»Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci, vendar se mi zdi, da jo pišejo predvsem tisti, ki jih tam, kjer se je odvijala, ni bilo, kar je verjetno isto.« – Kapka Kassabova (Meja, 2024)
Anja Medved in Nadja Velušček, hči in mati ter obenem avtorski dvojec, skupaj ustvarjata filmske pripovedi že petindvajset let. Njuni filmi so močno zakoreninjeni v prostor, v katerem živita in delujeta, v ospredju so tako pogosto Nova Gorica, Gorica, Soča, Goriška brda, Benečija, v filmih pa se z vidika tamkaj živečih ozirata v pregibe zgodovinskih sprememb, ki so v zadnjem stoletju odločilno zarezovale v območje, ki so ga od nekdaj naseljevale mnogotere etnične pripadnosti, jeziki, vere. Resničnosti krajev in ljudi ob mejah, ki jih rišejo odločevalci v centrih držav, so v nacionalnih zavestih zaradi svoje obrobnosti ter raznovrstnosti, ki ne ustrezajo nacionalnim delitvam, zapostavljene, če ne namerno pozabljene, vendar pa so prav zaradi slojevitosti izkušenj toliko bolj dragocene.
Čeprav sta se avtorici v svojih filmih posvetili že mnogim zgodovinskim obdobjem omenjenega območja, pa sta se z zadnjim celovečernim dokumentarnim filmom, Ne pozabi me (2025), osredotočili na zadnjo generacijo, ki se spominja življenja v času druge svetovne vojne. V zadnjih letih se dokumentaristi po Evropi, bodisi prek arhivov ali pričevanj, vse pogosteje obračajo k temu obdobju zgodovine, pri čemer gre na eni strani nedvomno za dejstvo, da nas generacija, ki je odraščala v času, ko je po Evropi pustošil duh fašizma in nacizma, počasi zapušča in njihove zgodbe z njimi, po drugi strani pa prav časi, v katerih živimo, pri režiserjih, kar večkrat povedo sami, prebujajo zavest, da je potrebno ponovno premisliti preteklost, da bi lahko lažje razumeli vzpone nacionalizma in fašizma, ki zopet postajajo vse bolj očitni, brezsramni in brutalni.
Medved in Velušček v filmu Ne pozabi me izhajata iz osebne, družinske zgodovine, ki pa ni bila nikoli v celoti izpričana. Izhodišče filma avtoricama predstavlja urejanje družinskih škatel s slikami, diapozitivi in filmskimi koluti, ob katerih se sprašujeta, kje so bile fotografije posnete, kdo so ljudje na njih in kaj vse o njihovih življenjih je morda za vedno ostalo nepovedano. Njena nona je, kot poudari Medved, v isti hiši preživela kar pet držav, a žal o drugi svetovni vojni ni nikoli veliko govorila. Podobno kot nono, ki je imel na roki vtetovirano številko iz koncentracijskega taborišča, po kateri ga otroci, tako jim je zapovedala nona, niso smeli spraševati. Tisto, kar je v lastni družinski zgodovini ostalo zamolčano, se avtorici s filmom Ne pozabi me namenita iskati pri drugih.
Prek pogovorov z ljudmi s tega območja, neoziraje se na njihovo nacionalno ali politično pripadnost, nas film vrne v čas, ko se je mednje naselil sprva italijanski fašizem, kasneje pa nemški nacizem. Ljudje, ki z nami v filmu delijo pričevanja, so bili v tistem obdobju bodisi otroci ali mladostniki, zato so njihove zgodbe, ki so pripovedovane s takratne otroške perspektive, polne naivne nedolžnosti, ki še poudarijo, kako nasilno in proti-človeško je pravzaprav netenje sovraštva in vojn. Nenadnega opredeljevanja za to ali ono stran, izključevanja drugačnih, pogosto njihovih sošolcev ali prijateljev, za katere prej sploh pomislili ne bi, da so kako drugačni, potem pa kar naenkrat niso več prišli v šolo, pa dejstva, da jih v šoli kar naenkrat poučuje italijanska učiteljica, da slovenski jezik ni več zaželen, da so obkladani s slabšalno oznako za Slovence, sciavo … vsega tega otroška zavest ni bila sposobna takoj sprejeti in si racionalno pojasniti, zaradi česar so se ti dogodki še bolj vtisnili v njihov spomin. Podobno kot niso zares razumeli, kaj pomeni obisk Mussolinija v Gorici in zakaj so jih šole kljub temu, da so bili na počitnicah, poklicale, da ga pričakajo.
V nadaljevanju filma se zvrstijo zgodbe, ki so veliko bolj žive, čustvene in skrajno pretresljive, kot jih lahko kadarkoli popišejo zgodovinski učbeniki ali povzemajoče statistike, s katerimi se običajno opisuje posledice vojne. Iz množice pričevanj, ki jih avtorici filma nanizata okoli kronološke premice poteka vojne, namreč zazveni kakofonija glasov, ki so med seboj, včasih celo znotraj ene same družine, kar se da različni, pa čeprav jih je zaznamovala ista zgodovina. Medved in Velušček pričevanj nista izbirali z namenom instrumentalizacije razumevanja zgodovine v skladu s političnimi prepričanji, kot se v Sloveniji vse prepogosto rado počne, temveč sta jih skrbno prepletli in prav z namenom filmskega odgovora tovrstnim instrumentalizacijam pokazali na njihovo večplastnost. To so zgodbe ljudi, ki jim je bilo vzeto tisto, s čimer so se preživljali; ki bližnjih, ki so izginili, niso nikoli več videli, ali pa so se morali posloviti od bližnjih, zavedajoč se, da jih bodo usmrtili; ljudje, ki so preživeli italijanska in nemška taborišča; tisti, ki jih je pred smrtjo morda rešilo srečno naključje ali človečnost soljudi; to so ljudje, ki so videli poboje, ki so jim odpeljali starše in jih ubili kot talce, ki so jim bližnje ubili po vojni; ljudje, ki so bili lačni, katerih domovi so bili bombardirani in požgani. Iz zgodb, pa najsi bodo še tako krute, nikdar ne zaveje sovraštvo do drugega, temveč jih prežema predvsem žalost, da so soljudi, sosede, sovaščane in someščane odločitve drugih, čeprav so od nekdaj lahko kljub razlikam sobivali, postavile na nasprotujoče si strani.
Spominjanje v filmu avtorici pospremita s podobami iz različnih arhivov; gre tako za družinske super osmičke, pa za izseke iz nacionalnih arhivov, pogosto s propagandno noto, kot tudi za podobe iz igranih filmov. Podobe tako ali drugače ilustrirajo pripovedovano ustno ljudsko zgodovino, večkrat pa delujejo tudi kot dodaten komentar povedanemu. Takšen je denimo posnetek z družinskega piknika, na katerem opazujemo dobra prijatelja, avtoričinega nonota, »zavednega Slovenca in razočaranega partizana«, ter strica Fulvia, »Italijana, ki je po vojni moral iz rodne Istre, a je verjel v idejo Jugoslavije in gibanje neuvrščenih«, ki sta se po naključju poročila s sestrama, kar izjemno dobro izriše protislovje sobivanja na obmejnem območju. V filmu se znajde tudi posnetek življenja na vasi med drugo svetovno vojno, ki ga je avtoricama predal starejši gospod in iz katerega, kot poudari Medved v offu, ne bi mogli ugotoviti, da je bila njegova družina furlanska, saj se prav v ničemer ne razlikuje od slovenske ali italijanske. Tu so tudi posnetki ostalin zgodovine v prostoru, denimo stara stavba, v kateri so se skupaj zataknila različna zgodovinska obdobja – na steni Dante Alighieri, pa Franc Jožef ter jugoslovanske zastave in tobak, pa pozabljeno judovsko pokopališče …
Na podobah iz osebnega arhiva avtoric med drugim vidimo tudi staro akacijo, ki uokvirja filmsko pripoved, saj Medved veže na njeno otroštvo. Gre namreč za akacijo izpred avtoričinega bloka, ki je ena od najstarejših stvari daleč naokoli, saj je tam rasla, še preden je bilo po 2. svetovni vojni zgrajeno mesto Nova Gorica. Omenjeno drevo v filmu Ne pozabi me postane simbol življenja na obmejnem območju, ki ga politike in vojne lahko poskušajo razmejiti in predrugačiti, toda korenine, kot sklene Medved, ostajajo: »Akacija je preživela prvo svetovno vojno, drugo svetovno vojno, razpad Jugoslavije, in še vedno ostaja vraščena v ta prostor. Življenje namreč črpa iz iste zemlje, iste vode, istega zraka … Črpa ga iz prostora, vendar ne tistega, ki ga je mogoče zavzeti, ampak iz prostranosti, ki je ni mogoče zamejiti in ki vedno znova najde pot domov.«
***
Prispevek je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS, v okviru javnega poziva za izbor kulturnih projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
