Leta 2022 je pri nas in drugje po filmskem svetu precej pozornosti požel naravoslovni dokumentarni film Snežni leopard (La Panthère des neiges, 2021, Vincent Munier in Marie Amiguet). Spomnil je na nekatere vsem znane televizijske dokumentarce o živalih in se je lepo vključil v širši kontekst debat o vlogi naravoslovja in okoljevarstva v filmski umetnosti. Ob tem pa je bil s svojim meditativnim, poetičnim pristopom umetnostno oziroma slogovno tako izrazit, da je tovrstne debate tudi že presegal in si prislužil mesto ter celo nagrade na velikih filmskih festivalih. V tistem trenutku se je lahko morda zdelo, da gre za naključen, edinstven dosežek, ki predstavlja avtorjevo življenjsko delo in se bo v bližnji prihodnosti težko ponovil, a režiser in fotograf Munier se po uspehu prvenca zdaj že vrača s filmom Pesem gozdov (Le Chant des forêts, 2025).
Z novim filmom se Munier z zasneženih planot in vrhov Himalaje seli v gozdove francoskega hribovja Vogezi, namesto snežnega leoparda zdaj išče divjega petelina in risa, v opazovalno in raziskovalno pripoved vključi svojega očeta in sina, a princip v osnovi ostaja podoben. Gre torej za poetičen, umetnostno zelo dodelan dokumentarni film, ki največ stavi na vizualno prepričljivost pričujočega gradiva in na oprijemljivo pokrajinsko atmosferičnost, v pripovedi pa namerno ostaja ohlapen. Kot neke vrste sidrišče služi gozdna koča, v kateri dedek (režiserjev oče) vnuku (režiserjevemu sinu) pripoveduje o nekaterih vrhuncih svojega gozdnega opazovanja, kar na primernih mestih spremljajo posnetki omenjenih krajev in živali. V ključni, pozni fazi filma se dedek in vnuk v spremstvu snemalca Munierja nato odpravita še po sledeh divjega petelina na Norveško, kar predstavlja nekoliko nepričakovan, a za nadgradnjo pripovedne linije dobrodošel zasuk. Že z orisanimi protagonisti in s svojo preprosto zasnovo film sloni tudi na bežnem prikazu nekaterih specifik medgeneracijskih odnosov in skozi dedka dodatno raziskuje veščino pripovedovanja zgodb.
Njegov največji dosežek – podobno bi lahko ugotavljali že za Snežnega leoparda – pravzaprav predstavlja potrpežljiva, počasna gradnja pripovedi in rahlega suspenza, ki šele s postopnim stopnjevanjem opazovalne napetosti pride do izraza in nas nagradi z zmagoslavnimi kadri redko videnih živali. Na ta način film spretno odraža dolgotrajnost in občasno mukotrpnost opazovanja žive narave oziroma čakanja na redke naravne prizore. Munier pozornost tudi tokrat spretno stopnjuje že s samim kadriranjem, saj risa, medveda, sove in druge impresivne živali sprva običajno ujame na robu vidnega polja, kjer se njihove prisotnosti morda niti ne zavedamo, sledeči, izostreni, središčni kadri pa nato izpadejo toliko bolj vizualno ugodno. Pri tem stopnjevanju napetosti je tokrat prav tako pomembna zvočna plat filma, predvsem sam diegetski zvok. Majhna filmska ekipa je namreč uspela zajeti in prenesti na film izjemno čisto podobo gozdne zvočne slike, kar pride do izraza predvsem v trenutkih oglašanja različnih ptičev in drugih živali, a je prav tako pomembno tudi vmesno, skoraj neopazno šumenje in šelestenje, ki v mnogih prizorih nosi glavno, ne nazadnje že naslovno vlogo.
Film torej v tehničnem, avdiovizualnem smislu predstavlja nov izjemen dosežek, ki ponuja obilo gledalskih užitkov, ti pa zaradi počasnosti in odprtosti pripovedi večinoma ne izpadejo pretirano populistično. Kljub temu se je po ogledu težko znebiti občutka, da v primerjavi s Snežnim leopardom vendarle deluje nekoliko šibkeje, kar lahko interpretiramo na več načinov. Najbolj preprosta razlaga izhaja iz dejstva, da je iskanje divjega petelina v primerjavi s snežnim leopardom že v geografskem in posledično vizualnem smislu manj privlačno ter zaradi večje domačnosti za vse vpletene najbrž tudi manj intenzivna izkušnja. Drugič: če je idiosinkratski besedilni ton in svetovni nazor pri filmu Snežni leopard prispeval na odpravi prisotni pesnik in mislec Sylvain Tesson, tokrat razmisleki in abstraktne opazke režiserja samega ne dosežejo tako močnega učinka in jih redkeje vpišemo v dolgoročni spomin.
Podobno je za odtenek manj izrazita glasbena spremljava filma, pod katero se je sicer podpisal veliki umetnik Warren Ellis. Glasba v primerjavi s prejšnjim filmom, pri katerem je sodeloval tudi Ellisov dolgoletni sodelavec Nick Cave, v Pesmi gozdov deluje bolj zadržano in minimalistično ter čustveno močneje nabite trenutke zgolj nekoliko podčrta, sama po sebi pa redkeje služi prenašanju novih pomenov. V trenutkih čustveno manipulativne montaže in kadriranja ter atmosferične glasbe se film, mimogrede, sicer že približa odtenkom simpatičnega patosa, o kakršnih je na primeru znamenitih BBC-jevih naravoslovnih dokumentarcev v novembrski številki 58. letnika Ekrana pisala Ivana Novak. V primerjavi s Snežnim leopardom in drugimi največjimi primeri tega žanra pa je tokrat šibkejša tudi sama pripovedna linija – oziroma je šibkejši suspenz glede glavnih pripovednih poudarkov. Pri Snežnem leopardu se je skozi film namreč kazala dokaj realna možnost, da živali res ne bomo ugledali ali pa jo bo režiser morda le bežno ujel in hitro spet izgubil. Tokrat nas po eni strani zaradi množice prikazanih živali in večje subjektivne in objektivne bližine divjega petelina našim krajem iskanje težko pritegne z enako močjo, ob poznavanju dinamike prejšnjega filma pa je ves čas bolj kot ne jasno, da ga bo oko kamere slej ko prej ujelo.
Filmi kot Pesem gozdov so sicer deloma izvzeti iz klasične filmske kritike oziroma jih velja ocenjevati z vsaj nekoliko prilagojenimi merili. Film je namreč usmerjen predvsem v prikaz lepote narave okrog nas in dokaj eksplicitno tudi v izraz njene nujne boljše zaščite, zato bi bil lahko do njega zares negativno nastrojen le tisti, ki narave ne ceni in mu ni mar za njeno ohranitev. Kljub temu pa lahko tudi v tem sorazmerno ozkem kontekstu umetnostnega naravoslovja in okoljevarstva najdemo filme, ki sicer ne zvenijo in niso videti lepše od Pesmi gozdov, so pa bolj odločni in osredotočeni v svoji pripovedni in sporočilni nameri. Poleg večkrat omenjenega Munierjevega prvenca se kot relevantni nedavni referenci med drugim ponujata filma Geografije samote (Geographies of Solitude, 2022, Jacquelyn Mills) ali pa Vse, kar diha (All That Breathes, 2022, Shaunak Sen), ki sta bila pri orisu prepleta človeške in nečloveške narave bolj lucidna in večplastna. Tokratni primer pa večino časa služi kot romanticističen, vizualno ugoden umik od umetnega in mestnega v idilično naravo, pri čemer se tudi ekološka nota v pripoved vključi malo manj organsko. Pesem gozdov je torej film, ki ga zaradi vizualnih, zvočnih in izobraževalnih razlogov lahko še vedno brez težav priporočimo prav vsakemu, ga bomo pa redkeje omenjali kot nadžanrski presežek.
Ekran julij/avgust 2026
