Vse se je pričelo z glasom. Igralka Jenny Slate se je na zabavi, ki se je dogajala pred več kot desetletjem, pričela dolgočasiti. Iznašla je glasek, droben in nežen, vendar tudi odločen in nekoliko očitajoč – sprva je imel zgolj namen nekakšnega alterega, ki se pritožuje nad nezanimivo družbo, v kateri se je znašla. Za Jenny, ki ima v igralskem svetu enega najbolj unikatnih glasov, je bil Marcel baje v trenutku kot popoln par hlač ali čevljev: bil ji je kot ulit.
Za Jenny, ki je v istem času ravno zaključila prvo (in edino) leto v zasedbi komičnega ansambla oddaje Saturday Night Live (SNL), sta njen glas in glasovne improvizacije del njenega repertoarja in njen prepoznavni znak. Ne nazadnje je poleg njene najbolj prepoznavne »celostne« vloge v seriji Parki in rekreacija (Parks and Recreation, 2009–2015) znana kot glas likov v animiranih serijah Bob’s Burgers (2011–) in Velika usta (Big Mouth, 2017–), kadar seveda ne zaseda vlog v indie komedijah, na primer v Očitnem otroku (Obvious Child, 2014) in Telefonski liniji (Landline, 2017), dveh izvrstnih komedijah Gillian Robespierre.
Toda vrnimo se k Marcelu. Skupaj z režiserjem Deanom Fleischer-Campom sta se za zabavo lotila snemanja dialogov, v katerih je Jenny improvizirala prizore v lastnem domu, kjer je po cele dneve ostala v karakterju Marcela. Fleischer-Camp je na lupino majcene školjke nalepil čeveljce plastične punčke Polly Pocket ter eno samo malo oko, kar je postalo Marcelovo telo. Marcel, školjka v šolnih (Marcel The Shell with Shoes On), kratki animirani mokumentarec, se je 16. oktobra 2010 znašel na takrat še dokaj mladem YouTubu. V njem v dobrih treh minutah Marcel, majcena školjka, v namišljenem intervjuju gledalce popelje po svojem svetu in vmes pripoveduje o sebi. Ker živi v stanovanju, zgrajenem po meri ljudi, si ga prilagodi, kakor je pač potrebno: namesto vrvice uporablja lase, namesto psa ima kupček prašnih delcev, namesto kavča rozino.
Internetno občinstvo je prisrčno govorečo školjko vzljubilo, video je obkrožil svet in Marcel je zrasel v zgodnji viralni fenomen. Prevrtimo čas dvanajst let naprej in znajdemo se v lanskem letu, ko je Marcel prvič prišel na filmska platna kinodvoran, tokrat v daljši, celovečerni verziji, z istim naslovom.
V glavni zasedbi filma sta prav tako Marcel (Jenny Slate) ter Dean (Dean Fleischer-Camp). Slednji odkrije Marcela med svojim bivanjem v Airbnbju, kamor se zateče po končanem razmerju. Kot amaterski dokumentarist sledi instinktu in usmeri kamero v školjko s čeveljci, čemur sledi niz intervjujev. Marcel, ki živi z babico Connie, se izkaže za nič kaj plašnega protagonista; navdušeno nas popelje po svojem svetu in razkriva tisoč in eno inovacijo, s pomočjo katere kot mala školjka lahko prav udobno živi v predimenzioniranem prostoru človeškega stanovanja. Od že prej omenjenih številnih uporab las namesto vrvice in kuhinjskih aparatov, ki mu služijo za nabiranje plodov, do zabavnih idej za premagovanje ovir in dolgih distanc, kot so prevažanje v teniški žogici in namakanje nog v med za hojo po steni. Življenje Marcela in Connie je prijetno, a osamljeno. Marcel Deanu razkrije, da ni bilo vedno tako, da sta bila oba del široke in živahne skupnosti, ki pa je sredi neke usodne noči preprosto izginila. Seveda Dean ne more dopustiti, da bi njegov novi prijatelj ostal brez upanja in brez družine za vedno, zato skupaj skujeta širokopotezni plan – in se lotita akcije!
Film odlikuje brezhibna lepota, ki jo ustvarjajo bogati scenografski detajli v kombinaciji s fotografijo, okopano v mehki svetlobi kalifornijskega sonca. Kombinacija stop-motion tehnike in live action posnetkov brezhibno zakrije mejo med namišljenim in realnim, deluje celo tako učinkovito, da nam ob prisotnosti animiranih likov nikoli ni treba uporabiti preveč domišljije, da bi pozabili, da so zgolj to – animirani. Za to se lahko zahvalimo direktorici animacije Kirsten Lepore, ki je svoje mojstrstvo dokazala v Marvelovih projektih, pa tudi v nedavnem Vse povsod naenkrat (Everything Everywhere All At Once, 2022, Daniel Kwan in Daniel Scheinert).
Marcel je nasprotje – ne, antiteza – hiperaktivnih, hipersrčkanih in nadležno nedolžnih Pixarjevih animiranih likov, ki (posebno v dobi po Disneyjevem prevzemu studia) sledijo bolj ali manj tipičnim šablonskim razodetjem in razvoju karakterjev na tradicionalnem potovanju »heroja«. Marcel je miren, ne da bi bil dolgočasen, moder brez moraliziranja. Je skrajno (pri)srčen, iznajdljiv, hudomušen, ljubezniv, radoveden, optimističen. Vendar je tudi nečimrn, trmoglav, včasih celo zajedljiv – kar je osvežujoče pri liku, ki bi sicer lahko postal dokaj enodimenzionalen.
Glavna lekcija filma je premagovanje strahu, saj se mora glavni junak sprijazniti z eno najbolj pomembnih stvari, z največjim strahom – da bi ostal sam. Strahu in osamljenosti ne skriva za masko lažne samozavesti, temveč je odprto ranljiv, kar ni le izjemno ganljivo, temveč je svojevrsten komentar na vlogo tradicionalne podobe moškosti, kjer izražanje šibkosti ni dovoljeno. Slate s svojo upodobitvijo Marcela doseže, da postane resnično kompleksen lik, ki zrcali dele osebnosti avtorice, s tem da je plod njenih strahov in izkušenj.
Film odlikujeta izvirnost in užitek v izživetju domišljije, kar je kvaliteta, ki sicer morda »odraslim« ni nedostopna, toda, roko na srce: na določeni točki v življenju nas k uporabi domišljije pač nihče več ne spodbuja. Kar je naravnost depresivno. Domišljija je domena otrok – odraslim je v najboljšem primeru dovoljeno biti »kreativen«. Na mesto domišljije nam vsili njen nadomestek, potrošniško željo, in nato je naloga kreativcev aka oglaševalcev, da nam predlagajo, kam in v kaj naj bi se naša domišljija usmerila, to mesto pa potem zasedejo produkti z ready-made funkcijami, za katere v resnici ne potrebuješ domišljije.
Marcel brez didaktičnosti priča o pomenu veščine komunikacije, saj se lahko pohvali z zavidanja vredno sposobnostjo izražanja čustev, kar bi sicer v manj umerjenem scenariju lahko postalo pretirano osladno. Seveda se zna zgoditi, da če se boste počutili bolj cinično ali če niste pripravljeni dati Marcelu priložnosti, še vedno lahko izzveni malce nadležno. Toda upam si reči, da bo zgodba male školjke, ki skuša sprejeti težko dejstvo življenja zunaj ljubeče družbe družine in vrstnikov, razorožila tudi tiste z bolj trdo lupino okrog srca.
