King Kong (Merian C. Cooper, 1933) je prišel na filmska platna pred devetdesetimi leti in nemudoma očaral občinstvo, saj je v celi vrsti ogromnih newyorških kinodvoran razprodal po deset projekcij na dan. Filmska revijaVariety je takoj zaznala njegov tržni potencial, pa čeprav ga je njihov kritik Joe Bigelow označil za »čisti prikaz studijske in snemalne tehnologije – in nič več kot to«. A kot so skozi desetletja filmske umetnosti dokazale številne visokoproračunske uspešnice, kot so 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968), Vojna zvezd (Star Wars, 1977–), Jurski park (Jurassic Park, 1993) in Avatar (2009), so prav spektakularne podobe na platnu tiste, ki se vtisnejo najgloblje v popkulturno podzavest.
In podobe iz King Konga so res spektakularne. Z uporabo vseh možnih tehnik posebnih učinkov, ki so bili takrat na voljo, so mojstri oživili opico in jo naredili velikansko. Dovolj veliko, da je splezala na najvišjo stavbo sveta – newyorški Empire State Building. To je bila v resnici prva podoba, ki se je utrnila režiserju Merianu C. Cooperju, nato pa so celotno zgodbo filma zgradili na njeni osnovi. Bolje rečeno – izposodili so si jo iz romana Arthurja Conana Doyla Izgubljeni svet, ki je bil desetletje pred tem predelan v istoimensko filmsko uspešnico. Čeprav so takrat pri prvih posnetkih Izgubljenega sveta celo v New York Timesu ugibali, ali so avtorji morda posneli prave dinozavre, je King Kong docela povozil predhodnika, saj je imel ključno tehnično prednost: zvok. In to ne zgolj dialoge, temveč ločeno posneto simfonično scensko glasbo, za boljši učinek pa zraven tudi nepozabno kričanje glavne igralke Fay Wray. Tega sicer Verietyjev Joe Bigelow prav tako ni znal ceniti in je menil, da je pretirano tako za igralko kot za publiko ter se v poskusu duhovičenja celo spraševal, zakaj ne bi Kong raje vzel kake malo tišje ženske, pa čeprav rjavolaske. A prav kričanje Fay Wray je filmu dodalo piko na i, saj bolje poudari strah in primarnost čustev kot denimosoočenje z domorodci, ki iz današnje perspektive deluje skrajno rasistično, King Kong pa je eden od filmov, ki so ta prikaz tipizirali za neštete nadaljnje filme.
Film je bržkone eden najbolj gledanih v celotni filmski zgodovini, a ogromna gorila, po kateri nosi naslov, se je izkazala za še večjo ikono. Kong se je vrnil že istega leta v Kongovem sinu (The Son of Kong, 1933), v naglici posnetem nadaljevanju z nekaterimi istimi igralci, nato pa se je pridružil Godzili na japonskem (Kingu Kongu tai Gojira, 1962) in se zasidral v splošno družbeno zavest. Ob štiridesetletnici filma je nastala predelava s sodobnejšimi posebnimi učinki, ki je takrat požela nekaj slave, a je hitro zbledela v pozabo. Enako velja za predelavo v režiji Petra Jacksona iz leta 2005, ki je bila njegov prvi projekt po trilogiji Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, 2001–2003) in bržkone njegov najmanj markanten film doslej. Čeprav je bila ta inkarnacija hitro pozabljena, pa tega nikakorne moremo reči za izvirnik iz leta 1933, kaj šele za Konga samega, ki se prihodnje leto vrača v novem spopadu z Godzilo.
