»Humor je poveličevanje malega, drobnega, medtem ko je satira rušenje nečesa, kar je navidezno vzvišeno, pomembno, v resnici pa ni.« [1]
– Marjan Manček
Bistroumen humor, otroška radovednost, igrivost, senzibilnost, humanizem – to je le nekaj oznak, s katerimi se pogosto opisuje delo Marjana Mančka, lanskoletnega prejemnika nagrade Saše Dobrila za življenjsko delo na področju animiranega filma. Če bi moral med njimi izbrati dve, bi to bili: hudomušnost in toplina. Hudomušnost, s katero zna razkriti pomanjkljivosti tudi svojih najbolj prisrčnih likov. In toplina, s katero prikaže tudi največje negativce med njimi.
Manček je najbolj znan po svojih ilustracijah in stripih, s katerimi je zadnjih pet desetletij zaznamoval generacije otrok. Le kdo ne pozna njegovega Pedenjpeda, Mojce Pokrajculje, Petra Klepca, Dajnomira in Milibože ali Modrega medvedka? Morda manj znano je, da je svojo profesionalno pot pričel kot karikaturist in že kot gimnazijec začel objavljati v legendarnem humorističnem časopisu Pavliha. Z objavami karikatur v tujih časopisih (Reader’s Digest, Private Eye, Pardon) je v času študija financiral svoja popotovanja po Evropi, njegove karikature pa so bile razstavljene tudi na številnih domačih in tujih satiričnih festivalih. Del likovne govorice, ki jo je razvijal skozi karikature, je ohranil tudi v svojih delih za otroke, ki so od sredine sedemdesetih let predstavljala glavnino njegovega ustvarjanja. Njegova vizualna pripoved tako pogosto sloni na stilsko izrazitih in nemudoma prepoznavnih likih, osnovanih na močni črni liniji, zarisani s tušem. Četudi je marsikateri lik na prvi pogled videti preprosto, je jasno karakteriziran in neredko se v le nekaj potezah razkrije njegov bogat notranji svet. Manček namreč skuša dati svojim likom, kot pravi sam, »značilno psihološko plat, da potem na duhovit način povejo kaj resničnega o nas samih«.[2]
V svet animiranega filma je Manček vstopil na začetku osemdesetih let kot že uveljavljen karikaturist in ilustrator ter vanj prenesel svoj tedaj že prepoznaven likovni slog. Tja ga je gnala preprosta želja po oživitvi risanih likov. Podobno kot njegova dela na papirju se tudi njegove animacije gibljejo med dvema poloma: med satiričnimi deli za odrasle in sproščenimi risankami za otroke, pri čemer pa meje med poloma niso vedno jasno zarisane. Tako bi na primer ovca Be iz istoimenske animacije za odrasle (2003) sodeč po risbi brez težav nastopila v kakšnem delu za otroke; mnoge replike iz družinske animirane serije Hribci (1993) pa zagotovo bolje razumemo odrasli kot otroci. A poleg običajnega prehajanja med kodi in hkratnega naslavljanja t. i. dvojnega naslovnika (otroka in odraslega), ki je postalo stalnica v sodobnih delih za družinsko občinstvo, lahko pri Mančku opazimo tudi svojevrstno spajanje in prepletanje kodov, pri čemer ni povsem jasno, kaj je namenjeno kateremu gledalcu. To se najbolj izrazito kaže v njegovem kratkem animiranem filmu Kako se znebiš Mačota? (2000).
Na fotografijah vidimo dve risani predlogi, ki položeni ena na drugo skupaj s sivim ozadjem tvorita eno sliko – en trenutek v 9-minutni animaciji Kako se znebiš Mačota?. Zaradi lažjega procesa animiranja je slika sestavljena iz treh ločenih plasti: dveh risb na celuloidnih folijah (na eni vidimo roke in noge psa, ki drži okvir ogledala; na drugi je smejoči se maček) ter ozadja, ki ga predstavlja tanek siv karton z dodanim svetlejšim belim listom, ki služi kot ozadje obeh risb. Slika je vzeta iz petega dela animacije, v katerem sledimo psu (vidimo le njegove roke in noge, glava pa je skrita), ki med hojo nosi ogledalo, v njem pa se zrcali mimoidoči svet: drevesa, živali, zastave.
V odsevu ogledala se naenkrat pojavi nadležni maček, ki noče in noče oditi, vse dokler ogledala ne razbije žoga. To je eden od osmih delov animacije in prikazuje enega od osmih načinov, kako se miroljubni pes (Cufek) v različnih življenjskih okoliščinah reši zoprnega mačjega vsiljivca (Mačota). Zadnji, deveti način pa je, kot pravi promocijski opis filma, prepuščen gledalčevi domišljiji.
Povod za nastanek animacije je bila avtorjeva želja oživiti lik Cufka,[3] ki ga je že predhodno razvil skozi serijo kratkih otroških stripov, kasneje pa mu je posvetil tudi nekaj slikanic. V procesu nastajanja animacije je sicer Cufek zaradi lažjega animiranja zamenjal svojo črtkasto kosmato dlako za bel kožuh, dobil pa je tudi svojega antagonista – temnosivega mačka Mačota, ki mu stalno sledi in ga nadleguje. Če lahko Kako se znebiš Mačota? po eni strani gledamo kot otroško risanko – variacijo na temo prastarega boja med psi in mački, pa marsikaj v animaciji presega otroški pojmovni svet in nakazuje na druga možna branja.
Tako že v prvem delu napis »neskončno hud pes« mačka tako prestraši, da ga odnese v neskončnost; ko se v tretjem delu pes utaplja v morju, polnem nafte, se mimo pripelje maček z ladjo z imenom »Kapital«; v šestem delu pa mačka prežene lobanja s kostmi z napisoma: »to be« in »not to be«. V luči sporočila na koncu animacije – »Znebi se svojega Mačota« –, ki deluje kot nekakšna moralna pika na i zgodbe, pa lahko boj psa z mačkom razumemo tudi kot parabolo našega lastnega boja z vsemi vrstami nadutosti in samovšečnosti, tistih zunaj kot tudi tistih znotraj nas.
A Kako se znebiš Mačota? je v prvi vrsti vendarle sproščena animacija – neke vrste »otroška risanka za odrasle« – in v njenem pretiranem (nad)interpretiranju se lahko izgubi njen pravi čar. Ta leži v duhovitem poigravanju z različnimi pogledi, vidiki, pristopi, ki se ne obremenjujejo, ali jih bo gledalec razumel kot igriv otroški humor ali kot zbadljivo satiro. Pri Mančku sta oba pristopa namreč pogosto neločljivo prepletena, in kot je zapisala Tatjana Pregl Kobe, tudi »enakovredna: ne more se ukvarjati samo s humorjem in ne samo s satiro, kajti satira bi ga lahko zagrenila, humor pa bi ga morda preveč posladkal«.[4]
________________
Predstavljene risane predloge za Kako se znebiš Mačota? je Marjan Manček v lanskem letu, skupaj z obsežnim gradivom, povezanim z nastajanjem njegovih animiranih filmov, daroval v zbirko Slovenske kinoteke, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.
OPOMBE:
[1] Izgoršek, Urša. »Marjan Manček: Včasih samega sebe presenetim«. Nedelo, 12. 1. 2014. Dostopno na: https://old.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/marjan-mancek-vcasih-samega-sebe-presenetim.html; pridobljeno: 31. 1. 2024.
[2] Manček, Marjan. »Za več dela, več počitka!« Stripburger, št. 56, 2011, str. 11 (intervju je opravil Bojan Albahari).
[3] Neobjavljen intervju z Marjanom in Marto Manček, Selšček, 23. 1. 2023 (intervju sem opravil Jurij Bobič).
[4] Pregl Kobe, Tatjana. »Marjan Manček – nagrada Hinka Smrekarja za življenjsko delo.« Dostopno na: https://www.kjuc.si/marjan-mancek-nagrada-hinka-smrekarja-za-zivljenjsko-delo/; pridobljeno: 17. 1. 2023.