V torek, 5. maja 2026, smo se v Slovenski kinoteki poklonili spominu na konec leta 2025 umrlo Emilijo Soklič, ki se je v zgodovino slovenske kinematografije zapisala kot prva vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu. Čeprav je na filmskem področju delovala le slabo desetletje, je bila njena pionirska vloga pri razvoju slovenske povojne kinematografije neprecenljiva. Na spominskem večeru je navzoče nagovoril tudi Emilijin sin Peter Soklič. Njegov govor objavljamo v nadaljevanju.
–––––––––––––––––––––
Hvala organizatorjem današnjega večera za povabilo. V čast mi je, da smem na tem mestu povedati nekaj besed v spomin na mamo.
Bila je kot vsak – svet zase, glede na svojo življenjsko pot pa še posebej zanimiva in nenavadna. Misel »v ontogenezi se ponavlja filogeneza«, po slovensko »v razvoju osebka se ponavlja razvoj vrste«, je dokaj priznana. Če trditev obrnemo v »razvoj človeške vrste se ponavlja v vsakem osebku«, lahko sledi zaključek, da smo, kar smo podedovali. Ampak že stari miti govore o vplivih okolja na razvoj osebnosti. Primerov je veliko; naštejmo samo Romula in Rema, pa Pravljice iz 1001 noči in tako dalje. Zakaj govorim o dilemi, v kolikšni meri odloča o oblikovanju osebnosti dednost in v kolikšni okolje? Zato, ker se o osebnosti moje matere govori tudi v javnosti. Po duši se je čutila veliko in zavedno Slovenko, pa čeprav v krvi ni imela niti enega slovenskega gena. Za razumevanje njene identifikacije je treba pogledati v njeno osebno in družinsko biografijo.
Njen oče Aleksander Kozić, bosanski Srb, sin župana Kobaša, se po zaključeni šoli za strojnika leta 1899 odloči za emigracijo. Navdušuje se nad elektriko; njegov idol je bil vse življenje Nikola Tesla. Aleksander gre v Švico, ki je bila ob koncu 19. stoletja na področju elektrifikacije zelo napredna. Po končanem šolanju na tem strokovnem področju sodeluje kot inštalater pri projektih na železnici, v tovarnah, bolnišnicah in šolah, postane delovodja. Poroči se s Klaro Boersch, zaposleno v zdraviliškem turizmu. Imata tri hčerke.
Ob koncu prve svetovne vojne nastane Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Aleksander vidi v novi državi možnost za razvoj lastnega podjetja, čuti pa, da bi bilo iskanje nove poti na globokem Balkanu prevelik kulturni izziv za ženo Klaro. Slovenija, na pol poti med Klarino domovino Švico in Balkanom, je videti prava izbira. In tako se leta 1923 družina preseli v Ljubljano. Novoustanovljeno podjetje se hitro razvija in postavi se vprašanje nasledstva pri vodenju. Starejši hčerki v tej smeri ne kažeta nobenih interesov, zato za elektrotehniko motivirata najmlajšo, leta 1918 rojeno Emilijo.
Po šolanju na Dekliškem liceju se Emilija vpiše na Srednjo tehnično šolo, smer elektrotehnika. Leta 1937 prejme diplomo. Čas šolanja zanjo ni bil lahek. Splošno mnenje je bilo, da je elektrika samo za moške, zato so nekateri profesorji prvi kandidatki še posebej gledali pod prste. Poleg tega je morala pomagati še očetu pri delu v podjetju.
Drugo svetovno vojno preživi v Ljubljani, kjer aktivno podpira Osvobodilno fronto. Po vojni oba z mojim očetom Mitjo Sokličem začneta študij na Fakulteti za elektrotehniko, a ga po nekaj semestrih prekineta zaradi službenih obveznosti. Mamo namreč takrat povabi direktor Triglav filma Marjan Pengov, da postane voditeljica tehnike. Skrbi za nabavo in razvoj tehnične baze slovenskega filma. V tistih časih, pred televizijo in internetom, je bil film izredno pomembno sredstvo kulturne komunikacije, pa tudi politične propagande. Ko se z leti vse bolj postavljajo vprašanja financiranja, istočasno pa tudi odpirajo vrata v svet, Emilija predlaga kooperacije pri proizvodnji filmov, najprej z Avstrijci, kasneje tudi z drugimi državami. Pri tem igra pomembno vlogo njeno zanje jezikov. V letih 1948–1950 predava tudi na Filmski šoli v Ljubljani. Mimogrede, tudi doma smo stalno komunicirali v treh jezikih, saj babici in dedku nikoli ni uspelo prodreti v skrivnosti slovenskega jezika.
Leta 1955 se Emilija seli na Inštitut za elektrozveze, takratni think tank elektronike na Slovenskem. V menedžmentu prevzame koordinacijo projektov in organizacijo izpopolnjevanja kadrov v tujini. Nekaj časa je njeno delovno mesto na vrhu ljubljanskega nebotičnika, v laboratoriju za razvoj televizijske tehnike. Ko inštitut preide v Iskro, vodi oddelek za elektroakustiko, ki razvija snemalne naprave za radijske in filmske študije, pa tudi akustične dokumentacijske naprave za policijo in vojno letalstvo.
Z Rudijem Omoto dolga leta snemata glasbo za Slovensko filharmonijo, zato pozna številna dela slovenske in tuje simfonične ter zborovske glasbe. Čut za presojo kakovosti dramskih ambicij je pridobila v svojih filmskih časih. Vedno si je prizadevala biti strogo objektivna, zato se tudi ni nikoli vpisala v partijo ali v kakšno stranko. Do vseh oblasti, ki jih je živela in v svojih 108 letih preživela, je bila kritična.
Njene genske korenine pa so se večkrat pokazale na subtilen način – na primer pri zanimanju za turcizme. V pogovorni slovenščini in srbščini jih najde za celo zbirko. Zbira celo literaturo o njih. Švicarske korenine vidim v njeni ljubezni do gorske pokrajine. V Trenti pred 65 leti kupi skromno kmetijo, ki jo bivši lastnik prodaja zaradi otroških doklad. Z neverjetno energijo prenavlja, prevaža deske na fičku čez Vršič in prenaša nerazumevanje bovških oblasti za njene ponudbe pomoči na intelektualnem področju. Pri vsem tem pa v gore ni hodila – najvišje je prišla na Sleme.
Spet enkrat na poti prek Vršiča – babi sedi na sprednjem sedežu, vnuki na zadnjih sedežih, jaz vozim. Emilija vsa v ognju samogovora predava o karakterju narodov. V sebi se smejim, da bo to »simfonija predsodkov« . Torej: Italijani so žigoli, Škoti škrti, Angleži visokostni, Grki prebrisani … Pa se oglasi šestletna Stella: Ali obsoja kakšen narod brez napak? Emilija: Ja, seveda, Slovenci! Stella pa v pristni švicarščini: Saj sem vedela!
