Če v kriminalno majhnem svetu stop animacije iz gline – claymationa – Britanec Nick Park in njegov studio Aardman predstavljata nagajivo brezskrbnost idealiziranega vsakdana, potem je Avstralec Adam Elliot nekakšen njegov »temačni protipol« z južne poloble – kjer se poleg vode v odtoku očitno tudi glina vrti v nasprotno smer kot na severni. Elliotovi Spomini nekega polža (Memoir of a Snail, 2024) so namreč ena redkih tragikomičnih – in za glino presenetljivo temačnih, a dobrodošlih – pripovedi v obliki stop-motiona, in sicer o še posebej nesrečnem življenju dekleta po imenu Grace.
Film se pred nami v glinastih podobah izoblikuje skozi zgodbo, ki jo Grace (Sarah Snook) po smrti prijateljice Pinky (Jackie Weaver) pripoveduje svoji polžinji Sylvii. Grace nas z glasom, ki niha med melanholično vedrim in nostalgično potrtim, počasi vodi po svoji življenjski poti, začenši z rojstvom, med katerim je njena mati umrla. Takoj smo soočeni z njenim nagrobnikom. Grace je bila nato vse otroštvo bolehna, skoraj je izkrvavela med operacijo zajčje ustnice, a je po zaslugi krvne transfuzije brata dvojčka Gilberta (Kodi Smit-McPhee) preživela. Gilbert ji je v zgodnjem otroštvu vselej stal ob strani, jo branil pred šolskimi nasilneži in reševal njene polže izpod drvečih avtomobilov. »Medicinska sestra je rekla, da sva imela dve duši, a eno srce,« odnos z bratom opiše Grace. Njun oče, nekoč žongler in stop animator, je po avtomobilski nesreči ostal paraplegik, po smrti njune mame pa je zapadel v alkoholizem. Kljub temu je z otrokoma zgradil prisrčen odnos, poln norčavosti in upanja v prihodnost. Po njegovi smrti je socialna služba dvojčka ločila in poslala vsakega na svoj konec avstralske celine. Gilbert je pristal pri konservativnih verskih fundamentalistih, ki častijo »Jezusa dojenčka«, Grace pa pri sicer dobronamernem, a nepozornem svingerskem paru.
Če povzamemo, dvojčkoma ni šlo najbolje, zaradi česar je Grace razvila kopico duševnih motenj. A rdeča nit Spominov je vztrajanje, kljub vsem tegobam in tragikam obstoja na Zemlji. Vse, kar je slabega, se Gilbertu in Grace pripeti. A so tudi lepi trenutki – Grace se spoprijatelji s prej omenjeno Pinky, Gilbert pa z enim od svojih krušnih bratov, upanje za prihodnost, ko se bosta lahko znova sestala, pa jima vlivajo tudi pisma, ki si jih pošiljata.
Zgodba filma se osupljivo utelesi v stop animiranih figurah in okoljih. Elliot v Spominih namreč pokaže izjemno bogat in detajliran vizualni slog, ki združuje na videz protislovne elemente groteskno morastega in igrivo pravljičnega. Tega je izkazal že v svojih prejšnjih filmih, denimo v Mary in Max (Mary and Max, 2009), celovečerni uspešnici, s katero je zaslovel. A tukaj so že sama telesa likov oblikovana neprimerljivo bolj iznakaženo. Že v prvih prizorih smo soočeni s figurama Grace in Gilberta kot dojenčkov, ki se zdita vse prej kot to. Sta sicer majhna z veliki glavami in očmi, a te oči so žalostne, njuna usta povešena, njuna nosova ogromna, njuni lasje kot bodeče vejice redkega grmovja, njuna ušesa zmečkana. Še ko se nasmejita, je njun nasmeh vijugast in negotov, kot bi njuna obraza izdolble tegobe njunih prihodnosti.
Tudi ko odrasteta, so njune oči povešene in izbuljene, njuna koža iztrošena; podobno so oblikovani tudi drugi liki filma, čeprav je vsak grotesken na svoj poseben način, ki izdaja njegov značaj. Podobno je z okolji, ki so brez izjeme pusta, kot namenoma olupljena estetike prijetnosti, zarisana v rjavo-sivkasti barvni paleti, prepredeni s svetlikajočo se črno (navdih za ta videz naj bi Elliot dobil v lastnih spominih odraščanja v Avstraliji). Pa vendar je v tej grotesknosti tudi nenadejana ljubkost, kajti okolja so tako stopnjevano žalobna, da dajejo vtis namerne melodramatičnosti, ta pa v kontekstu stop animiranih glinastih figuric izpade igrivo, s čimer ne le omehča grobost dogajanja, ki nam ga posreduje, temveč ga uokviri z ironijo. Elliotov slog bi prav tako lahko opisali kot nasprotje koncepta rožnatih očal. Na nas učinkuje, kot da si nadenemo siva očala – in tako vidimo svet, kot ga vidi Grace. Distanca, ki jo tako izumetničena vizualnost vzpostavlja, pa prinaša pomembno protiutež resnosti njenega trpljenja.
Na podoben način deluje tudi obrtniška izpopolnjenost figuric in okolij, polnih majhnih detajlov, ki vseskozi navdušujejo. Eden takšnih je denimo, da v filmu niti enkrat niso uporabljeni računalniško generirani posebni učinki, temveč je vse narejeno praktično – celo ognjeni zublji, za katere je bil uporabljen presenetljivo prepričljivo zguban oranžni celofan. Iz intervjujev z ustvarjalci lahko izvemo še, da so solze likov v resnici kapljice lubrikanta (kar je še posebej posrečeno glede na pogostost seksualnih gegov v filmu), ena bolj nerodnih animatork pa si je med delom menda celo odrezala blazinico prsta, ki v filmu večkrat dobi skriti cameo. Da o prstnih odtisih in packah, ki dajejo značaj vsej glinasti podobi filma, sploh ne govorimo. Vse to bistveno pripomore k omehčanju prikazane tragike.
Film sicer ne ohrani ravnovesja med komičnim in tragičnim čisto do konca, saj zgodba v teku ure in pol preprosto nakopiči preveč tragičnih trenutkov, da bi igrivost in obrtniška izdelanost še ostali kaj več kot opori. Elliot namreč v uri in pol pripoved tako na gosto preprede z nesrečnimi dogodki – ti pogosto niso vzročno ali tematsko povezani, onkraj tega, da so negativni –, da počasi izgubijo vtis realističnosti in organskosti. Grace je dekle, rojeno pod najnesrečnejšo od vseh zvezd, in ko se pretresi v njenem življenju kar ne nehajo, temveč samo še stopnjujejo, začnejo delovati pretresljivi zgolj zavoljo pretresljivosti. Ta občutek tendencioznosti šoka pa zmanjša moč njegovih čustvenih udarcev.
A to nikakor ne pomeni, da gre v Spominih zgolj za šok vrednost. Gre vendarle za nekaj veliko bolj globokega in pozitivnega. Šok namreč skupaj s pomilovanjem, ki ga čutimo do Grace, naslika težko ozračje depresije in občutka nemoči, s katerima se spopada, grotesknost vizualnega sloga, ki se v najhujših trenutkih otrese svoje igrivosti, pa ga še potencira. A na koncu zgodba vendarle dočaka obrat na pozitivno stran in sporočilo, s katerim nas film pusti, je presenetljivo opogumljajoče. Zaključi se s citatom danskega eksistencialista Sørena Kierkegaarda, ki ga Pinky uporabi v poslovilnem pismu Grace: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, a živeti ga moramo za naprej.« In res, včasih je rešitev lahko zgolj to, da se na silo prerinemo skozi smolo in tragiko ter začnemo živeti. Pa naj smo groteskno glinasti ali ne.
