V sklopu tekmovalnega programa 25. Festivala slovenskega filma Portorož je bil letos v piranskem Gledališču Tartini na ogled poseben sklop filmov, poimenovan »Filmi 30«. Gre za pet celovečercev, ki so nastali ob 30. obletnici naše države in so bili sofinancirani prek ciljnega razpisa Slovenskega filmskega centra (SFC) »za sofinanciranje realizacije na področju slovenskega filma v počastitev 30. obletnice razglasitve in obrambe samostojne Republike Slovenije«.
Razpis je bil objavljen 7. aprila 2021, projekti pa so morali biti dokončani in pripravljeni za javno prikazovanje najkasneje do 30. novembra 2021. Ustvarjalci so imeli za realizacijo filmov torej na voljo slabo polovico leta, kar je za produkcijo celovečerca, dasiravno dokumentarnega, svojevrsten izziv. Če pustimo ob strani nekaj nenavadnih okoliščin in odločitev, ki so spremljale omenjeni razpis, in se osredotočimo predvsem na nastala dela, lahko ugotovimo, da smo dobili relativno raznolik nabor filmov, ki poskušajo – eni bolj, drugi pa manj uspešno – osvetliti prelomne dogodke naše sodobne zgodovine.
Igrani dokumentarec Sen 1991 (Matias Zemljič, 2021) želi iz različnih zornih kotov osvetliti proces osamosvajanja Slovenije, pri čemer arhivske posnetke in intervjuje z nekaterimi vidnimi akterji tistega časa preplete z nekoliko neposrečenimi in preveč sentimentalnimi igranimi vložki o družini, ki se znajde »na križišču svojih prepričanj, želja in strahov«. Nekoliko bolje se odreže sicer pripovedno precej kaotičen dokumentarec o malo znanem dogodku iz slovenske vojne za samostojnost, Bitka za Holmec (Boštjan Slatenšek, 1991).
Na razpis se je uspešno prišlepal tudi športni dokumentarec 2017 (2021, Goran Vojnović), ki skozi besede igralcev »zlate« ekipe, selektorja, njegovega trenerskega štaba in vodstva reprezentance obnovi neverjetno zgodbo z evropskega prvenstva v košarki. Zelo zanimiv in poglobljen vpogled v lik in delo ene najbolj fascinantnih osebnosti slovenske politike konec 80. in na začetku 90. let predstavlja dokumentarec Beli bojevnik v črni obleki (2021) Maje Weiss, ki je film naredila s pomočjo Krambergerjevega sina – Ivana Krambergerja ml. Izjemen nabor arhivskega gradiva, poglobljeno študijo lika in časa ter dobrodošlo formo dvojnega portreta žal nekoliko zadušijo nepotrebni intervjuji s politično elito.
»Filmi 30« pa v naboru skrivajo tudi resnično dragoceno delo za razumevanje naše polpretekle zgodovine: observacijski dokumentarec Poletje ’91 (2021, Žiga Virc) s pomočjo še nikoli videnih arhivskih in domačih videoposnetkov gledalca neobremenjeno ponese v čas pred in med slovenskim osamosvajanjem ter po njem. Gre za obdobje, ki se na tak ali drugačen način zrcali v zavesti večine prebivalcev in prebivalk Slovenije, in film, ki podobo naše države v času, v katerem so bile sanje še dovoljene, izriše skozi oči slehernika. O nastajanju Poletja ’91 smo se pogovarjali z režiserjem in soscenaristom filma Žigo Vircem ter soscenaristko Izo Strehar.
Film je nastal kot del javnega razpisa v počastitev 30. obletnice razglasitve in obrambe samostojne RS, za katerega je bil občutek, da ima nekakšen politični predznak. Ampak Poletje ’91 se političnemu aspektu izogne in, kot ste zapisali sami, ponudi »neobremenjen vpogled v duh časa in vsakdanjika prebivalcev Slovenije na križišču zgodovine«. Kaj je botrovalo odločitvi za prijavo na omenjeni razpis in za to, da boste film naredili pretežno iz domačih videoposnetkov?
IZA: Kje začeti? V bistvu gre za več elementov. Žigo že od nekdaj fascinira osamosvojitvena vojna, zato sva že nekaj časa pred to obletnico razvijala idejo za igrani celovečerec in upala, da bo mogoče v sklopu 30. obletnice samostojne države prišel razpis, ki bi omogočal financiranje igranih filmov na to temo, a se to ni zgodilo. Očitno je 30. obletnica SFC nekoliko presenetila.
ŽIGA: Marsikoga je 30. obletnica presenetila. Vse se je zgodilo v zadnjem trenutku.
IZA: Res je bil zelo kratek rok za prijavo in realizacijo. Žiga je pred tem delal Nov dan [2021], dokumentarec za RTV SLO o potomcih padlih v vojni za obrambo samostojnosti Slovenije, in je že za ta film veliko delal z arhivskimi posnetki tistega časa. Ko sva razmišljala, kaj in na kakšen način bi bilo sploh mogoče narediti v tako kratkem času, da bi bilo kakovostno in relevantno, sva prišla na idejo, da bi bilo zanimivo in izvedljivo poiskati še kakšne nevidene arhivske materiale ter jih zmontirati.
ŽIGA: Beseda, s katero se pri tem razpisu nismo ukvarjali, je »v počastitev«. To smo malo preslišali. [smeh] Mislim, da se je zaradi uporabljenega besednjaka zdelo, kot da je to targetiran razpis za tako rekoč promocijo ali olepševanje nekih zgodovinskih dogodkov, česar pa nismo tako niti dojemali niti se na tak način prijavili.
Mene osamosvojitvena vojna fascinira, odkar se je zgodila. Že moj prvi kratki igrani film na fakulteti [AGRFT, op. a.] se je dogajal med osamosvojitveno vojno. Še vedno se spomnim, kako so me starši nesli v zaklonišče, ko sem bil star štiri leta. Verjetno je to eden mojih prvih spominov.
Za O ful je bilo ključno vprašanje, kaj je tisto, česar o tem obdobju še nismo videli. Večina dokumentarcev in televizijskih prispevkov na to temo se je vedno vrtela okoli politike, političnih odločitev, mi pa smo ljudem želeli dati vpogled, kakšen je bil sploh duh tistega časa, in to zunaj Cankarjevega doma, zunaj parlamenta in vseh teh glavnih dogodkov, ki jih je predvajala televizija. Kako so ljudje to doživljali doma, v zakloniščih, kako je življenje še naprej teklo – na enem koncu države so bili hudi boji, na drugem pa so istočasno povsem normalno praznovali rojstni dan ali škropili sadna drevesa. Ta vpogled v duh tistega časa nam je bil ključno vodilo.
Zakaj pa smo se odločili, da uporabimo izključno arhivske posnetke? Zato, ker teh stvari danes ni mogoče posneti. Lahko bi jih sicer posneli v igrani obliki, ampak to bi zahtevalo večji budget. So pa takrat ljudje veliko snemali, veliko gospodinjstev je imelo svojo kamero in dejansko so snemali na zelo kvaliteten način – ne tako kot danes, ko malo vzameš telefon in posnameš 5 sekund, potem pa čao … Včasih so vzeli kamero in posneli nek dogodek v celoti, tako, dveurni ekspoze dogodka. Druga stvar pa je, da ti arhivi počasi propadajo in izginevajo, saj imajo VHS kasete uporabno dobo ravno tam okoli 30 let. Tako da smo nekako še ujeli to obdobje, ki ga čez 10 let v tej obliki, na teh formatih morda ne bo več.
Film se začne z navedbo: »Leta 2021 smo z obsežno iskalno akcijo pozvali prebivalce Slovenije, da nam skozi domače videoposnetke dovolijo vpogled v njihovo doživljanje osamosvojitve leta 1991.« Kako je potekala ta akcija, kakšen je bil odziv, koliko materiala ste prejeli? Ali ste uporabili izključno domače posnetke ali ste jih kombinirali tudi s kakimi novinarskimi, arhivskimi?
IZA: Naša iskalna akcija je bila precej uspešna. Preko socialnih omrežij so se javili ljudje in nam dostavljali različne materiale. Zelo pomemben pri pridobivanju arhivskega gradiva je bil tudi sodelavec Matic Štamcar, ki je hodil k ljudem domov, malo klepetal z njimi in potem skoraj vedno na Vibo privlekel škatlo VHS kaset. Za to, koliko kvalitetnega materiala smo dobili, gre torej velika zasluga Maticu.
ŽIGA: Na eni strani je bila zelo jasna vizija, da pogledamo duh tistega časa, kot so ga videli ljudje sami, po drugi strani pa to ni pomenilo, da se bomo diskriminatorno obnašali do tistih, ki so snemali uradno. Novinarji so bili vseeno prisotni na lokacijah, kjer so spraševali, posneli stvari, in bilo bi seveda nesmiselno, če tega gradiva ne bi uporabili. Zato smo recimo uporabili tudi posnetke večinoma lokalnih televizij. Novinarskega gradiva je bilo ogromno in mi smo od tega uporabili res samo majhen del oziroma integralne dele nekega dogajanja. Gotovo pa je v filmu tudi kakšen posnetek, ki smo ga videli že kje drugje, saj enostavno obstaja samo en posnetek tega specifičnega dogodka. Tak primer je dogajanje v Rožni dolini, kjer je snemal Rajko Bizjak, in njegovi posnetki so tako rekoč legendarni.
Gre torej za pretežno domače, družinske in amaterske filme, ki hkrati predstavljajo intimne spomine in pomembne zapise o naši kulturi. Kakšen je bil občutek stopiti v intimna življenja ljudi; sta se zavedala dejstva, da sta verjetno prva, ki določene posnetke gledata zunaj intimno-domačega okolja? Ste imeli kakšna pravila glede uporabe tega gradiva, saj gre za filme, ki so bili prvenstveno ustvarjeni za prikazovanje v domačem okolju? Ste morda razmišljali, kaj se zgodi s takim posnetkom, ko enkrat postane del širšega konteksta, javnega diskurza?
IZA: Šlo je za javni poziv, tako da nikogar nismo silili, da nam pokaže karkoli, česar nam sicer ne bi. Če so imeli ljudje problem s tem, da vidimo nekaj intimnega o njihovem življenju, nam teh posnetkov preprosto niso dali.
ŽIGA: Res je, da so dostikrat posneti tudi prijatelji in družinski člani ljudi, ki so nam dali posnetke, pa ljudje, s katerimi morda niso več v stiku, tako da je pri uporabi tovrstnega gradiva v vsakem primeru potrebna neka etična drža. Zato so domači posnetki vedno v nekem pristnem kontekstu, nikoli niso izrabljeni za nek drug namen. Ampak to je bilo nekaj, kar nam je bilo tako samoumevno, da o tem nismo zares posebej premišljevali.
IZA: Če komu ni bilo všeč, da bi v filmu uporabili nek določen posnetek, oziroma zanj nismo dobili dovoljenja, ga seveda nismo uporabili – ali pa smo ga zamenjali z nekim drugim posnetkom. Naš namen je bil ujeti duh časa, ne pa manipulirati s posnetki, da bi dosegli neko tretjo poanto, ki bi bila lahko za te ljudi sporna.
ŽIGA: Vse je potekalo v zelo pozitivnem duhu, veliko članov ekipe se je ukvarjalo s tem. Poleg Matica še produkcijska ekipa, ki je dejansko šla do vseh teh ljudi. Veliko komunikacije je bilo že med delovnimi verzijami filma – z vsemi smo se srečali osebno, se z njimi pogovarjali, kaj točno bomo naredili, da smo vsi vedeli, v katero smer bo vse skupaj šlo. Pomembno nam je bilo, da bodo ljudje, ki so bili pripravljeni z nami deliti osebne posnetke, na koncu tudi sami zadovoljni, da so se v to spustili.
Kaj vaju je pri pregledovanju gradiva najbolj fasciniralo?
IZA: Meni se je zdelo super, kaj vse smo dejansko uspeli dobiti. Ko sva še pisala scenarij za prijavo na razpis, sva si večkrat rekla kaj v smislu, »joj, kolk bi blo dobro, če bi dobili, ne vem, nek vaški dogodek in bi kamerman na steni ujel koledar, da dejansko vidimo, da smo leta 1991 – in bam, točno to se je zgodilo, to smo dobili. In je bilo samo … vau!
ŽIGA: Mene je na nek način presenetil nek … hm …
IZA: Pozitiven duh?
ŽIGA: Točno to, pozitiven duh. Koliko je bilo dejansko neke iskrene želje po nečem boljšem, pa tudi neke bojazni, da po osamosvojitvi ne bo nič bolje. Ob pregledovanju posnetkov se mi je zdelo fascinantno, da so bile neke stvari točno take, kot sem si predstavljal. Blazno mi je bilo zanimivo, ko smo gledali posnetke teritorialnih enot. Posnetke ljudi, ki so bili vpoklicani in so bili pripravljeni braniti to državo, čeprav niso bili trenirani v vojskovanju in so se morali zato ad-hoc naučiti uporabljati različne vrste orožja. Ta človeška iskrenost na videu včasih izpade nekoliko nerodno; mislim, pri vsakem, ki se je moral kaj naučiti iz nule, je na začetku očitno, da tega ne obvlada. V filmu smo si dovolili pokazati tudi kakšno takšno nerodnost, ampak v nekem pozitivnem kontekstu, da lahko vidiš, da so to na koncu dneva res dobri ljudje.
IZA: Na koncu se lahko morda zdi, da teritorialci počnejo vse drugo, kot bi bilo pričakovati v vojni, ampak ko so se dejansko bojevali, se seveda niso snemali, ane. [smeh]
ŽIGA: Ja, tudi kamermani so med bojem vzeli puško v roke; ko je bilo boja konec, pa so puško odložil in spet vzeli v roke kamero.
IZA: In šli kuhat golaž. [smeh]
Kakšna je bila kakovost posnetkov, ki ste jih prejeli? Ste jih sami digitalizirali in obdelali? Kaj je bil pri tem največji izziv?
ŽIGA: Ta film je bil iz tehničnega vidika precej velik podvig. Prvi izziv je bila kvaliteta posnetkov, torej najprej to, kako so bili takrat dejansko narejeni, potem pa, ali so preživeli zob časa, razne poškodbe, presnemavanja ipd. Največji izziv je bil, kako iz množice posnetkov različne kvalitete narediti en film, ki izgleda vsaj približno poenoteno, kot celota. Posnetki namreč niso bili vsi na VHS, imeli smo kar nekaj različnih formatov. Malo bolj profesionalne televizije so imele v tistem času že kakšne bete, potem je bil tu še kak u-matic, eden prvih formatov iz zgodnjih 70. let. Zato je bil včasih izziv sploh najti videorekorderje, s katerimi lahko te formate predvajamo oziroma si jih ogledamo.
Tudi digitalizacija tega materiala je bila precej kompleksen posel, saj je bilo kar nekaj že uničenega, polnega črt, razbarvanega … Z Matejem Nahtigalom, s katerim sva delala postprodukcijo slike, sva veliko časa namenila tudi raznim orodjem, osnovanim na umetni inteligenci, s pomočjo katerih smo iz materiala lahko potegnili maksimum. Ponekod smo se zavestno odločili, da je mogoče celo bolje, da materialov, ki so tehnično res zelo dobri, raje ne izboljšamo, da ne bodo preveč štrleli ven.
Oba sta pri filmu sodelovala kot scenarista. Kakšen je pravzaprav scenarij za dokumentarni film? Kako sta razmišljala pri konstruiranju te zgodbe?
IZA: Prvotno sva načrtovala – in dejansko smo to tudi posneli –, da bi arhivske posnetke kombinirala z intervjujem s Slavojem Žižkom. Predvsem zato, ker je bilo za samo izdelavo filma tako zelo malo časa in nismo vedeli, ali bodo arhivski posnetki lahko držali celovečerni film. Zato smo imeli ta intervju kot nekakšen rezervni plan: če recimo posnetki malo padejo, lahko vmontiramo Žižka, da vse skupaj poživi. Ampak so bili potem sami posnetki super.
ŽIGA: Šlo je za več faz scenarija. Prva faza je bila vsekakor idejni scenarij, ki ga moraš napisati, da sploh veš, o čem bi rad delal film. Seveda ne gre za »pravi« scenarij, saj pri dokumentarcu nikoli ne veš vnaprej, kaj se bo zgodilo, a kot je rekla Iza: stvari smo si malo zamislili, si želeli, da bi imeli kakšno fino poroko, pa švenk na koledar, ali pa, ne vem, kako nekje pečejo odojka, medtem ko proslavljajo osamosvojitev, in potem kar naenkrat dobiš točno te posnetke. Dejansko smo ugotovili, da so ti arhivi pravzaprav univerzalni in da lahko iz njih razberemo neko kolektivno zavedanje Slovencev o tem, kateri so ključni življenjski dogodki.
V drugi fazi smo pregledali vse materiale in videli, kaj lahko uporabimo in kako zgodbo zapeljati. Film smo razdelili na leta 1990, 1991 in 1992, da je jasno, kaj je bilo pred in med osamosvojitvijo ter nato po njej. V montaži smo imeli potem nekajurno verzijo filma in znotraj teh treh posameznih sklopov poskušali ugotoviti, kako imajo zadeve smisel. En nivo je seveda splošna dramaturgija v smislu zgodbe, drug pa atmosfera. Bilo je veliko »ping-ponga« med montažo in scenarijem, predvsem glede logične dramaturgije časovnih linij, občutij, ki pridejo zraven, in pa neke splošne atmosfere … Zato v filmu niso vedno vsi dogodki predstavljeni linearno, kot so se zgodili na neki realni zgodovinski časovnici, ampak so postavljeni tja, kjer imajo večji dramaturški učinek.
Pri tovrstnih filmih iz arhivskega gradiva imajo seveda ključno vlogo montažerji – v tem primeru montažerka Špela Murec. Bi lahko morda malo več povedala o samem konceptu, ki ste ga imeli za montažo, s koliko materiala ste razpolagali, kakšno je bilo to delo, koliko časa je trajalo?
IZA: Grozno se mi zdi, da montažerji in montažerke še vedno niso pripoznani kot soavtorji filma. Še posebej pri observacijskih dokumentarcih je montažer zelo pomemben človek, je tisti, ki v bistvu piše zadnjo verzijo scenarija.
ŽIGA: O montažerki Špeli Murec lahko govorim samo v superlativih. Dejstvo pa je, da za tak projekt res rabiš nekoga, ki lahko v glavi tako rekoč drži ure in ure oziroma dneve in dneve materiala. Špela je bila v proces dela vključena že od samega začetka. Tudi Boštjan [Boštjan Virc, producent filma, op. a.] je bil ves čas zraven, on je recimo vse skupaj nadziral bolj z vidika urejanja avtorskih pravic; od posnetkov do glasbe, tudi do nekih etičnih vprašanj. Skratka, vsi skupaj smo v sejni sobi na Vibi pregledovali in selekcionirali material, vsak je iz neke svoje perspektive povedal, kaj se ji/mu zdi zanimivo; to smo zapisovali na listke, imeli smo tudi bad ass excel tabelo vseh gradiv s tisoči in tisoči vnosov in vsemi možnimi kombinacijami.
IZA: V excelu so bili recimo VSI govori Ivana Krambergerja, čeprav je v filmu zdaj samo en. [smeh]
ŽIGA: Res je bilo milijon stvari, ampak tak proces dela je bil zelo dober, dejansko smo film sproti ustvarjali skupaj, saj je bilo za vse tudi izjemno malo časa, tako da v montaži nismo mogli biti zares dolgo.
IZA: Mislim, da sta Žiga in Špela začela z montažo septembra, konec oktobra pa je šel film že v postprodukcijo. Torej dva meseca.
ŽIGA: Ja, res je, v montaži sva bila vsega skupaj dva meseca. Zato je bilo še toliko bolj pomembno, da smo si material, takoj ko je prišel, ogledali in ga predebatirali, tako da smo vedeli, s čim lahko delamo in s čim ne. Če ne bi delali tako, bi bili lahko v montaži tudi pol leta in več.
Film odlikuje zelo fin, subtilen humor, čezenj pa teče ena taka skoraj naivno utopična atmosfera, neka nedolžnost pravzaprav. Sta že v startu vedela, da želita imeti neobremenjen, humoren film; ali so ta ton prinesli posnetki sami?
IZA: Vsakdanje življenje je samo po sebi velikokrat komično, banalnosti vsakdanjika, posnete znotraj širšega konteksta, v sebi skrivajo posebno komiko, to pa je velikokrat svetla točka v drugače težkih trenutkih, tako na filmu kot tudi v življenju.
ŽIGA: Ta film ni bil zamišljen kot komičen, jaz ga ne jemljem kot komičnega, jemljem ga kot najbližji približek realnemu življenju, takemu, ki je polno tragedije ter hkrati komedije in absurda. Že samo obdobje je bilo absurdno do stropa. Če pomisliš – Slovenci so bili na obeh straneh frontne linije v JNA [Jugoslovanska ljudska armada, op. a.] in v TO [Teritorialna obramba, op. a.]. Skratka, bilo je veliko nekih kompleksnih in absurdnih situacij. Imaš tudi celo paleto emotivnih stanj. Na eni strani imaš recimo svojce padlih, to so največje družinske tragedije, ki si jih lahko zamisliš, na drugi strani pa seveda veliko družin ni imelo nobenih svojcev v vojni, in so želeli … ne vem … samo v miru plavati v Bohinjskem jezeru. Res pa je tudi, da nismo hoteli s preveliko dramo filma zamoriti.
IZA: Včasih nas resne teme tudi bolj zadenejo in premaknejo, če so pospremljene z nekaj humorja.
Zanima me ozadje enega posnetka, ki se mi zdi absolutno fascinanten. Gre za posnetek, na katerem skupina moških na Triglavu izvaja, zdi se, kot nek obred? Kaj je to?
IZA: Ne vem. [smeh]
ŽIGA: Pojma nimam, kaj je to. [smeh]
IZA: To je Matic prinesel.
ŽIGA: Ko smo dobili ta posnetek, smo ga pogledali in se takoj strinjali, da to mora biti v filmu. Ampak bolj ko smo ga gledali, manj nam je bilo jasno, za kaj gre. Če smo prav razumeli, je bila to neka skupina, menda celo mešana – Slovenci, Hrvati …, ki so šli na Triglav izvajat nek obred za mir.
IZA: Naj bi bil nek tibetanski obred?
ŽIGA: Tako, ja. Imeli so nek ogenj in zvezdo in mislim, da v filmu nekdo tudi reče »for peace«, ampak se zelo slabo sliši. V bistvu je bila neka vsesplošna molitev za mir.
Ta moment je res genialen, dobiš posnetek Triglava, tega ultimativnega simbola slovenstva, hkrati pa zraven neko totalno obskurno stvar, za katero si lahko samo rečeš, tega si pa res nikoli ne bi mogel izmisliti.
ŽIGA: Življenje res piše bolj absurdne zgodbe, kot si jih lahko izmisliš. Ampak ko gledaš to in je tako do konca absurdno, hkrati pa ultra iskreno – je to tisto. Dejansko je šla ena ekipa ljudi rinit na Triglav, eni v papučah, drugi v adidaskah, mislim kr neki, ampak šli so gor, da bodo molili za mir, kar pa je po svoje tudi zelo zelo lepo.
IZA: Taki prizori v igranih filmih nikoli ne delujejo. Če bi v igrani film dala prizor o tem, kako gre skupina ljudi na Triglav izvajat neke hindujske molitve, bi mi vsi samo rekli, »no, dobro, Strehar, zdej pa že malo pretiravaš«. [smeh]
ŽIGA: Za naju je bil ta film super raziskava za bodoči igrani film. Imela sva že napisan scenarij, ampak potem sva ugotovila, da imamo veliko prizorov, ki so v scenariju zelo rezonirali z arhivi. Hkrati pa so nama arhivi ponudili še bogatejši material, kot bi si ga lahko zamislila. V igrani film seveda ne moreš samo skopirat teh istih dogodkov, ker bo kar naenkrat vse razpadlo. Igrani film ima svoj jezik, ki ga moraš zelo lepo zbalansirat. Kot je rekla Iza; če želiš ljudi postaviti na Triglav, moraš ustvariti še cel ekspoze, kdo ti ljudje so in zakaj to delajo, da potem gledalci to sploh kupijo – da se to res dogaja, da je verjetno.
Za konec me zanima še, na kakšen način se vidva spomnita te vojne, recimo, koliko so se ti posnetki pokrili z vajinim spominom?
ŽIGA: Z mano je najbolj rezoniral posnetek pred blokom, mislim da v Velenju, ko kamerman snema in se vklopijo sirene za zračno nevarnost, nato pa vsi tečejo v bloke, v zaklonišča. In to je, kot sem rekel že na začetku, eden mojih prvih spominov. Tudi mi smo živeli v bloku in prav spomnim se tiste sirene in neke, kako bi rekel, organizirane panike staršev: »Okej izklopimo elektriko, pasuše s sabo, denar s sabo, vse ta glavne stvari v nahrbtnik …«. Mi je bilo zanimivo, ker imaš to v glavi kot nek spomin, potem pa pogledaš 30. let kasneje posnetek z drugega konca Slovenije – in gre za identično stvar, za isti občutek.
IZA: Jaz sem rojena leta 1992, tako da sem bila v tistem času mali fetus. Enkrat sem mamo malo spraševala, kako je bilo, pa mi je povedala, da je bilo takrat njej osebno malce nelagodno, da je bila noseča, saj je vedela, da se bliža vojna, za katero se ni vedelo, koliko časa bo trajala, tako da ni vedela, kako bo. No, ampak jaz sem tukaj, tako da je bilo vse v redu.
Kakšen pa je bil potem občutek delati film o nekem obdobju, o katerem nimaš svojih spominov?
IZA: Zgodovina me je vedno zanimala. Ampak to, kako se neka zgodovina prikazuje, je vedno tudi stvar šolskega kurikuluma, medijev, politike. Lahko jo beremo na različne načine. Sama sem recimo hodila v srednjo šolo na Škofijsko gimnazijo, kjer je bilo vse, kar je bilo povezano s socializmom, slabo, nato pa sem šla študirat na AGRFT, kjer je večinoma prevladovalo mnenje, da je bil socializem fajn. Tako da sem bila na akademiji potem sprva šokirana: »Kaj? Kaj? A ni bil Tito diktator, kaj je z vami, ljudje?« [smeh] Zato mi je bilo vsekakor zanimivo raziskovati in analizirati, kdo in kje smo bili Slovenci leta 1991.
Bi še kaj dodala?
ŽIGA: Jaz bi rad dodal, da si Slovenija zasluži en dober igrani film o letu 1991 in o dogodkih, povezanih z osamosvojitvijo. In upam, da se bo, pod katerokoli vlado že, enkrat našel budget, da se to spelje. Dejstvo pa je, da je to film, ki je tako specifičen za Slovence, da ga je nemogoče dati v obstoječ okvir financiranja, ki po navadi predvideva minimalno podporo SFC in koprodukcije drugih držav. To je definitivno projekt, za katerega bi morali predvideti neka namenska sredstva, da se to res dobro naredi. Ker tak film se gre delat tako, kot se zagre, ali pa se ga raje ne naredi.