Tokratni predmet meseca posvečamo nedavno preminulemu filmskemu in gledališkemu igralcu Radku Poliču (1942–2022).
Radko Polič, ki se ga je že v rani mladosti prijel vzdevek Rac, je pred filmske kamere prvič stopil še kot gimnazijec v celovečercu Nočni izlet (1961, Mirko Grobler). V sledečih šestih desetletjih je ustvaril skupno več kot 120 filmskih in televizijskih vlog. Med njimi je bil sam najbolj ponosen na upodobitev naslovnega junaka v Idealistu (1976) Igorja Pretnarja.
Idealist je ekranizacija Cankarjevega socialnokritičnega romana o učitelju Martinu Kačurju, ki ga zaradi širjenja progresivnih idej premeščajo v vse bolj zakotne kraje. Ko pristane v Blatnem dolu, se po nizu neuspehov dokončno vda v usodo in pijačo. Preobrazbo iz zagnanega mladega prosvetitelja v skrušenega staromodnega učitelja je Radko Polič uprizoril s pomočjo vseh prvin, ki so na voljo filmskemu igralcu: njegovo telo postaja v teku filma togo in sključeno, hoja negotova, glava spuščena in obraz vse bolj temačen; pogled se iz radovednega in vedrega spremeni v tavajočega in zazrtega vase; govor gorečneža postane tih in negotov; čustveno pa vse bolj niha med dvema skrajnostma: ponotranjenim obupom in redkimi izbruhi jeze. Z vlogo je prepričal tako kritike kot festivalske žirije ter zanjo prejel kar pet nagrad za glavno moško vlogo. Kot je zapisal Bojan Kavčič: »Če v svojem življenju ne bi ustvaril nobene druge pomembnejše vloge, bi že zgolj zaradi svojega prispevka v Idealistu ostal zapisan v zgodovini slovenske filmske igre.«[1]
Kostumska skica na fotografiji zarisuje kostum za mladega Kačurja, kot ga vidimo na začetku filma. Na skici stoji pokončno, v urejeni meščanski obleki s svetlejšim rjavim plaščem, čez ramo nosi kovček. Tako kot mladi Kačur je tudi njegova obleka vzorno urejena ter s tem v pravem nasprotju z razcapanimi vaščani Blatnega dola, ki jih poskuša izobraževati. Podobno kontrastno z družbo okoli sebe deluje Kačur tudi v svojem drugem kostumu, ki ga nosi v zadnjem delu filma, ko se preseli v mesto. Le da tam njegov obrabljeni temnejši suknjič izpade ubogo in staromodno v primerjavi z modernejšimi opravami meščanov. Ne glede na to, kje Kačur je, se ne sklada z okolico – tako preprosto, a učinkovito se tragika lika zrcali v kostumografiji filma.
Skica je delo kostumografke Alenke Bartl, ki je svoje kostumografije vedno zastavila avtorsko in pri tem poleg časa dogajanja v filmu izhajala tudi iz sodobnosti, torej iz časa, v katerem je film nastal. Kot je dejala sama: »Res je, da se prav nikdar nisem držala historičnosti, ampak sem poskušala s svojim videnjem časa, vloge, dramaturgije, režije in vsega tega, kar je pisalo v scenariju. Vse sem poskušala narediti zelo avtorsko, zelo svobodno.«[2] Kostumi pri Idealistu so tako sicer umeščeni v obdobje konca 19. stoletja, a ga hkrati slogovno in časovno presegajo. V tem se skladajo s filmom kot celoto, ki poskuša preseči zgodovinski okvir pripovedi in predstaviti Kačurja kot univerzalni primer eksistencialne usode Idealista. Zasluge, da je to filmu uspelo, gre v prvi vrsti pripisati prav izjemni igralski izvedbi Radka Poliča.
OPOMBE:
[1] Kavčič, Bojan. »Radko Polič«, v: Slovenske filmske zvezde, uredila Silvan Furlan in Marcel Štefančič, jr., Ljubljana, Slovenski gledališki in filmski muzej, 1993, str. 44.
[2] Obrazložitev Badjurove nagrade za življenjsko delo. Dostopno na: https://www.fsf.si/STARO/images/tinymce/datoteke/Dokumenti_15_FSF/zlozenka_bartl.pdf; pridobljeno 28. 7. 2022.