Predmet meseca tokrat posvečamo gledališkemu, televizijskemu ter filmskemu igralcu Janezu Hočevarju in filmu Kavarna Astoria (1989, Jože Pogačnik), v katerem je odigral eno svojih najbolj dovršenih filmskih vlog.
Film z dobršno mero nostalgije zarisuje preobrazbo kavarne Astoria od predvojnega središča meščanskega življenja v Mariboru do njenega naglega zatona po drugi svetovni vojni. Zgodbo spremljamo skozi perspektivo Branka (Branko Šturbej), sina kavarnarja, ki ga obisk nekdanje očetove kavarne navda s spomini na mladost. Branko je kljub svoji (malo)meščanski vzgoji po vojni postal aktiven član organizacije mladih komunistov in idealistično verjel v socialistično preobrazbo družbe. V svojem mladostniškem idealizmu je zato prišel v konflikt z očetom (Janez Hočevar), ki je nezaupljivo spremljal povojne družbene spremembe. Očetova skepsa se skozi film potrdi, ko ga zaradi nakupa »ukradenih« zlatnikov najprej zaprejo, nato pa mu z nacionalizacijo še odvzamejo kavarno.
Filmska zgodba ne teče linearno, temveč kot niz spominov in asociacij preskakuje med različnimi obdobji in nam postopno odgrinja usodo kavarniške družine. Le enkrat sta sopostavljena dva kavarniška prizora iz obdobja tik pred in tik po vojni – in kontrast med njima ne bi mogel biti bolj očiten. Uglajenemu druženju oficirjev kraljeve jugoslovanske vojske, ki ob živi klasični glasbi igrajo šah, sledi prizor z glasnim popivanjem partizanov pod vodstvom podpolkovnika, ki prijezdi v kavarno na konju in prostaško izkazuje svojo oblastniško nadmoč. Podpolkovnik najprej z uperjenim mitraljezom smeši in ustrahuje kavarnarja, nato pa sestreli razkošen lestenec, prežitek prejšnjih časov. Kavarnar nemočno obstane. Skupaj z lestencem se je na koščke razletela njegova podoba kavarne Astoria kot »svetišča olikane družabnosti in lepih manir«.[1] Na koščke se je razletel svet, v katerega je verjel. Od zdaj naprej bo živel v tujem svetu.
Na fotografiji vidimo Hočevarja, ki v vlogi kavarnarja stoji sredi Astorie in nemočno zre proti podpolkovniku, krvniku njegovega svetišča. V eni roki negotovo drži konjeve vajeti, ki mu jih je podpolkovnik podal kot kakšnemu konjarju, druga roka nakazuje njegovo izgubljenost. Njegov obraz preplavlja živčen pot, prežet s strahom in nemočjo. Ne more verjeti svojim očem: mar bodo zdaj, ko so mu jo po vojni vrnili, kavarno pijani od moči razbili? To je portret moža, ki lahko le nemo spremlja, kako se mu pred očmi ruši svet, kot ga pozna. Tragičnost njegove usode preveva tudi občutek nepravičnosti: ni pomembno, da je kavarno zgradil z lastnim delom; ni pomembno, da je bil pred vojno zaveden Mariborčan, ki v svoji kavarni ni toleriral glasnih nemčurjev in so mu jo zato Nemci po prevzemu oblasti zasegli, sam pa je vojno preživel v taborišču. Njegova kavarna je v očeh novih oblastnikov simbol zatiralskega meščanskega razreda, zato jo je treba uničiti.
Če ste se ob pogledu na fotografijo najprej nasmehnili, se ne bojte – niste edini. Potencial za komičnost vsebuje že sam kontrast med resnobnim izrazom na obrazu uglajenega gospoda in dejstvom, da ob njem stoji prav nič kaj resnoben konj. Pri tem niti malo ne pomaga, da je gospod na fotografiji Rifle. Ja, tisti Rifle, ki je bil v raznoraznih komičnih vlogah stalnica na televizijskih zaslonih vse od konca šestdesetih let in ga ljudje še danes povprašujejo po njegovem šalu in kapi iz akcije Podarim dobim. Prav zaradi Hočevarjeve javne podobe šaljivca, ki je bila v času snemanja filma na vrhuncu, je scenarist Žarko Petan nasprotoval, da dobi vlogo.[2] Za Petana, sina dejanskega lastnika kavarne Astoria, je film, kot je dejal sam, pomenil obračun s preteklostjo, »zelo intimen obračun z očetom, do katerega sem bil včasih hudo krivičen, kot je bil tudi čas krivičen do njega«.[3]
A nevarnosti svoje javne podobe, ki je bila v diametralnem nasprotju z vlogo kavarnarja, se je zavedal tudi Hočevar sam.[4] V obdobju svoje največje medijske popularnosti se je večkrat zbal, da bo stopil na oder v resni, dramski vlogi, gledalci bodo, kot je rekel sam, »s krohotom glasno prepoznali v meni le Rifleta iz oglasov ali zabavljaških nastopov. […] To so hude igralske stiske, in če jih zmoreš premagati, pomeni, da si dober. Da ti je občinstvo verjelo in te je kupilo tudi v določeni vlogi, ki je povsem nekaj drugega od vnaprejšnjih pričakovanj.«[5] Prav opisani prizor s konjem, ki vsebuje vse potenciale za komično, je najboljši dokaz, da je Hočevar v Kavarni Astoria uspešno presegel svojo javno podobo. Kanček komičnega v prizoru namreč še poudari tragičnost situacije in Hočevar jo izkoristi za natančno niansirano upodobitev sključenega človeka, ki gledalca prej gane kot nasmeje. Vloga kavarnarja je prepričala tudi žirijo takrat najpomembnejšega jugoslovanskega filmskega festivalu v Pulju, kjer je Hočevar prejel zlato areno za glavno moško vlogo.
Več o poznanih in nepoznanih filmskih obrazih Hočevarja boste lahko izvedeli na dogodku Poklon Janezu Hočevarju, ki bo potekal v petek, 7. 7. 2023, v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači. Po pogovoru z igralcem bo na sporedu tudi film Kavarna Astoria.
OPOMBE:
[1] Vrdlovec, Zdenko. Zgodovina filma na Slovenskem: 1896-2011. Ljubljana: UMco, 2013, str. 620.
[2] Furlan, Simona. »Janez Hočevar – Rifle«. Stop, št. 52, 1993, str. 15.
[3] »Maribor: slavnostna premiera filma ‘Kavarna Astoria’«. Delo, 13. marec 1989, dosegljivo na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-65KTKCZ0, pridobljeno 18. 5. 2023.
[4] Ravter, Nada. »Tveganje brez črtastega šala: z Rifletom pred premiero Astorije«. 7D, 16. februar 1989, str. 16–17.
[5] Pezdir, Slavko. »Komur občinstvo ne verjame, je izgubljen: Janez Hočevar, prejemnik Borštnikovega prstana«. Delo, 23. oktober 2010, str. 26–28.
