František Čap je doživel dramatično filmsko kariero. Kot mnogi drugi ustvarjalci njegove generacije je v film vstopil skozi postopno nabiranje izkušenj, prelomno pa je bilo poznanstvo z Milošem Havlom, filmskim podjetnikom in ključno osebnostjo praške kvirovske skupnosti. Mladi, nadobudni filmar je kot režiser debitiral pri petindvajsetih letih, v produkcijsko in politično težkem obdobju češke zgodovine. Hitro se je uveljavil in postal eden najbolj plodovitih in pomembnih čeških filmarjev 40. let prejšnjega stoletja. V češkem filmu je kot režiser navsezadnje deloval celo desetletje in v teku štirih različnih političnih režimov. Zadnji ga je privedel do tega, da je zapustil domovino, s čimer mu je posredno omogočil, da je zaznamoval kinematografije drugih dežel. Več desetin celovečernih filmov, ki jih je režiral v razmeroma kratki karieri, priča o izjemnem talentu, ki ga je izkazoval križem filmskih in nacionalnih kultur skozi najrazličnejše tematike in žanre. Znal je prirejati literarne klasike, stilizirane melodrame, lirične ljubezenske spletke, partizanske vojne zgodbe, sodobne tematike in podeželske drame z etnografskimi elementi. Vse Čapove filme odlikujejo čudovita vizualna podoba, eleganten režijski slog ter suverena izbira in vodenje igralcev.
Rodil se je 7. decembra 1913 v dobro situirani meščanski družini. Zakonca Čap sta se z malim Františkom in pet let starejšo hčerko Růženo kmalu preselila na jug Češke, v mestece Bor pri Protivínu, kjer je oče prevzel upravljanje veleposestva v lasti plemiške rodbine Schwarzenberg. Oče je bil pragmatik tudi pri načrtovanju prihodnosti svojih otrok – hči naj bi se dobro omožila, sina pa je čakala kariera v gozdarstvu in agronomiji. Bodoči filmar je bil bližje materi, ki je imela več posluha za njegov rahločuten in intelektualen značaj.[1] Za očetovo izbrano stroko se je mladi Čap šolal na srednji šoli v Písku, kjer je tudi maturiral. Toda oče je medtem mesto upravnika posestva izgubil, kar je Čapu nazadnje omogočilo, da si je lahko sam izbral poklic.
Odselil se je v Prago in se sredi 30. let že gibal v prestižnih kulturnih institucijah. Angažirali so ga v slovitem gledališču Vinohrady, prvič in zadnjič pa je nastopil tudi pred kamero, ko je odigral malo vlogo študenta v filmu Pred maturo (Před maturitou, 1932) Svatopluka Innemanna in Vladislava Vančure.[2] Direktor fotografije pri filmu je bil Václav Vích, eden najpomembnejših čeških filmskih snemalcev prve polovice 20. stoletja.[3] Vích je od leta 1936 delal v tujini in se nazadnje ustalil v Italiji. S Čapom sta se poklicno spet srečala leta 1957, ko je snemal njegov film Kruh in sol (La ragazza della salina). Leta 1933 je bil Čap asistent režije pri filmu V tisti hiški pod Emauzy (V tom domečku pod Emauzy, 1934) Otta Kantureka, tri leta kasneje pa pri fimu Karla Hašlerja Irčina romanca (Irčin románek, 1936), ki so ga delno snemali v Jugoslaviji. V prvih Čapovih filmskih letih je v Pragi nastajal tudi filmski studio Barrandov, ki ga je ustanovil vplivni podjetnik Miloš Havel[4], lastnik filmske produkcije Lucernafilm. Sodelovanje s Havlovim produkcijskim podjetjem od leta 1937 je bilo za Františka Čapa odločilnega pomena. Prav tam se je mladi umetnik namreč kalil v enega najuspešnejših in najproduktivnejših filmskih režiserjev.
Lucernafilm je bil kratek čas dejaven že sredi drugega desetletja prejšnjega stoletja, svojo dejavnost pa je produkcijska hiša po skoraj dvajsetletnem premoru obudila leta 1937. Františka Čapa so angažirali kot dramaturga in scenarista in v letih 1937–38 je podpisal scenarije petih od skupno desetih celovečernih filmov, ki so pri Lucernafilmu takrat nastali. V vseh petih primerih so filme režirali najpomembnejši režiserji te dobe – Václav Binovec, Miroslav Cikán, Martin Frič, Hugo Haas in Otakar Vávra.
V zgodovino Češkoslovaške je medtem prodirala vse bolj nezadržna nemška sila. Država je morala 29. septembra 1938 Nemčiji najprej odstopiti del svojega obmejnega ozemlja, nato pa je 16. marca 1939 postala okupirano ozemlje, protektorat Češke in Moravske, ki je obstajal vse do konca druge svetovne vojne 9. maja 1945. V novih okoliščinah protektorata in pod vodstvom nemško nadzorovanega nacionalnega filmskega urada sta smeli delovati zgolj dve češki produkcijski hiši – Nationalfilm in Lucernafilm.
Čapov režijski prvenec Žgoče poletje (Ohnivé léto, 1939) tako sovpada z obdobjem novoustanovljenega protektorata. Med njegovim šestletnim obstojem je pri Lucernafilmu v Čapovi režiji nastalo vsega skupaj devet celovečernih filmov. Prvi je bil priredba romana Odhajati z jesenjo (Odcházeti s podzimem, 1930) pisatelja Václava Krške (1909–1969), ki je v 30. letih objavljal tudi v gejevskih časopisih. Literarna predloga je vsebovala motiv istospolnega nagnjenja, ki pa ga je filmska priredba upodobila zgolj implicitno. Lirična pripoved o ljubezenskem prebujanju mladih src je vizualno črpala iz pomensko nabite neobrzdanosti pomladne narave. V eni od glavnih vlog je nastopil Svatopluk Beneš, ki je skupaj z Gustavom Nezvalom postal Čapov priljubljeni protagonist. Režiser se je v češkem in kasneje tudi v slovenskem filmu rad vračal k istim igralcem. Medtem ko je za češke filme izbiral uveljavljene filmske zvezde, je začel v Jugoslaviji svoje upe polagati v debitante. Toda obe kinematografiji pričata o Čapovi navadi vračanja k istim sodelavcem. Avtor literarne predloge Václav Krška ni sodeloval le pri scenariju filma, temveč tudi kot sorežiser.
Že med snemanjem Žgočega poletja so tekli pogovori o realizaciji scenarija po povesti »Stáša« iz zbirke Medvedi in plesalke (Medvědi a tanečnice, 1920) Vojtěcha Mixe. Tudi ta scenarij sta pod naslovom Nočni metulj napisala Čap in Krška. Toda produkcijo dragega kostumskega filma so nazadnje odložili, češ da si mora mladi režiser najprej nabrati več izkušenj s samostojno režijo. Izkazal se je že pri naslednjem filmu Devica (Panna, 1940), ekranizaciji istoimenske gledališke igre Františka Zavřela. V komediji s preprostim, lahkotnim zapletom o na videz siromašnem, uporniškem dekletu, ki mu dvori cel kup osvajalcev, se je rodila zvezda češke filmske komedije Věra Ferbasová.
Že tri mesece po premieri Device je prišel v kino veliko ambicioznejši podvig. Tedaj komaj šestindvajsetletni režiser je na filmsko platno prenesel eno najbolj ikoničnih čeških literarnih besedil, Babico (Babička, 1855) Božene Němcove.[5]Poleg tega je bil prestižen, visokoproračunski spektakel v kontekstu protektorata tako rekoč enakovreden domoljubni demonstraciji. Scenarij je sicer moral skozi postopek odobritve, toda nemški cenzorji očitno niso sprevideli pretanjenih pomenskih nians. V času domovinske grožnje je imela vsaka upodobitev lepot češke pokrajine silovit naboj. Filmska Babica (Babička, 1940) je bila izjemno priljubljena in si je priborila status nacionalnega epskega spektakla. Povrhu tega je sledila smernicam, ki so jih v času protektorata zastavili češki filmski delavci: podpirati klasične literarne tekste in tako krepiti narodno zavest. Težnja po uporabi domače kulturne dediščine in snemanju filmov na podlagi klasičnih literarnih predlog, umeščenih v skoraj etnografsko zamišljene mizanscene, je predstavljala bistveni element režiserjevega ustvarjanja. Značilen je tudi za naslednji celovečerni produkciji, ki ju je Čap režiral v času protektorata, filma Jan Cimbura (1941) in Dekle z Beskidov (Děvčica z Beskyd, 1944).
Izjemen uspeh Babice je Čapu odprl vrata k tipološko povsem drugačni produkciji. Iz odloženega scenarija za film Nočni metulj (Noční motýl, 1941) je namreč nastala visoko stilizirana kozmopolitska melodrama, ki je predstavljala osamljen žanr češke kinematografije. Sentimentalnost je bila v 30. letih rezervirana za adaptacije del tako imenovane »rdeče knjižnice«. Toda to niso bile cenjene filmske stvaritve, temveč so bili ti filmi zaradi svoje banalnosti pogosto tarča kritikov. Nočni metulj, ki prav tako ne sledi realističnim konvencijam, pa je nasprotno naletel na pozitiven odziv zaradi svoje kakovosti, ki je dosegala standarde evropske kinematografije. Primerjamo ga lahko z deli Josefa von Sternberga ali Ernsta Lubitscha. Proslavil se je tudi mednarodno, saj je odprl 9. edicijo beneškega festivala in tam prejel častno plaketo bienala.
Medtem ko je v Babici neizpolnjena ljubezen kmečkega dekleta zgolj stranski motiv, postane v Nočnem metulju nesrečno zaljubljena mladenka glavna junakinja. Marta Dekasová (življenjska vloga Hane Vítove) vsa gori od ljubezni do nadporočnika Varge (Gustav Nezval, upodobil je tudi ljubimca v Babici). Neuslišana čustva, ki jih goji do karizmatičnega moškega, usodno spremenijo njeno življenje. Študije čustvenega trpljenja in neizpolnjene ljubezni so bile pogosta tematika homoseksualno naravnanega filmarja. Analogija med usodo človeka v sistemu, kjer dva moška svojega odnosa nista mogla doživljati javno in nekaznovano, ter zgodbo ženske, ki ne more najti življenjskega partnerja, je očitna. Guvernanta Marta po nesrečnem sosledju dogodkov nazadnje kot pevka pristane v nočnem lokalu. Poleg neizpolnjenega heteronormativnega odnosa se tako znajde še v okolju, ki ga večina družbe obsoja. Edinstveno delo češke kinematografije odlikuje tudi brezhibna kostumografija. Slikar, modni oblikovalec in stalni sodelavec Čapa in Krške[6], Fernand Vácha, je uspel dramatično linijo zgodbe prepoznavno vdihniti kostumom.[7]
Zanimanje za žensko junakinjo in njen položaj v družbi ter ukvarjanje z velikimi čustvi je značilno tudi za Čapove filme Preludij (Preludium, 1942), Dekle z Beskidov in Plesalka (Tanečnice, 1943). Slednji je hkrati drugi primer režiserjeve epske melodrame. Tako kot Nočni metulj govori o kontroverzni življenjski izbiri mlade ženske, ki je v nasprotju z družbeno normo. Medtem ko Marta Dekasová zaradi nesrečne ljubezni konča kot pevka v nočnem lokalu vprašljivega slovesa, Clo Satranová (Marie Glázrová) namesto materinstva izbere mednarodno kariero baletke. Hčerko izroči v skrb svoji sestri (Jiřina Štěpničková) in jo tako nehote obsodi na težko življenje samske matere.
Kmečka drama Dekle z Beskidov je bila zadnji film, ki ga je Čapov režiral v času protektorata in v produkciji Lucernafilma. V filmu se prepletata dva ljubezenska trikotnika, kar v divjem osrčju zasneženega gorovja vodi v nevarne situacije. Jiřina Štěpničková je tu upodobila značilen lik podeželske ženske s težko usodo, ki odeta v ljudsko nošo uteleša krepost, ponižnost in zvestobo. Filmi s takšnimi atributi so imeli višje umetniške ambicije in so promovirali narodne vrednote. Scenarij je po romanu Paprádná ne toži (Paprádná nenaříká, 1942) etnologa in pedagoga Miloslava J. Sousedíka napisal mladi pisatelj Jan Drda, ki je s Čapom pripravljal tudi scenarija za filma Cvet deklet (Z růže kvítek, 1945) in V znamenju sidra (Znamení kotvy, 1947). Ekspresivne podobe eksterierjev, ki so podajale značilno razpoloženje filma, je posnel Čapov stalni sodelavec in še eno velikih imen med češkimi filmskimi snemalci, Ferdinand Pečenka.[8] Zahteva po visoki kakovosti filmske podobe je bila od vsega začetka del Čapovega režijskega standarda.
Celotno področje filma je bilo tri mesece po koncu vojne in protektorata 11. avgusta 1945 podržavljeno. Podjetje Lucernafilm je svoje premoženje v letih 1945–46 postopno predajalo državi. Čap je v tem času delal na svojem desetem filmu Cvet deklet, katerega produkcijo pa so ustavili. Tako kot v primeru še štirih naslovov drugih avtorjev so določili, da film ne sodi v povojno podržavljeno češko kinematografijo. Že skoraj končan film je državni filmski sklad v začetku leta 1946 zavrnil, češ da ne odgovarja duhu nove dobe.
Čapa tudi niso zaobšle povojne preiskave v zvezi s filmom Jan Cimbura in nedokončanim projektom Knez Venčeslav (Kníže Václav, 1942). Prvi, ki je priredba istoimenskega romana Jindřicha Šimona Baara, je v idilično podobo južnočeškega podeželja vnesel pretresljiv prizor pregona judovskega krčmarja, ki je bil v češki protektoratni kinematografiji brez primere. Čap je bil zaradi prizora po vojni obtožen antisemitizma in zagovarjanja preganjanja Judov. Z Milošem Havlom sta se branila, češ da je šlo za pritisk nemškega filmskega urada in nazadnje nista bila spoznana za kriva.[9]
Drugi film je bil problematičen zaradi svoje produkcijske zgodovine, ki je vzbujala sum kolaboracije. Nastal naj bi namreč po nemškem naročilu z namenom legitimirati češko podrejenost nemškemu imperiju na podlagi ključne zgodovinske osebnosti češkega kneza Venčeslava, prvega pripadnika kraljevske rodbine Přemyslovcev, ki je postal prvi svetnik češkega rodu in simbol češke državnosti. Finančne listine pričajo o visokih zneskih, ki so jih v toku dveh let vložili v filmsko produkcijo in honorarje.[10] Toda, kot kaže, nihče ni pričakoval, da bo film, ki je bil uradno označen za produkcijsko zahteven in drag projekt, dejansko realiziran. Ohranil se je le desetminutni neozvočen fragment, sestavljen iz totalov v eksterierju, posnetkov vaj glavnih igralcev (Karel Höger, Gustav Nezval) in prizorov skupine napol razgaljenih in golih mladeničev med delom v rudniku in med kópanjem. Stasito moško telo lahko v Čapovih filmih večkrat občudujemo. Naj gre za vaške fante v dolgem prizoru kopanja konj v filmu Jan Cimbura, za pomanjkljivo odete mladce v Žgočem poletju ali za izklesane figure režiserjevih priljubljenih igralcev: nežnega Svatopluka Beneša in zloveščega Gustava Nezvala. Homoerotično branje ponuja poleg teh delno ohranjenih prizorov in sekvenc tudi Čapov najmočnejši jugoslovanski film Vrata ostanejo odprta (Vrata ostaju otvorena, 1959).[11]
Neprijetna preiskava ni pomenila konca Čapove kariere v češkoslovaškem povojnem filmu, temveč se je, prav nasprotno, kot cenjen ustvarjalec kmalu zaposlil v na novo organizirani državni filmski industriji. Prevzel je mesto umetniškega vodje produkcijske skupine v Češkoslovaškem filmskem podjetju (Československá filmová společnost). V tej funkciji je v letih 1946–48 skupaj z Antonínom Procházko sodeloval pri nastajanju štirih filmov, od katerih je enega, Razpotje (Křižovatka, 1947), tudi režiral, vendar so produkcijo filma ustavili.
Prvi Čapov film, ki je premiero doživel po vojni, je bila drama o obdobju protektorata in protifašističnega odpora Možje brez kril (Muži bez křídel, 1946). Domoljubni film opeva pogum in zavzetost delavcev praškega letališča, ki so bili del odporniškega gibanja. Vsebuje tudi času primerne ideološke proklamacije. Gledalca opomni na tragedijo v Lidicah[12], upravičuje povračilne ukrepe zoper okupatorja in kolaborante ter ne nazadnje omeni še pomoč osvoboditeljske Rdeče armade. Film je bil premierno prikazan in nagrajen na zgodovinski prvi ediciji mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. Toda tedaj se je že bližal konec češke etape Čapove filmske kariere. Jeseni 1947 je premiero doživel noirovski V znamenju sidra, spomladi naslednjega leta pa komorni Muzikant (1948).
Usodo zadnjega češkega filma Františka Čapa so zaznamovale politične okoliščine, saj je 25. februarja 1948 oblast na Češkoslovaškem prevzela Komunistična stranka. V tem novem političnem vzdušju je nastala vojna drama Bela tema (Bílá tma, 1948), ki je opevala junaštvo partizanov in sovjetskih vojakov med nekajdnevnim dogajanjem v slovaških Tatrah. Skupina partizanov je potisnjena v gore, kjer se ranjenci, ki ne morejo nadaljevati poti, skrijejo v zemljanko. Prej kot vojna zgodba film postane psihološka študija značajev. Nastal je ob proslavi četrte obletnice Slovaške narodne vstaje, oboroženega upora protifašističnih sil, ki je potekal med 29. avgustom in 28. oktobrom 1944. Režiserjev prvi in zadnji projekt za Češkoslovaški državni film (Československý státní film) je nastal v okviru produkcijske skupine Otakarja Vávre in Karla Feixa.
Bela tema je leta 1948 prejela potujočo državno nagrado na filmskem festivalu v Mariánskih Láznah, nekaj dni kasneje pa je bila prikazana na 1. filmskem festivalu delavstva v Zlínu. Tamkajšnja delavska žirija je film obsodila zaradi pomanjkanja optimizma in pretiranega naturalizma. Čap, ki je bil na festivalu tudi sam prisoten, je kritiki ugovarjal in javno podvomil v kompetentnost nestrokovne komisije. Sledila sta plaz protestov in maščevalna kampanja, ki sta se oktobra 1948 iztekla v prepoved nadaljnjega umetniškega ustvarjanja. Čeprav je bil Čap načeloma zvest novi, povojni politični garnituri, je z njo kmalu prišel v navskrižje. Ti dogodki pa so ga nazadnje privedli do odločitve, da zapusti državo.
V Nemčijo je 4. aprila 1949 prebegnil z materjo, s katero je od leta 1937 tudi stanoval. Kot je sam priznal, se ni nadejal, da bi lahko v tujini nadaljeval svojo filmsko kariero. Pripravljen se je bil posvetiti agronomiji, ki jo doštudiral.[13] Prve mesece sta z materjo preživela v begunskem taborišču v bližini Münchna. Toda mednarodno priznani režiser je kmalu dobil resno ponudbo za delo, in čeprav filma zaradi bankrota produkcijske hiše niso dokončali, je Čap vendarle štiri mesece delal kot montažer zvoka, pri čemer je izkoristil svoje celovito poznavanje procesa izdelave filma. Po zaslugi tega je leta 1950 podpisal pogodbo z družbo Merkur Film, za katero je režiral svoja prva nemška filma: kriminalko Kronski dragulji (Kronjuwelen, 1950), v kateri je glavno vlogo odigrala zvezda medvojne kinematografije Sybille Schmitz, in ljubezensko zgodbo s psihološkimi prvinami Večna igra (Das ewige Spiel, 1951) po lastnem scenariju. Slednja je omnibus treh zgodb, ki v različnih časovnih obdobjih potekajo v mestu Regensburg. Najambicioznejši zahodnonemški projekt pred odhodom v Jugoslavijo pa je bil film Sled vodi v Berlin (Die Spur führt nach Berlin, 1952), ki so ga pri berlinski produkciji C.C.C. začeli snemati spomladi 1952. Vohunski film odraža aktualno politično situacijo polariziranega sveta in mojstrsko izrablja ekspresivne lokacije v vojni razdejanega glavnega mesta. Režiser tu ponovno briljira v žanru, s katerim poprej ni imel nobene izkušnje. Film odlikujejo učinkovite akcijske sekvence, naelektren suspenz in dinamična kamera.
Leto po premieri filma Sled vodi v Berlin je Čap debitiral v Jugoslaviji. Leta 1953 je namreč sprejel povabilo Branimirja Tume[14], direktorja slovenskega podjetja Triglav film, ki je režiserja najel, da bi oživil domačo produkcijo. Tuma je bil zagotovo vsaj deloma seznanjen s Čapovimi nemškimi in češkimi filmi, saj sta imela Dekle z Beskidov in Možje brez kril po vojni v Jugoslaviji kinematografsko distribucijo. V prelomnem obdobju spreminjajoče se jugoslovanske in komaj nastajajoče slovenske kinematografije je Tuma Čapa izrecno angažiral za snemanje atraktivnih, med gledalci priljubljenih žanrov. V desetletju po prihodu v Slovenijo je resnično posnel nekaj sijajnih filmov in velja za enega od graditeljev slovenske kinematografije. Največji uspeh mu je takoj prinesel prvi film, Vesna (1953). Duhovita in prisrčna sodobna najstniška komedija je podirala rekorde gledanosti in prejela nagrade na prvi (nični) ediciji Puljskega filmskega festivala leta 1954.
Čapovo drugo delo za podjetje Triglav film je nastalo leta 1954 v sodelovanju z bavarsko produkcijsko hišo Saphir Film. Podeželska zgodba o dekletu z nezakonskim otrokom V začetku je bil greh (Am Anfang war es Sünde) je bila posneta po noveli Zgodba kmečke dekle (Histoire d’une fille de ferme, 1881) Guyja de Maupassanta. Sledil je film Trenutki odločitve (1955), komorna psihološka drama, v kateri protagonistu, zdravniku, življenje spremeni srečanje s pripadniki narodnoosvobodilnega boja. Film je na festivalu v Pulju prejel novoustanovljeno nagrado žirije zlata arena. H ključni tematiki jugoslovanske povojne kinematografije se je Čap nato spet vrnil v mnogo bolj epski in velikopotezni podobi z vohunskim vojnim filmom X 25 javlja (1960), ki je postal režiserjev izvozno najpomembnejši jugoslovanski film, saj so ga v letih 1961–62 prodali v nič manj kot 31 držav.[15]
Čap je vse do leta 1958 večinoma živel v Münchnu. Za produkcijo Lucerna Film, ki jo je Miloš Havel ponovno »oživil« zunaj Češkoslovaške, je režiral komedijo o potovalni agenciji Na pomoč, ljubi me! (Hilfe – sie liebt mich!, 1956). Sledil je režiserjev prvi barvni film, v gorsko idilo umeščena, sentimentalna ljubezenska zgodba Orlovsko dekle (Die Geierwally, 1956), posneta po istoimenskem romanu Wilhelmine von Hillern in za produkcijo Ostermayr Film. Čap je tu uporabil prvine, ki so značilne za popularni žanr domačijskega filma: gorske kulise, slikovite vasice, lokalne noše, navade in pesmi. Toda to na prvi pogled kičasto zunanjost je obogatil s silovito, dramatično zgodbo hrepeneče in trmaste ženske, ki zavrne dogovorjeno poroko. Njena usoda spominja na usode Čapovih junakinj iz čeških melodram o prelepih mladenkah, ki hrepenijo po ljubezni in izpolnjenem življenju.
K jugoslovanskemu filmu se je Čap vrnil s koprodukcijskim projektom: barvni Kruh in sol je bil posnet v italijanskem jeziku ter v italijanski (Rizzoli Film), nemški (Bavaria Filmkunst) in hrvaški (Zagreb film) koprodukciji. V poletnem filmu se prepletajo tematske linije raznorodnih žanrov – romantičen, komičen in kriminalen zaplet dopolnjuje še dokumentarističen pogled na življenje ljudi, ki se preživljajo z ribolovom in pridelavo soli. Film je umeščen v obmorsko okolje, snemali pa so ga v Piranu in Portorožu. V glavni moški vlogi je nastopil vzhajajoči zvezdnik Marcello Mastroianni. Režiser je v tem filmu unovčil svoja velika aduta: sposobnost za izrabljanje čudovitih eksterierjev ter občutek za delo s privlačnimi mladimi ljudmi in njihovo čutnostjo.
Leta 1957 je Čap za Triglav film posnel nadaljevanje Vesne in Ne čakaj na maj je postal režiserjev najbolj gledan jugoslovanski film. Naslednjega leta se je (po smrti matere) dokončno ustalil v Portorožu. Po dveletnem premoru je v produkciji Bosna filma režiral melodramo Vrata ostanejo odprta. Mladoletni prestopnik se pod pretvezo vsili v življenje starejše ženske in njene vnukinje in tako prvič izkusi iskreno pozornost in ljubezen. Za igralca, ki je upodobil glavno moško vlogo, je bila to edina filmska izkušnja. Njegova igralska partnerica in prav tako debitantka, devetnajstletna Milena Dravić, pa je kasneje postala velika zvezda jugoslovanskega filma. Odkritje te lepe in nadarjene igralke imajo zato v kontekstu jugoslovanske kulture pogosto za eno Čapovih najpomembnejših zaslug. V režiserjevem najbolj izrazito homoerotičnem delu prepoznamo fasciniranost nad moškim telesom protagonista, ponovno pa srečamo tudi motiv neizpolnjene ljubezni.
Zadnji igrani dolgometražni film Františka Čapa je bila živahna komedija Naš avto (Triglav film, 1962), ki jo napaja dinamika odnosov med družinskimi člani treh generacij. Zgodba se začne z absurdnim zapletom o domnevni zmagi na natečaju, kar vodi v nakup stare, skoraj nevozne kripe. Film so snemali v prelepem obmorskem Piranu, katerega eksterierji imajo tako estetsko kot pomensko vlogo. Ironična študija malomeščanske mentalitete spomni češkega gledalca na filmsko trilogijo Jaroslava Papouška o družini Homolka.[16] Zgodovinskemu mestu je Čap leta 1965 posvetil tudi istoimenski dokumentarni film.
Režiserjev opus so ob koncu 60. let sklenila tri televizijska dela. V Nemčiji je najprej nastala dvodelna serija z mafijsko tematiko Mafija – častivredna združba (Mafia – Die ehrenwerte Gesellschaft, 1966). Sledila je pustolovska serija v trinajstih delih Rinaldo Rinaldini (1968–69) o plemiču, ki postane razbojnik. Televizijski film Kamela skozi šivankino uho (Das Kamel geht durch das Nadelöhr, 1970) je bil posnet za avstrijsko televizijo ORF, vendar gre za priredbo istoimenske gledališke igre Františka Langera, ki so jo na Češkoslovaškem poprej že ufilmali Karel Lamač (1926) in Hugo Haas z Otakarjem Vávro (1936).
Češkoslovaško kinematografijo so postopoma oslabili trije emigracijski valovi: pomünchenski (1938–), pofebruarski (1948–) in poavgustovski (1968–). Do vseh je prišlo zaradi domače politične situacije nastopa ali zaostritve totalitarnega režima. František Čap tako pripada veliki skupini avtorjev, ki so se v različnih obdobjih pod prisilo okoliščin odločili zapustiti svojo domovino. Za razliko od svobodne selitve za delom pa izgnanstvo, četudi prostovoljno, ni dopuščalo vrnitve. Čap se ni smel nikoli več vrniti na Češkoslovaško, njegovih filmov (za razliko od filmov iz prijateljskih vzhodnoevropskih držav) v domovini niso smeli predvajati, njegove mednarodne kariere pa v domačem tisku niso nikoli omenili. Vsi češkoslovaški filmski izgnanci so za svoja nova domovanja izbrali zahodne države, edinole Čap se je ustalil v socialistični.
Kariera svetovljanskega režiserja je izjemna tudi po tem, da se je uspel uveljaviti v treh evropskih kinematografijah – postal je eden najpomembnejših čeških režiserjev prve polovice 20. stoletja, ustvarjal je v razdejani povojni Zahodni Nemčiji in prisostvoval rojstvu sodobnega slovenskega filma. Čapovo ustvarjanje v Jugoslaviji je v kontekstu češkoslovaško-jugoslovanskih odnosov na področju filma najbolj viden prispevek posameznika in povrhu še avtorja, ki je deloval zunaj uradnih in institucionalnih okvirov.
Iz češčine prevedla Maša Peče.
–––––––––––––––––––––––
VIRI IN OPOMBE:
[1] Glej Slavíková, Hana. Franz Cap. Průvodce životem a dílem filmového režiséra Františka Čápa. Brno: Janáčkova akademie múzických umění v Brně, 2016, str. 28.
[2] Vladislav Vančura (1891–1942) je bil znamenit češki pisatelj, dramatik in filmski režiser. Usmrčen je bil zaradi udeležbe v protinacističnem odporu.
[3] Glej filmografijo Václava Vícha v Filmový přehled. Dostopno na: http://www.filmovyprehled.cz/cs/person/127291/vaclav-vich; pridobljeno 10. 1. 2025.
[4] Miloš Havel (1899–1968) je bil najpomembnejši češki filmski in medijski magnat v času prve republike (1918–1939). S filmskim poslom se je ukvarjal že njegov oče Vácslav. Miloš Havel je bil stric češkega predsednika Václava Havla.
[5] Božena Němcová (1820?–1962) je najpomembnejša češka pisateljica vseh časov. Pripada generaciji t. i. narodnega preproda, katerega predstavniki in predstavnice so skušali povzdigniti češki jezik (in skozenj svoje literarno ustvarjanje) ter spodbujali h krepitvi narodne zavesti.
[6] Václav Krška je bil v češkem filmu dejaven trideset let, vse do smrti leta 1969. Njegovo filmografijo bistveno zaznamujeta dve liniji: lirična, ki jo poleg lastnih predlog predstavljata adaptaciji slovitega domačega pesnika Fráňe Šrámeka Mesec nad reko (Měsíc nad řekou, 1953) in Srebrni veter (Stříbrný vítr, 1954), ter življenjepisna dela, posvečena pomembnim češkim umetnikom. Prim. Filmový přehled. Dostopno na: https://www.filmovyprehled.cz/cs/person/20325/vaclav-krska; pridobljeno 5. 1. 2025.
[7] Prim. Gmiterková, Šárka. »Piková dáma Františka Čápa. Několik poznámek k Nočnímu motýlu«. V: Kofroň, Václav (ur.). Čáp. Praga: Narodni filmski arhiv, 2013, str. 7–9. Citirani tekst je bil preveden in objavljen tudi pri nas. Glej Gmiterková, Šárka. »Pikova dama Františka Čapa. Nekaj zapiskov k Nočnemu metulju«. KINO!, št. 21, 2013, str. 7–13.
[8] Ferdinand Pečenka (1908–1959) je v času kratke dvajsetletne kariere sodeloval pri nič manj kot sto filmih, med katerimi gre poleg režijskih podvigov Františka Čapa omeniti filma Jánošík (1935) in Kristian (1939) Martina Friča ter Mesec nad reko in Srebrni veter Václava Krške. Glej Ferdinand Pečenka v Filmový přehled. Dostopno na: http://www.filmovyprehled.cz/cs/person/126621/ferdinand-pecenka; pridobljeno 10. 1. 2025.
[9] Prim. Knapík, Jiří. »Dělnický soud nad Františkem Čápem«. Iluminace, let. 14, št. 3, 2002, str. 63–81.
[10] Glej Narodni filmski arhiv, Oddelek za dokumentarni gradivo, f. Lucernafilm s.r.o. 1912–1955, sign. IV. Filmska produkcija.
[11] Za več glej Jovanović, Nebojša. »My own private Yugoslavia. František Čap and the socialist celluloid closet«. Studies in Eastern European Cinema, let. 3, št. 2, 2012, str. 211–229.
[12] Osrednječeška vasica Lidice je bila med maščevalno kampanjo, ki je sledila atentatu na guvernerja češko-moravskega protektorata Reinharda Heydricha, zravnana s tlemi, del prebivalcev pa so umorili. Atentat na Heydricha se je zgodil v Pragi 27. maja 1942 in predstavlja najpomembnejši izraz češkega protifašističnega odpora v obdobju 2. svetovne vojne.
[13] Glej Čap, František. »Čap o sebi«. V: Vrdlovec, Zdenko in Dolmark, Jože et al. František Čap. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, 1981.
[14] Glej Tuma, Branimir. »Spomini na Františka Čapa«. V: Vrdlovec, Zdenko in Dolmark, Jože et al. František Čap. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, str. 64–66, 1981.
[15] Arhiv Jugoslavije, f. 405 Svet za kinematografijo KPJ (1951–71), S-1 Koordinacijski odbor za uvoz filmov 1965–9 (razni materiali), Seznam izvoženih filmov v letu 1961 in Seznam izvoženih filmov v letu 1962.
[16] Glej Ecce homo Homolka (1969), Homolka fičfirič (Hogo fogo Homolka, 1970) in Homolka in listnica (Homolka a tobolka, 1972).
