Ko si človek prebira recenzije Sirata (Sirāt, 2025, Oliver Laxe) po straneh vidnejših medijev – Guardian, The New Yorker, New York Times, LA Times, Sight & Sound, Film Comment, Variety, Indiewire –, ne more drugega, kot da ga obide srh nad filmsko kritiko. Recenzije vztrajno ponavljajo eno in isto dikcijo, ko se (sicer razmeroma upravičeno) navdušujejo nad vizualno in zvočno podobo filma, nad ekspresivnostjo osrednjih likov, nad transcendentalnostjo potovanja po saharski puščavi. A če se filma lotijo kritično – kot recimo Guardianov Peter Bradshaw –, to ostaja v nekih izoliranih formalno-naratoloških dimenzijah, ki ne razmišljajo o vpisovanju družbene in politične dimenzije v film. V smislu: Sirat se začne preveč opirati na šok, izgubi gledalca in kar je še teh samostoječih in v sebi upravičenih oznak.
Film, ki je bil prikazan v sekciji Kralji in kraljice minulega LIFFA, je izkušnja, ki jo je treba doživeti v kinu. In – kot je v MMC intervjuju posvaril Simon Popek – o njem je res bolje vedeti čim manj: zato se tudi mi za zdaj ustavimo pri osnovni zgodbi. Na rejversko prizorišče v puščavi južnega Maroka prispeta Luis in njegov komaj adolescentni sin Esteban, ki iščeta hčer oz. sestro. Ko na zabavo naslednji dan uleti vojaški konvoj, ki zahteva razpustitev žura in pridržanje državljanov Evropske unije, se pridružita skupini odpadniških rejverjev, ki se odpravijo novemu žuru naproti, še globlje v puščavo. Tu se začne geopolitična situacija Zahodne Afrike vpisovati v film kot njegov nevidni okvir.
Sirat bi lahko brali kot (post)kolonialno alegorijo: Luis, ki v Maroku išče svojo pobeglo, a polnoletno hčer, je Španec, skupino rejverjev, ki se ji s sinom pridružita, pa jezikovno zaznamuje francoščina. Maroko je postal neodvisen leta 1956, do takrat je bil francoski protektorat, Španija pa je nadzorovala skrajno severni del in Zahodno Saharo. To so konotacije, ki jih je v zasnovi likov in njihovih medsebojnih razmerij praktično nemogoče spregledati. A zdi se, da je v filmu – sicer tako na ravni eksplicitne vsebine kot izjav režiserja Oliverja Laxa – povsem odsotno vprašanje Zahodne Sahare: gre namreč za državo, ki je pod maroško okupacijo, čeprav so leta 1991 Združeni narodi priznali pravico Sahravijcev, da se lahko na referendumu odločijo glede lastne neodvisnosti. Položaj Zahodne Sahare v odnosu do Maroka je tako v marsičem primerljiv s položajem Palestine v odnosu do Izraela.
Ko se Luis v iskanju hčerke pridruži rejverjem, mu ti dajo upanje, da se dekle mogoče nahaja na nekem drugem žuru, še južneje, blizu meje z Mavretanijo. Pri tem je nekako simptomatičen izpust ta, da Maroko ne meji na Mavretanijo, ampak nanjo meji južna Zahodna Sahara (zadeva, ki so jo za razliko od zgoraj navedenih medijev opazili določeni komentarji filma na Letterboxdu), torej so se naši junaki na neki točki znašli na ozemlju države pod okupacijo. Pri tem je seveda ključno vprašanje, ali in kako nam film to da videti – kajti sicer ga lahko hitro doletijo oznake orientalizma, kjer postane geopolitično bojišče na območju Sahare izbrisano, da bi ta lahko postala abstraktna in estetska kulisa za spiritualno popotovanje ter zahodnjakovo reševanje lastne družinske situacije.
V prid temu zagotovo govori izpraznjenost puščave: Luis, Esteban in rejverji tam ne naletijo na nikakršno lokalno prebivalstvo ali pa recimo na begunska taborišča v Tindoufu, območju v zahodni Alžiriji na meji z Marokom in Zahodno Saharo, kjer živi skoraj 200 tisoč Sahravijcev. Edini lokalec, na katerega naletijo, je neki pastir, ki pa hitro pobegne, ne da bi z njim imeli kakršnokoli interakcijo. Puščava v Siratu dejansko deluje kot terra nullius, prazna in nikogaršnja zemlja, ki v tem okviru opravičuje kolonializem, tako v smislu zasedbe ozemelj kot – v kulturnem smislu filmske pripovedi – »okupacije« čudovite pokrajine z zahodnjakovo zgodbo. Pa vendar: so stvari res tako preproste?
Ključno v filmu je namreč ravno to, da ostro zareže v trenutke, ko nas popolnoma potopi v spiritualno izkušnjo. Tu moramo režiserju Laxu vsekakor priznati občutek za dobro tempiranje brutalnosti, ki nas prebudijo iz stanja zamaknjenosti, obenem pa učinkujejo docela travmatično, kot strela z jasnega. Naša trditev je, da nas ravno takšne travmatične potujitve vržejo iz onkrajno presežnega ter nam dajo občutiti konkretni teritorij: ne kot zgolj fotogenično pokrajino, polno čudovitih sipin, kjer naši junaki z ritualnim plesom predelujejo travmatične izkušnje in sami delujejo kot puščavski duhovi, ampak kot bojišče in kot ostro zarisano mejo.
To se morda najbolj konkretno pokaže ob soočenju junakov s širokim minskim poljem – in v tem smislu lahko filmu priznamo subtilnost, saj nikdar ne pove nič o tem, katero mejo začrtuje to minsko polje, kakšno zgodovino ima, kdo stoji na obeh straneh, a vendar ponudi ravno dovolj konkretno asociacijo, da se vanj kot nevidni okvir vpiše geopolitična situacija. Gre namreč za namig na območje najdaljšega minskega polja na svetu, ki ga je postavila maroška oblast s pomočjo ZDA in Izraela (v zameno za to, da je Maroko otoplil odnose z Izraelom, so mu ZDA priznale legitimnost nad okupiranim ozemljem Zahodne Sahare). To minsko polje ločuje zahodni, obalni del Zahodne Sahare, ki je pod okupacijo Maroka, od njenega vzhodnega dela, ki obsega zgolj 20 odstotkov državnega ozemlja pod nadzorom sahravijskega osvobodilnega gibanja Polisario. Ozemlje, ki ga je okupiral Maroko, ima seveda naravne prednosti, kot so fosfatna nahajališča in ribolov, kar mu je na območju Zahodne Sahare leta 2020 prineslo dobro milijardo evrov.
Kot rečeno, Sirat teh okoliščin nikdar konkretno ne omenja: namiguje le na nedoločene slutnje tretje svetovne vojne, civiliste, ki se zbirajo na državni meji, lokalno prebivalstvo vidimo le v zaključnem prizoru nabito polnih vagonov, ki se peljejo skozi puščavo. Vprašanje je: ali je vse to dovolj? Čeprav se po eni strani zdi, da je tematika dogajalnega teritorija v filmu prisotna prek minskega polja, se zdi tudi, da želi biti po drugi strani preveč odprt, preveč »univerzalen«, preveč nedoločen. S tem nočemo reči, da bi film moral postati politična agitacija za primer Zahodne Sahare, le sprašujemo se, kako to, da njegovi liki v puščavi ne naletijo na nobeno situacijo, ki bi lahko Sirat iz »vzvišene teme« – naslov filma namreč pomeni pot oz. most čez pekel, ki ga mora oseba prečkati, da bi dosegla raj – prizemljila v realno geopolitično situacijo ozemlja, na katerem se dogaja, kar bi se seveda najlažje zgodilo s srečanjem z lokalnimi liki. Če namreč junaki napredujejo proti meji z Mavretanijo, se morajo konec koncev v povsem geografskem smislu znajti bodisi v zahodni Alžiriji, kjer so begunska taborišča, bodisi v Zahodni Sahari, na okupirani maroški strani ali na strani Polisaria.
Laxe sicer uporablja zanimive režijske prijeme, s katerimi se kot gledalci odcepimo od navezanosti na like in njihove partikularne usode, a zdi se, da je paradoks poudarka na spiritualni komponenti ravno v tem, da bi ta morda dejansko bolje zaživela, če bi bila umeščena v konkretnejše realpolitične okoliščine (na misel pride Herbertov roman Peščeni planet, ki se dogaja na sila podobnem prizorišču in kjer bi lahko v ljudstvu puščavskih Fremenov z njihovimi gverilskimi taktikami prav lahko videli še eno možnost za vzporedno branje s situacijo v Zahodni Sahari; kvaliteta Peščenega planeta je ravno v tem, da spiritualne izkušnje ne loči od strogo realpolitične).
V zaključku recenzije bi si vsekakor želeli izpostaviti še zvočno in vizualno podobo filma, ki je v kinodvorani prav zares spektakularna – da ne rečemo spektakelska – izkušnja; posebej v pasažah, ki sledijo takšnim ali drugačnim intenzivnim stanjem, kjer pa se namesto likom, njihovim občutjem ali interakcijam prepustimo atmosferičnim vožnjam po puščavi, ki jih spremlja tehno Kangdinga Raya; pa tudi medsebojno skrb, ki vlada znotraj rejverske skupnosti ter v odnosu do Luisa in Estebana. A zdi se, da je bilo o formalnih kvalitetah dovolj povedano v mnogih recenzijah zgoraj omenjenih medijev in verjetno še kakšni drugi. Zato se zdi bolj pomembno še enkrat izpostaviti veliko bolj ključno vprašanje načinov izbrisa in vpisa geopolitičnih situacij, še posebej če se film dogaja na okupiranem območju, kakršno je Zahodna Sahara.
