Jim Jarmusch nas je nagovoril z novim filmom, naslovljenim Oče mati sestra brat (Father Mother Sister Brother, 2025). Za njegov opus je značilen poetičen slog, kar ni naključje, saj se že od mladosti zanima za poezijo, na univerzi je celo urejal pesniški časopis. Svoje zanimanje za poezijo je navsezadnje tematiziral tudi v filmu Paterson (2016), katerega glavni junak je voznik avtobusa, ki je hkrati tudi pesnik.
Vprašanje je, kaj nam lahko pesniški pristop v stanju grožnje tretje svetovne vojne, digitalne hektičnosti, gospodarske in podnebne panike ter političnih kriz ponudi v njegovem novem delu. Po ogledu filma Oče mati sestra brat lahko nedvoumno zatrdimo: Jarmusch je še vedno prepričljiv in luciden. Še zmeraj nam veliko pove o svetu, v katerem živimo, ne da bi se odrekel svoji formi, za katero so značilni zamolki, tudi nerodni in uprizorjeni kiksi v komunikaciji, pa atmosfera, ki se gradi na ozadju izbranih geografskih lokacij in zamejenih dogajalnih prostorov, kot so avtomobili in stanovanja.
Tematsko so v ospredju družinski odnosi oziroma njihova odsotnost. Film je zelo plodno interpretirati skozi delo francoskega antropologa Emmanuela Todda z naslovom Propad zahoda (Krtina, 2025), ki je v slovenskem prevodu izšlo letos. Toddova metoda ima veliko moč predvidevanja, izkazala se je že pri zgodnji napovedi propada Sovjetske zveze, ki jo je podal v sedemdesetih letih. Leta 2006 je v prevodu izšla njegova lucidna napoved zloma svetovne ureditve, čemur pričamo danes, predstavil pa jo je v delu Po imperiju: zlom ameriškega svetovnega reda (Založba Pasadena, 2006). V slovenščini je izšel tudi prevod knjige Kdo je Charlie Hebdo?: sociologija verske krize (Založba /*cf., 2016) z analizo razrednega ozadja performativnega izražanja solidarnosti po terorističnem napadu na uredništvo omenjenega francoskega časopisa, ki je bil tarča skrajnežev zaradi karikatur islamskega preroka (Charliejeve karikature zoglenelih izletnikov v smučarskih kočah in ostale nizkotnosti so ostale manj opažene). Podnaslov te knjige nakazuje bistvo Toddove metode. O stanju družbe sodi preko interpretacije statusa religije v njej, četudi sam ni veren. Temu pa doda še analizo prevladujočega tipa družine v določeni deželi.
V delu Propad zahoda sklepa, da je poraz zahodnega bloka v vojni proti Rusiji dejstvo, analizira pa tudi vzroke zanj. Religija, trdi, gre skozi tri etape obstoja: skozi izvorno fazo, v kateri sta združeni pristna vera v nadčutno in družbena etika, skozi zombijevsko, v kateri je vere v nadnaravno manj, ostane pa družbena etika, ter v ničto, kjer odpade tudi etika in se družba podvrže nihilističnemu zanikanju resničnosti ter nasilju. Čeprav je lahko posamezna verska etika krivična, vseeno omogoča družbeno kohezijo, brez katere družba začne razpadati. Prav v tej ničti oz. nihilistični fazi naj bi se trenutno nahajal zahod, ki se zato ne more organizirano zoperstaviti naciji, kakršna je v tem trenutku še vedno Rusija; slednja se ne nahaja v ničti, temveč v zombijevski fazi. Pomembno vlogo ima tudi tip družin: tu so izvorna razširjena družina, razširjena družina, nuklearna družina, nato pa še patrilinearna in materilinearna družina in tako naprej. V Angliji, kjer je prevladala nuklearno-matrilinearna družina, se je razvila liberalna demokracija. Nemčija, kjer je prevladovala izvorna razširjena družina, v kateri ima eden od sinov prednost pred drugimi, se je pojavil firer, ruski tip komunalne razširjene družine pa je omogočil nastanek sovjetov ter ponudil plodna tla za komunizem. Že tako ozka družina v anglosaških družbah pa se zdaj spopada še z ničto stopnjo religije in razpadom družbenega konsenza.
Prav učinke tega procesa družbene transformacije, kot se odraža na področju družine, s svojo poetično lucidnostjo odlično prikaže Jarmusch v obravnavanem filmu. Gre za omnibus, kar v njegovem opusu ni nič novega, pri čemer nas Oče mati sestra brat še najbolj spomni na Noč na zemlji (Night on Earth, 1991). Zgodbe potekajo v treh delih zahodnega sveta: v ZDA, Angliji in Franciji, prepletajo pa se preko simbolov, ki se v njih pojavljajo, denimo kozarca vode, skupine rolkarjev in ure znamke Rolex. Vse govorijo o odnosu med starši in otroki.
V prvem delu se brat in sestra srednjih let odpeljeta k ostarelemu očetu, ki sam živi na odljudnem, a idiličnem snežnem kraju. Njihov pogovor je poln nerodnosti in nevrotičnosti, tišin in komunikacijskih nesporazumov. Oče (Tom Waits) je nekoliko ekscentričen, sin (Adam Driver) nekoliko avtističen. Vse skupaj mine v formalnem duhu in ob nerodnih poskusih vzdrževanja pogovora. Potem ko se poslovita, med pogovorom v avtomobilu sorojenca ugotavljata, da očeta pravzaprav nikoli nista res poznala. Prizor se zamenja in vidimo istega očeta, ki se dogovori za zmenek, odstrani kulise, kot so spominske fotografije pokojne žene kot večne ljubezni, razkrije športni avtomobil in se odpelje svojemu neznanemu življenju naproti.
V drugem delu se mlada Angležinja s partnerico odpelje k materi, ki je piska ljubezenskih romanov. Hči materi prikriva, da je lezbijka, in si izmisli partnerja, za katerega ni prepričana, ali je prava izbira. Na obisk jo pelje partnerica, vendar se morata pred prihodom v sosesko, v kateri živi mama, presesti in igrati, da gre za prevoz z Uberjem. Ob odhodu, ko partnerice ni več in dejansko potrebuje plačan prevoz, pa si mora izmisliti novo laž, da bi mamo prepričljivo zaprosila za pametni telefon z aplikacijo. Pred tem se jima na kosilu pridruži še druga hči, ki je urejena in disciplinirana. Znova pride do podobnih simptomatičnih prizorov mučnosti in zatikov.
V tretjem delu se mlada Afroameričana, brat in sestra, dvojčka, nagnjena k preizkušanju psihedeličnih substanc, srečata v francoskem mestu, da bi se odpravila v stanovanje ravno preminulih staršev ter od tam odnesla njune stvari. Imata podobna značaja, pa tudi življenjska sloga, ker sta dvojčka, a morda tudi zato, ker sta ju – vsaj napol – vzgojila avanturistična starša, ki se nikoli nista odločila odrasti in sta ju pogosto puščala sama.
V prvih dveh delih filma se srečujemo s popolno družbeno atomizacijo, v kateri družina obstaja le še kot neprijetna formalnost. Njeni člani zgolj igrajo formalne vloge in stereotipe, ki naj bi jim pripadali. Srečanja so skrbno organizirani obredi, onkraj katerih člani živijo lastne identitete, individualne postmoderne življenjske projekte in tržno posredovane stile. V tretjem delu je enako, kljub temu da sta starša ostala skupaj do smrti in domnevno uživala življenje. Skupaj sta ostala le kot tržni stereotip večno mladih zaljubljencev, ki ne prevzema starševske vloge, temveč sledi popkulturnim sanjam.
V eni od ameriških kritik je bilo mogoče prebrati, da je prav obstoj skrivnosti med družinskimi člani pogoj za njihovo srečo. Laž naj bi zadovoljevala. Večini slovenskih gledalcev se bodo te družine najbrž še vedno zdele nesrečne in odtujene. Gre za kontrast, v katerem so odtujenost, osamljenost in razbitje družine na liberalnem zahodu, posebej v anglosaškem delu, pravzaprav ideal vladajoče ideologije in to tako zelo, da ji kritični prikaz, kot je Jarmuschev, ne pride do živega, ker ga niti ne opazi. Če sledimo Toddovi interpretaciji, pa je nihilistično nasilje zahodnega imperializma pravzaprav strukturno povezano z družinskim nihilizmom.
Opisano družbeno situacijo je mogoče interpretirati tudi marksistično. Svetovni Sever in Jug se nahajata v odvisnem razmerju, ki predpostavlja odtekanje vrednosti z globalnega Juga na Sever. Eden od načinov, na katerega se to udejanja, je izvažanje zastarelih strojev za proizvodnjo na Jug, kjer v globalni delitvi dela delavci opravljajo tista opravila, ki zaradi tehnološke zaostalosti v končni produkt vnašajo manjšo vrednost, zato so delavci tudi manj plačani. Produkt dokončajo na tehnološko razvitem Severu, ki je veliko bolj produktiven in nazadnje izvaža končne izdelke nazaj na južne trge, kjer jih kupujejo delavci s slabšo kupno močjo in torej z manj razvitimi individualističnimi potrošniškimi identitetami. Vendar pa je večja produktivnost za Sever tudi prekletstvo: predpostavlja stalno potrebo po širjenju ponudnikov delovne sile in marketingu za prodajo vedno novih izdelkov. Center svetovnega kapitalističnega sistema se stalno napreza v srditem prizadevanju za višanje produktivnosti in ohranjanje potrošništva zaradi vzdrževanja profitnega interesa. Družine se v tem kontekstu razbijajo zato, ker več diverzificiranih delovnih posameznikov ustvarja več vrednosti; to razbitje pa je ideološko upravičeno skozi marketinško posredovano potrošniško izbiro življenjskega sloga, ki obenem ohranja ovrednotenje vrednosti produktov na trgu. Pojavlja se vedno več identitet, ki uresničujejo vedno več individualne svobode. Potrošništvo poganjajo marketinško in popkulturno ustvarjeni subkulturni konflikti, ki so bili bolj aktualni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ter medgeneracijski konflikti. Ker se potrošniške navade zaradi omenjenih razlogov redno menjajo, ima vsaka generacija lastno kulturno identiteto, na katero seveda vplivajo tudi politične spremembe, ki so plod vsakokratnih kriz akumulacije.
Osebna svoboda se izkaže za produkt marketinga in proizvodnega procesa, obenem pa je temelj supremacistične ideologije v razmerju do svetovnega Juga, ki naj te svobode ne bi poznal in je v resnici izkoriščan pod grožnjo vojaških napadov. Zato se zdi ideja »izvažanja demokracije« in »človekovih pravic« razmeroma legitimna, prikriva pa dejstvo, da za vojaškimi napadi stoji profitni interes, recimo v obliki sankcioniranja upornih držav periferije in pridobivanja njihovih naravnih virov. Globalni Južnjaki so vztrajno prikazovani kot preveč patriarhalni, da, tudi družinski in premalo individualistični. Individualno sledenje lastni želji se prikazuje kot svoboda, čeprav je ta želja sama zgolj produkt popkulture in marketinga. Socialna psihologija je pokazala, da ljudje v liberalnih demokracijah nadpovprečno pogosto zmotno pripisujejo določene odločitve lastni svobodni vesti, čeprav so v resnici plod sugestij v eksperimentih.
Tako kot v primeru omenjene kritike, ki v očitno razpadlih družinskih vezeh vidi posebno srečo, si ljudje tudi zmotno pripisujejo srečo. To dokazuje večje število samomorov in uporabe psihiatričnih zdravil v praviloma bogatejših deželah. Jarmuschev film je tako veliko bolj plodno gledati kot elegantno, občutljivo in pronicljivo kritiko zatona družine kot frivolno slavljenje individualizma.
Ekran julij/avgust 2026
