini izkaže izjemno spretnost pri uprizarjanju dogajanja z živalmi in pri snemanju njihovih krutih in nasilnih dinamik. Pravljica se sprevrže v dramo, ki jo mestoma spremljajo tragični izidi. Montaža, glasbena spremljava in učinkoviti crescendo pa narekujejo ritem neusmiljenih spopadov.
»Kako nastanejo moji filmi? Iz dokumentacije. Nimam vnaprej izdelanih tez. Ni natančnega trenutka, ko se film rodi. Film mora biti dobro pripovedovan. Ritem je edini pomemben pogoj.«[2]
Film je prišel v kinematografe 12. aprila 1940, vendar ga je bilo težko izkoristiti v skladu s fašistično retoriko tistega časa. Roberto Rossellini ml., ki je zelo dobro poznal očetovo usmeritev, je film razložil v protifašističnem ključu kot politično metaforo o samovolji in boju za osvoboditev, kjer hobotnica pooseblja diktaturo, medtem ko manjše ribice in špar predstavljajo ljudstvo, ki se upre. Obstajajo različne teorije, na katere namiguje Luca Caminati v svoji odlični knjigi Roberto Rossellini documentarista, toda Rossellini sam nikoli ni odkrito razglasil morale te basni.
»Prevzela me je voda, kača, ki je plavala v njej, kačji pastir, ki jo je preletal. Tista minimalistična tankočutnost ob pogledu na kužka na krovu ladje ali na cvetlico, ujeto na trnek mornarja, tik preden stopi na kopno.«[3]
Sledili so še trije kratki filmi. Prvi je bil Potok Ripasottile (Il ruscello di Ripasottile, 1940–1941), umeščen v harmonično pokrajino, kjer spokojnost potoka, ki, poskakujoč iz izvira, mirno teče med gozdnatima bregovoma, ogrožajo postrvi, ki se slastno gostijo z majhnimi ikrami ostriža in tako povzročijo preplah v celotnem ekosistemu. Film, ki dolgo veljal za izgubljenega, so po več letih ponovno odkrili, in čeprav je bil nepopoln in v obupnem stanju, so ga zaradi dobro ohranjenega sinopsisa iz tistega časa v Bolonjski kinoteki lahko digitalno restavrirali. Rossellini ga je posnel v eksterierjih in interierjih Ihtiološkega inštituta in pri snemanju uporabil številne tehnične trike.
V dokumentarcu Živahna Tereza (La vispa Teresa, 1940) pa spravi Rossellini v preplah skupnost žuželk, ko deklica, ki se verjetno sploh ne zaveda posledic svojega dejanja, ujame ljubkega metuljčka. Za režiserja je krutost vedno odraz infantilizma. Tretji kratki film, Predrzni puran (Il tacchino prepotente, 1940), pa pripoveduje o uporu, ki ga živali na kmetiji zanetijo proti ošabnemu puranu.
Vsi ti kratki filmi so prispodobe večnih človeških konfliktov in v obliki basni ponujajo jasno moralo: dobro vedno premaga zlo.
Etika in estetika Rossellinijevih prvih fantastičnih filmov sta dragocena iztočnica pri razmisleku o njegovem filmskem ustvarjanju. Ti filmi namreč vsebujejo različne elemente, ki prežemajo ves njegov opus: dokumentaristični pristop; pripovedni slog, ki je poln ljubezni in človečnosti; občutek za kolektivnost in pravičnost; uporaba naravnega okolja; delo z neprofesionalnimi protagonisti; ideja o koristnosti umetniškega dela; navzočnost živalskega sveta, ki še naprej igra pomembno vlogo v življenju njegovih likov; stalno vračanje k domišljiji – »kajti v vsakem človeku je del, ki teži h konkretnemu, in drug del, ki se nagiba k domišljiji«[4] – so le nekatere izmed značilnosti njegove poetike.
Rossellini je brezčasen avtor. Ni se imel za cineasta, temveč za človeka, ki želi skozi podobe vzpostavljati odnose z drugimi, razumevati, spoznavati, vzbujati sočutje in empatijo. V zgodovini filma in človeštva je pustil neizbrisno sled. Zaradi svoje nadarjenosti, kulture, znanja in svobodnega duha ga lahko nedvomno pojmujemo kot renesančno figuro 20. stoletja.
–––––––––––––––––
VIRI:
[1] Francis Koval, Per un cinema imperfetto, v: Roberto Rossellini, Il mio metodo, Scritti e interviste, ur. Adriano Aprà, Marsilio, 2010
[2] Avtoportret; pripravil Aurelio Andreoli za Paese Sera, nastal v obdobju med letoma 1976 in 1977, v: Roberto Rossellini, Il mio metodo, Scritti e interviste, ur. Adriano Aprà, Marsilio, 2010
[3] Colloquio sul neorealismo, uredil Mario Verdone, v: Roberto Rossellini, Il mio metodo, Scritti e interviste, ur. Adriano Aprà, Marsilio, 2010
[4] Il mio metodo, Scritti e interviste, ur. Adriano Aprà, Marsilio, 2010
