Frejm je slika je sličica

Kolegi iz Združenja filmskih snemalcev (ZFS) so me zaprosili, da izberem najljubši frejm in kaj napišem o njem. Kateri frejm bi lahko bil moj najljubši? Na filmu je kar 24 sličic – frejmov, ki jih vidimo v sekundi. In koliko sekund filmov sem posnel?! In če izberem samo eno sličico, je to enako, kot da bi izbral meni najljubšo fotografijo, ki sem jo fotografiral s fotoaparatom? Kje je film?

Pravijo: film je gibljiva slika. Ker pa gibljiva slika v resnici ne obstaja, je film iluzija. Manifestira se zaradi nepopolnosti človeškega očesa, ki smo jo poimenovali lenost retine. Če zavrtimo gorečo baklo, ima gledalec vtis, da vidi goreči krog. Oko je nesposobno, da bi sledilo nizu zaporednih fiksnih točk, skozi katere se giblje prižgani vrh bakle. Odtod tudi iluzija gorečega kroga.

Film je torej mogoč samo zato, ker nekatera čutila niso dovolj razvita. Posamezni filmski frejmi – sličice, posnete na filmski trak in gledane v zaporedju s prostim očesom – ne vsebujejo gibanja. So samo zaporedje statičnih sličic. In tu se je že zdavnaj porodila moja zvedavost: kaj se zgodi, če se »umaknem« od filmskih pomagal, ki omogočajo vožnjo kamere, zasuke, približevanje objekta ali subjekta … in posnamem film, ki bo statičen in bo imel videz statične fotografske fotografije?

Že sami naslovi nekaterih filmov, ki sem jih posnel, nosijo določene kode: O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami (1972, Karpo Godina), Slike iz življenja udarnika (Slike iz života udarnika, 1972, Bahrudin Čengić), Okupacija v 26 slikah (Okupacija u 26 slika, 1978, Lordan Zafranović), Žena s pokrajino (Žena s krajolikom, 1989, Ivica Matić). Nekaj filmov sem posnel tudi s statično, »fotografsko« kamero: Sonce, vsesplošno sonce (1986, Karpo Godina), Piknik v nedeljo (1968, Karpo Godina), Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk (1970, Karpo Godina), Zdravi ljudje za razvedrilo (1971, Karpo Godina), Manjka mi Sonia Henie (1972, Karpo Godina), Imam eno hišo(1971, Karpo Godina) in Kaj je to med? (1972, Karpo Godina).

Ko sem bil v vlogi direktorja filmske fotografije, je tako del mojega ustvarjanja želel zadostiti moji radovednosti; na kakšne vse različne načine se lahko izražam ob omejitvi snemanja filmske slike s statično kamero, omejitvi, ki sem jo postavil samemu sebi. Tako mi je nalogo, da si izberem najljubši frejm, na neki način olajšalo dejstvo, da sem ustvaril mnoge filme, ki imajo zafiksirane frejme in dogajanje poteka samo znotraj zadanega okvira. Pred kratkim sem s Telekingovci[1] končal restavracijo in digitizacijo filma Slike iz življenja udarnika, ki je bil posnet na ta način. In ker so ves čas v filmu samo »slike«, sem izbral iz njega 24 frejmov – in ti naj bodo pač trenutno »moji najljubši frejmi«.

V filmu Splav Meduze (1980, Karpo Godina) prikažem, kako poskušajo mladi avantgardni umetniki, ki so se znašli na neki kmetiji, na vse pretege prepričati staro kmetico, da jih fotografira. Ta se krčevito brani fotoaparata in izdavi, da če jih bo fotografirala, jim bo odvzela dušo. Nekaj je na tem. In s temi frejmi je podobno. Kajti čas po snemanju Udarnika je medtem brez zadržkov tekel in projekcije filma mi ponujajo vedno tisto isto sedanjost, ki sem jo spoznal takrat, pred leti, ob snemanju. Zrem v obraze, ki jih več ni, gledam špico – samo še imena.