*Članek je bil prvič objavljen ob praznovanju petdesetletnice delovanja kinotečne dvorane v Kinotečniku maj-junij-julij 2013.
Letos praznujemo petdesetletnico kontinuiranega prikazovanja kinotečnih filmov v Ljubljani, ki je vezana na odprtje Dvorane Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani 1. julija 1963. Jugoslovanska kinoteka v Beogradu je bila ustanovljena leta 1949 kot centralna ustanova za hranjenje filmskih kopij. Leta 1951 je pristopila k mednarodni zvezi kinotek – FIAF. V sezoni 1950/51 so se na pobudo Bojana Štiha, tedanjega sekretarja za kinematografijo v Zveznem izvršnem svetu, začela občasna gostovanja kinotečnih filmov na programu ljubljanskih kinematografov. Leta 1958 so prenehala, ker naj bi bil izčrpan arhiv kopij, namenjenih za predvajanje. Tako so bili gledalci, najbolj pa študenti Akademije za igralsko umetnost (AIU) prikrajšani za ogled kinotečnih filmov.
Čeprav je Jugoslovanska kinoteka že leta 1956 na kongresu FIAF-a v Dubrovniku pridobila pristanek za ustanovitev podružnic v Zagrebu, Ljubljani in Sarajevu, so se dogovori za ustanovitev dvorane v Ljubljani začeli šele leta 1960, ko je obiskal Ljubljano njen direktor Vladimir Pogačić. Vendar brez uspeha.[1] Anketa revije Tedenska tribuna (TT)[2] naslednje leto, v kateri so sodelovali France Štiglic, predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev, Vitko Musek, predsednik Sosveta za filmsko vzgojo pri Zvezi svobod in prosvetnih društev Slovenije, France Brenk, profesor na AIU, in Karlo Grahek, direktor Ljubljanskih kinematografov, v kateri so ugotavljali, da je izpad kinotečnih predstav »kulturna sramota« (Štiglic), da rešitve, ki so jih do sedaj ponujali beograjski ustanovi niso bile akceptirane (Musek), da ne morejo dobiti seznama filmov, ki so na voljo za študijske namene (Brenk). Dvomi o dobronamernosti zvezne ustanove, ki so se porajali anketirancem, so sprožili polemiko, v kateri je sodeloval tudi njen direktor Pogačić, ki je vztrajal, da so »napadi« na Jugoslovansko kinoteko neosnovani in da mora pobuda priti iz Slovenije.[3]
»V igri« ni bila samo dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani, ampak tudi samostojna kinoteka, za katero se je zavzemal France Brenk: »Naj ima vsaka naša republika svoj kinotečni filmski fond, naj ima vsak narod svojo filmsko biblioteko in svoje filmsko šolstvo, kot ima svoje narodne in univerzitetne knjižnice, svoja gledališča in filharmonije, svoje muzeje …«.[4] Leta 1962 je pobudo za ustanovitev kinotečne dvorane prevzelo Društvo slovenskih filmskih delavcev (DSFD) in ustanovilo iniciativni odbor, ki je z veliko vztrajnosti in prizadevnosti projekt tudi realiziral. Vladimir Koch, vodja iniciativnega odbora, je ob desetletnici dvorane zapisal: »Šele ko smo prepričali kulturno javnost in pristojne organe oblasti, da nima smisla zahtevati samostojno kinoteko, se pravi velikanskega arhiva pretežno tujih filmov tudi v Ljubljani, saj imajo eno takšno institucijo tudi mnogo večje države od naše, so se odprla tudi vrata blagajn in dobili smo denar za adaptacijo dvorane in instalacijo potrebnih naprav«.[5]
Jugoslovanska kinoteka je vztrajala pri pogojih, ki jih je predpisala za svoje podružnice:
1. Jugoslovanski kinoteki je treba zagotoviti v Ljubljani primerno dvorano z največ 300 sedeži, ki bi jo upravljala v lastni režiji, obdržala dobiček ali pa krila izgubo.
2. Ljubljansko kinotečno dvorano naj bi vodili uslužbenci Jugoslovanske kinoteke.
3. Spored bi sestavljal strokovni odbor Jugoslovanske kinoteke.
4. Pobuda za ustanovitev kinotečne dvorane v Ljubljani naj bi prišla iz LRS, upravni odbor Jugoslovanske kinoteke bi jo samo odobril, Svet za prosveto in kulturo pri ZIS pa potrdil.«[6]
Ustanovitelj dvorane v Ljubljani, republiški Svet za kulturo in prosveto, katerega predsednik je bil Beno Zupančič, je za kinotečno dvorano izbral dvorano v palači Delavske zbornice na Miklošičevi 28, kjer je bila nastanjena Delavska univerza Boris Kidrič, in omogočil sredstva za nakup dveh novih Iskrinih projektorjev.[7] Delavska univerza pod vodstvom Srečka Božnarja je prevzela skrb za preureditev dvorane in razpis delovnih mest, za kinotečne stole pa je prispevala mestna občina. Za vodjo kinotečne dvorane v Ljubljani je bila izbrana Zorica Kurent, diplomirana slavistka, ki jo je vodila vse do leta 1993.
Dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani (192 sedežev) je bila odprta 1. julija 1963 s projekcijo klasične filmske grozljivke, omnibusa Pozno ponoči (Dead of Night, Alberto Cavalcanti, Basil Dearden, Robert Hamer, Charles Chrichton, 1945). Morda polemike le niso bile zaman, saj je ljubljanska dvorana kot edina podružnica dobila svoj programski svet, ki je potrjeval programe iz Beograda in posredoval svoje programske predloge. Člane programskega sveta je imenoval ustanovitelj.[8] Sestavljali so ga predstavniki DSFD, Ekrana, Vesna Filma, Viba filma, kulturne redakcije Radia Ljubljana in TV Ljubljana, AGRFT (profesorjev in študentov) in Jugoslovanske kinoteke.[9] Predsednik sveta je bil Vladimir Koch. Programski svet se je sestajal enkrat do dvakrat letno in je imel pomembno vlogo tudi pri izdajateljski dejavnosti institucije. Na prvi seji 6. maja 1963 so bili prisotni: Breda Vrhovec (Ekran), Mirjana Borčić (ZKOS), France Kosmač (DSFD), Srečko Božnar (DU), Marjan Maher (TV), Zorica Kurent in Filip Ačimović (JK), ki je razložil programsko politiko Jugoslovanske kinoteke in sistem prikazovanja filmov.
Otvoritveni program v poletnih mesecih je prikazoval filme velikih imen svetovnega filma, ki so bili priljubljeni tudi pri gledalcih. Naj jih naštejemo le nekaj: Gösta Berling (Gösta Berlings Saga, 1923) Mauritza Stillerja, Morska pošast (The Sea Beast, 1926) Millarda Webba, Mož z brazgotino (Scarface, 1932) Howarda Hawksa, Gospa, ki izginja (The Lady Vanishes, 1938) Alfreda Hitchcocka, Pygmalion (1938) Anthonija Asquitha in Leslija Howarda, Poštna kočija (Stagecoach, 1939) Johna Forda, Begunec (The Odd Man Out, 1946) in Tretji človek (The Third Man, 1949) Carola Reeda, Asfaltna džungla (The Asphalt Jungle, 1950) Johna Hustona, Bulvar somraka (Sunset Boulevard, 1950) Billyja Widerja, Preplah na cestah (Panic in the Streets, 1950) Elia Kazana, Plesala je eno samo poletje (Hon dansende en sommar, 1951) Arneja Mattssona, Rašomon (Rashomon, 1951) Akire Kurosawe… Predstave, ki so obudile tolikšno zanimanje – dvorana je bila vseskozi razprodana –, so bile le uvod v redni program kinoteke, ki je temeljil na retrospektivah in zaključenih programskih sklopih. Jeseni so bile na sporedu štiri retrospektive: svetovna komedija (brez Chaplina), David W. Griffith, Sergej Eisenstein in eksperimentalni filmi Normana McLarna.
Dvorana kinoteke v Ljubljani je kot podružnica Jugoslovanske kinoteke (kljub spremembam filmske zakonodaje in statusa centralne ustanove) delovala do leta 1981. Jedro filmskega programa so predstavljale kopije iz fonda Jugoslovanske kinoteke, obogatila pa so ga gostovanja programov svetovnih kinotek. Leta 1965 so uvedli »zaprte študijske prestave«, projekcije filmov, ki še niso imeli dovoljenja za javno predajanje, naslednje leto pa brezplačne predstave nemih filmov ob sredah, ki sta jih finančno podprla ljubljanski mestni svet in Sklad za pospeševanje produkcije in predvajanja filmov.[10]
Iz ohranjenih zapisnikov programskega sveta, ki je ob programu obravnaval tudi tekoče probleme funkcioniranja dvorane, zasledimo različna mnenja, ki se tičejo tako kinotečne dvorane kot slovenske filmske kulture. Že leta 1965 je bila predstavljena iniciativa DSFD za ustanovitev filmskega muzeja, ki so jo uresničili šele leta 1973. Po ustanovitvi Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu SRS, ki je nastal na podlagi arhivskega zakona iz leta 1966[11] in prevzel skrb za slovensko filmsko dediščino, so se vnovič pojavile tendence o samostojni kinoteki, vendar je predsednik sveta Vladimir Koch odločno zagovarjal stališče, da »nima smisla, da bi vsaka republika imela svojo kinoteko«, naj bodo »domači filmi shranjeni doma, za tuje in mnogo drugih filmov pa je prav, da jih hrani Jugoslovanska kinoteka v Beogradu«.[12] Ob ukinitvi zveznih institucij, ko še ni bil jasen status Jugoslovanske kinoteke, je bil na svetu 19. oktobra 1971 prisoten tudi direktor Vladimir Pogačić, ki je prestavil stališča ostalih republik in svoje ustanove: »Nimamo nič proti, če posamezne republike želijo odpreti svoje kinoteke. Vsi materiali bodo vrnjeni lastnikom …«. Stališče predstavnikov programskega sveta je bilo enotno: za nacionalno filmsko produkcijo naj poskrbi republika, za tuje filme pa, »na podlagi medrepubliškega dogovora«, centralna ustanova. Leta 1972 je Jugoslovanska kinoteka postala mestna ustanova, leta 1977 pa prišla pod okrilje republike Srbije kot ustanova posebnega pomena.
Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so v njenem vodstvu želeli, da se dvorana v Ljubljani tudi organizacijsko osamosvoji. Nova priložnost za ustanovitev slovenske kinoteke je padla v vodo, ker »Arhiv Slovenije ni bil zainteresiran«, ustanovitelj Republiški komite za kulturo pa je bil proti združitvi s Filmskim muzejem. Tako je kinotečna dvorana leta 1981 organizacijsko prišla pod Ljubljanske kinematografe, Kulturna skupnost Ljubljana in Slovenska kulturna skupnost pa sta financirali njen program. Dobila je nov programski svet, ki mu je predsedoval Vladimir Koch.[13] Dvorana je pod vodstvom direktorja Ljubljanskih kinematografov Alberta Vodnika dobro delovala. Leta 1982 so s pomočjo njihovega tehničnega osebja adaptirali projektorje za predvajanje nemih filmov, leta 1985 pa prenovili dvorano: zamenjali so pode, prebelili stene, nabavili nove stole in novo platno z okvirjem. Septembra 1983 je izšla prva številka kinotečnega lista, dvorana je dobila glasbeno spremljavo nemih filmov, natisnjeni pa so bili tudi prvi plakati za filmske retrospektive, ki jih je organizirala in financirala Komisija za študij in prireditve pri DSFD v sodelovanju s Francoskim kulturnim centrom (na pobudo Silvana Furlana in Jožeta Dolmarka).[14] Z novim vodstvom Ljubljanskih kinematografov, ki jih je prevzela Melita Novljan (1986–1989), pa so se razmere zaostrile. Kinotečna dvorana, ki je delala »z izgubo«, je bila med počitnicami in ob nedeljah spremenjena v reprizni kino, preddverje dvorane pa so oddali klubu Marilyn. Poseben status kinotečne dvorane v okviru ljubljanskih kinematografov ni bil nikoli urejen, pa tudi odobrena finančna sredstva niso zadostovala.
Leta 1988 sta Silvan Furlan in Zoran Pistotnik pripravila Očrt modela organizacije kinematografije v Sloveniji, v katerega je bila vključena tudi Slovenska kinoteka. Na redni seji programskega sveta 19. avgusta 1990 je Silvan Furlan obvestil prisotne, da je bil na Republiški sekretariat za kulturo poslan predlog za priključitev kinotečne dvorane k Slovenskemu gledališkemu in filmskemu muzeju, s katerim so se strinjali tako vodja kinotečne dejavnosti v Ljubljani Zorica Kurent, direktor Ljubljanskih kinematografov Marjan Gabrijelčič in direktor Jugoslovanske kinoteke Slobodan Šijan. S tem bi se rešilo tudi hranjenje kopij tujih filmov s slovenskimi podnapisi in filmski fond Vesna filma, ki naj bi po končanem stečajnem postopku prišel v hranjenje SGFM. Zaradi omahovanja mestnih oblasti, ki so imele v lasti stavbo, je projekt zastal in se je nadaljeval šele po osamosvojitvi, ko je bilo sodelovanje z Jugoslovansko kinoteko prekinjeno. Dvorana v Ljubljani je v okviru Ljubljanskih kinematografov delovala do konca leta 1993, ko je bila priključena Slovenskemu gledališkemu in filmskemu muzeju, v katerem je filmski oddelek na čelu s Silvanom Furlanom začel postavljati temelje za ustanovitev nacionalne kinoteke. Slovenci smo dobili svojo kinoteko 1. avgusta 1996, ko je vlada Republike Slovenije sprejela sklep o razdelitvi javnega zavoda Slovenski gledališki in filmski muzej v dva zavoda, Slovensko kinoteko in Slovenski gledališki muzej.[15]
Kinotečna dvorana v Ljubljani je do leta 1991 svoj temeljni program črpala iz fonda Jugoslovanske kinoteke. Zanimiva je ugotovitev Igorja Kernela, ki jo je zapisal v sklepni besedi Repertoarja kinotečne dvorane 1963–1993, da smo v Ljubljani videl le 4100 dolgometražnih in srednjemetražnih filmov in 160 programov kratkih filmov. Čeprav so program dopolnjevala gostovanja tujih kinotek in zaprte projekcije, je število filmov, ki smo jih bili deležni iz fonda ene najbogatejših svetovnih kinotek, ki naj bi leta 1986 obsegal 50.000 kopij dolgometražnih in kratkih filmov, leta 1995 pa 82.537, vseeno majhno. Program beograjske dvorane je bil veliko bogatejši, saj so tam predvajali tudi arhivske kopije, medtem ko so v podružnicah predvajali le duplikate, katerih izdelava pa je zahtevala velika finančna sredstva, ki jih je bilo vedno premalo. Program kinotečne dvorane, ki so ga dopolnjevala gostovanja kinotek in drugih ustanov, je bil »prva filmska šola« številnim generacijam filmskih ustvarjalcev, študentov, šolarjev in filmskih entuziastov. Z razpadom Jugoslavije je fond filmov, v katerega so prispevali svoje filme po izteku licence vsi jugoslovanski distributerji, ostal v Beogradu. Slovenija je tako čez noč ostala »brez filmske zgodovine«. Kinotečni program so zapolnili s filmi iz Hrvaške in Huminske kinoteke, Francoskega kulturnega centra Charles Nodier iz Ljubljane, pa Goethejevega instituta in Italijanskega kulturnega centra iz Zagreba.
V zvezi s programom je vse ostalo zgodovina, ki jo še živo pomnimo, ob razglabljanju o pomenu filmskega kinotečega programa pa ne smemo pozabiti na izdajateljsko dejavnost kinotečne dvorane v Ljubljani, ki jo je najprej financiral Sklad za pospeševanje produkcije in predvajanja filmov, kasneje pa kulturni skupnosti. Ob Prosvetnem servisu je bila kinotečna dvorana do osemdesetih let edini izdajatelj filmskih knjig. Programski svet je vzpodbujal slovenske pisce in tako so izšle prve »slovenske« monografske publikacije o tujih filmskih režiserjih: Henri Georges Clouzot (1964) Vitka Muska; Alfred Hitchcock (1966), F.W. Murnau (1977), Luis Buňuel (1983) Vladimirja Kocha; Josef von Sternberg (1970), Ernst Lubitsch (1972) in Max Ophüls (1982) Matjaža Klopčiča; Roberto Rossellini (1984) Silvana Furlana; Federico Fellini (1986) Majde Širca, Ingmar Bergman (1987) Vesne Marinčič, Orson Welles (1987) Rape Šuklje; David Lean (1988) in Robert Aldrich (1992) Marcela Štefančiča jr., Joseph Losey (1989) Stojana Pelka ter Steven Spielberg (1990) Tadeja Zupančiča.
OPOMBE:
[1] Saša Jarc, »Štirje pogoji za kinoteko v Ljubljani«. TT, 21. 12. 1960.
[2] »Kinoteka – začarani krog? Zakaj Ljubljana (še vedno) nima kinotečnih predstav«. TT 14. 11. 1961.
[3] Vladimir Pogačič, »Kinoteka – začarani krog (2)«, TT 12. 12. 1961.
[4] France Brenk, »Odgovor na odgovor«. TT 19. 12. 1961.
[5] Vladimir Koch, »Ob desetletnici«. Ljubljana, Dvorana jugoslovanske kinoteke, 1973.
[6] (Bojan Štih), »Več ko dovolj.« Naša sodobnost 1962, št. 1, str. 93.
[7] Od druge polovice leta 1963 Sekretariat za kulturo SRS.
[8] Sestava predstavnikov institucij se ni spreminjala, po ustanovitvi Filmskega muzeja pri DSFD je bil član sveta tudi kustos muzeja.
[9] Zorica Kurent, »Vloga in financiranje ljubljanske dvorane Jugoslovanske kinoteke.« Naši razgledi 22. 2. 1969.
[10] Uradni list SRS 24/66.
[11] Zapisnik seje programskega sveta, 9. 12. 1969.
[12] Člani PS so bili Bene Kušar (SZDL), Peter M. Jarh (ZKPO), Božo Grlj (ZSMS), Neva Mužič (Vesna), Ljubo Struna (Viba), Jože Dolmark (DSFD), Lilijana Nedič (SGFM) in Zorica Kurent. Po smrti Vladimirja Kocha je leta 1988 predsednik postal Milenko Vakanjac.
[13] Robert Bresson (1980), Marcel Pagnol (1981), Maurica Pialat (1982).
[14] Uradni list RS, št.45/1996 z dne 19. 8. 1996.
