»Centralna filmska postaja«. To je bil eden od sloganov, ki ga je ekipa filmskih entuziastov zasnovala na začetku novega tisočletja, natančneje leta 2003, ko se je reprizni kino Dvor po zaprtju in nato konkretni – tako prostorski kot vsebinski – prenovi prelevil v art kino Kinodvor. Hkrati je ta slogan predstavljal tudi vizijo takratne ekipe.
Vizijo, ki se je uresničila. Kinodvor, ki letos obeležuje več obletnic – sto let, odkar v prostorih na Kolodvorski obratuje kino, dvajset let art kina in petnajst let mestnega kina –, danes namreč brez dvoma velja za centralno filmsko postajo; za prostor, kjer se zbira kar najširši krog ljubiteljev filma – bodisi na filmskih projekcijah in obfilmskih dogodkih bodisi na službenih sestankih. Skoraj vedno, ko se znajdeš tam, na filmu ali na kavi, srečaš kak (po)znan obraz.
Čeprav se nam zdi obstoj Kinodvora samoumeven, pa, kot v intervjuju poudari Van Daele, nikakor ni tako. Na to, kako hitro lahko iz nečesa nastane prazen, zevajoč nič, nas v zadnjem času vse pogosteje opominjajo tudi apokaliptični dogodki – od pandemije do poplav.
Če torej obstoj Kinodvora ni samoumeven, pa je skoraj zagotovo samoumevno, da ta kino kot eden redkih – če ne celo edini – pri nas, ki ima poleg namenske infrastrukture, najsodobnejše tehnologije, strokovne in zadostne ekipe tudi ustrezno financiranje, predstavlja dober zgled. Študijski primer, kako lahko delamo dobro, če imamo izpolnjene vse pogoje, ki jih za to potrebujemo; začenši s posluhom in podporo politike, v tem primeru Mestne občine Ljubljana.
Samo predstavljajte si, kakšno filmsko kulturo bi lahko imeli, če bi vsaj v vsakem večjem mestu v Sloveniji deloval Kinodvoru podoben kino. O tem, kakšen ta kino je in zakaj je pomemben tako za filmsko kot za širšo skupnost, smo se ob okroglem jubileju pogovarjali z direktorico Kinodvora, Metko Dariš, in pomočnikom direktorice za program, Koenom Van Daelom.
Za začetek naredimo en nostalgičen vpogled v vajino osebno filmsko zgodovino. Kateri je vajin prvi ali morda najbolj formativen spomin na obiskovanje kina?
MD: Spomnim se, da me je v kino prvič peljala stara mama, in sicer na ogled Bergmanovega filma Čarobna piščal (Trollflöjten, 1975). Nisem še hodila v šolo, tako da je bila to precej čudna izbira, a kot sem izvedela kasneje, je bila babica silna cinefilka. Tako me je verjetno vzela s seboj iz čisto sebičnih razlogov, saj je sama želela gledati ta film. Gre za filmsko verzijo znane Mozartove opere, posneto na način, ki na gledalce naredi velik vtis. Vsekakor je takrat film naredil velik vtis tudi name in te izkušnje nikoli ne bom pozabila.
KVD: Imam kratko in dolgo verzijo te zgodbe, a če bom povedal dolgo, bomo tu do večera (smeh). Se pa obe zgodbi začneta s kinom Alfa. Kino Alfa je bil kino v vasi Pittem v Zahodni Flandriji, kjer sem odraščal. Kljub temu da je šlo za vaški kino, je bil zelo velik in spektakularen, eden večjih v regiji. Odprl se je po drugi svetovni vojni, najboljše čase pa doživel v 50. in 60. letih. V moji mladosti, torej v 70. letih, so v njem še vedno vrteli velike epske filme iz 50. let, recimo 10 zapovedi (The Ten Commandments, 1956, Cecil B. DeMille) in Tuniko (The Robe, 1953, Henry Koster). 70. leta so bila tudi obdobje filmov katastrofe in iz tega časa mi je v spominu ostala projekcija Peklenskega stolpa (The Towering Inferno, 1974, John Guillermin). Spomnim se, da je šel moj oče, ki je bil gasilec, na projekcijo skupaj z vso gasilsko brigado. Nekega dne, kar nekaj let pozneje, sem se za vikend vračal domov iz Bruslja, kjer sem študiral. Bil sem na avtobusu in kar naenkrat sem v daljavi zagledal ogromen oblak dima, ki se je dvigal nad Pittemom. Ko sem prišel bliže centru, sem lahko videl, da se dim vije iz kina Alfa, ki je bil ves v plamenih. Moj oče je bil med gasilci, ki so požar pomagali gasiti, a kino je žal pogorel in zame je bilo s tem zagotovo konec nekega pomembnega obdobja v življenju.
V letošnjem letu Kinodvor obeležuje 100 let, odkar v stavbi na Kolodvorski, v kateri obratujete še danes, v takšni ali drugačni obliki deluje kino. Prva projekcija v tem kinu se je zgodila 15. oktobra leta 1923. Kako se je Kinodvor spreminjal skozi čas? Po čem se najbolj spomnita svojih začetkov v Kinodvoru?
MD: Ob ustanovitvi leta 1923 je bil to povsem ‘običajen’ kino, namenjen najširši javnosti, kar pravzaprav velja za večino njegove zgodovine. Programska politika se je spreminjala glede na družbene okoliščine, recimo neposredno po drugi svetovni vojni, odvisna je bila od lastništva, upravnikov in tako naprej.
KVD: Ob praznovanju 90-letnice smo imeli razstavo, na kateri je bil predstavljen razvoj kinematografa na Kolodvorski od začetkov do danes. Zelo v grobem bi lahko njegov razvoj razdelili nekako takole: v 20. in 30. letih je bil kino Ljubljanski dvor med prestižnimi kini v prestolnici – v njem so potekale premiere filmov. Med vojno, ko je bil znan pod imenom kino Sloga, so ga imeli pod nadzorom Italijani in Nemci. Po vojni je sledilo kratko t. i. sovjetsko obdobje, po njem pa obdobje bolj žanrsko orientiranega programa. Nato je bil fokus bolj na erotičnem filmu, konec 80. let pa kino Sloga postane pornografski kino. Na začetku 90. let se preimenuje v kino Dvor in postane reprizni kino oziroma dvorana, v kateri so vrteli filme pred iztekom licence. Leta 2001 se je na obrobju Ljubljane odprl Kolosej, prvi multipleks pri nas. Da bi čim več obiskovalcev preusmerili proti Koloseju, so začeli dvorane v središču mesta postopoma zapirati, med njimi tudi takratni kino Dvor.
Ob tem zaprtju se je aktivirala takratna ekipa Slovenske kinoteke, ki je šla do županje Ljubljane, Vike Potočnik (prostori, v katerih je kino deloval, so bili namreč v lasti MOL), in ji predlagala, da bi na tej lokaciji odprli prvi art kino v Ljubljani oz. prvi kino, namenjen prikazovanju sodobnega umetniškega filma, saj je bilo takrat v prestolnici, razen na LIFFu, le omejeno število umetniških filmov na rednem sporedu kinematografov. Tako smo začeli z idejo art kina.
MD: Spomnim se, kako smo leta 2002 prišli v izpraznjene in zanemarjene prostore takrat zaprtega kina na Kolodvorski – bili so umazano bele, bež in temno rjave barve z zlatimi okraski in vijoličastimi stoli. Spomnim se tudi številnih sestankov, na katerih smo se pogovarjali, kako ta prostor spremeniti v sodoben art kino. Skupaj z ekipo smo šli med velikonočnimi prazniki v popolno »izolacijo«. Zaprti smo bili v vikend hiši staršev enega izmed nas in dobesedno od jutra do večera – enkrat na dan smo si dovolili sprehod – sedeli za kuhinjsko mizo s tlorisi stavbe in se pogovarjali, pogovarjali, pogovarjali.
KVD: Cele dneve smo se pogovarjali o vsem, od velikih stvari do najmanjših podrobnosti, od urnika do tega, kdaj se bodo začeli filmi, od sistema vstopnic do vprašanja, kje bo vhod v kino, zakaj bo tam, kakšen bo … Premislili smo dobesedno vsak centimeter tega prostora. Ustanovitev art kina je bil res skupinski projekt.
MD: Najbolj se spomnim boja za rdečo barvo dvorane. Ker to je bil res boj, da nam je najprej uspelo prepričati arhitekte, potem pa še spomeniško varstvo. Iskali smo preobleko, ki bi dvorani dala karakter. Zamislili smo si, da iz svetlobe preddverja prihajamo vedno bolj v temo, potem pa v notranjosti zažari ta rdeča. Morali smo namreč potemniti dvorano, ker je sodobna filmska projekcija veliko svetlejša in je bila obstoječa, pretežno bela dvorana za kakovostne projekcije enostavno presvetla.
KVD: Pomemben del prenove je bila tudi akcija »Na svojem stolu«, v kateri je skoraj 200 ljubiteljev filma plačalo za ‘svoje’ sedeže, s čimer smo uspeli zapreti finančno konstrukcijo. Ta akcija je še vedno izjemno lep opomin, da se prvi ljubljanski art kino ni zgodil samo zaradi kulturnopolitične volje, ampak tudi zaradi velike podpore javnosti. Filmoljubna Ljubljana je res želela imeti stalen kino, v katerem bi lahko gledali dobre, kakovostne filme.
Kako ste se odločili, kateri film boste predvajali v obnovljeni dvorani ob odprtju art kina Kinodvor pred 20 leti, torej oktobra 2003?
KVD: Zelo dobro se spomnim, da sem bil tistega leta na festivalu v Locarnu, kjer sem gledal film Gerry (2002, Gus van Sant) in ob tem razmišljal, da je eden tistih, ki ga naši takratni distributerji nikoli ne bi odkupili za predvajanje. Čeprav je bil umetniško in filmsko-zgodovinsko dragocen, s celo dvema hollywoodskima zvezdama, je bil enostavno preveč nekonvencionalen, da bi bil komercialno privlačen. Nam pa se je zdelo, da je to eden tistih filmov, ki bi bil nadvse primeren za odprtje novega art kina, saj bi poslal sporočilo, da je tudi ameriški neodvisni film nekaj, kar pogrešamo na naših kinoprogramih. Ko smo načrtovali program novega art kina, smo razmišljali o več otvoritvenih filmih, ki bi predstavljali naše ključne programske stebre. Med temi so bili evropski film – za ta segment smo imeli Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000) Françoisa Ozona –, slovenski film, ki ga je zastopal Škafarjev dokumentarec Peterka: Leto odločitve (2003), ameriški neodvisni film z že omenjenim Gerryjem, želeli pa smo tudi obuditi ponovno predvajanje klasik. Zato smo kupili film Andreja Tarkovskega Nostalgija (Nostalghia, 1983), edino kopijo, ki je manjkala v zbirki njegovih del v Slovenski kinoteki. Ta odločitev je bila morda precej nenavadna, ampak v tistih časih je, vsaj v Kinoteki, Tarkovski veljal za čisti pop. Kadar smo v Kinoteki želeli napolniti dvorano, smo dali na spored Veliko modrino (Le grand bleu, 1988, Luc Besson), Pod udarom zakona (Down By Law, 1986, Jim Jarmusch), Kdo neki tam poje (Ko to tamo peva, 1980, Slobodan Šijan) ali pa Tarkovskega. Mislili smo, da bo od prej omenjenih štirih filmov Gerry tisti, ki bo najbolj primeren za odprtje – da bo najbolj dostopen, ampak ni bilo ravno tako (smeh).
Lahko povem še, da smo si na začetku program prvega ljubljanskega art kina zamislili precej široko. Predvidevali smo, da bodo 80 % programa prispevali distributerji, segment filmov, ki bi jih prinesla Kinoteka, torej filmov, kot so Gerry in Nostalgija, pa bi predstavljal 20 % programa. Ker pa se je Kolosej ravno odprl in ker so res vse napore usmerili v to, da pridobijo čim več publike, nam zaradi konkurence niso dovolili predvajati večine večjih arthouse naslovov, ki so takrat prihajali v distribucijo. Tako so »kinotečni filmi« (Slovenska kinoteka je v tistem času delovala tudi kot distributer, op. a.) postali naš glavni program in odstotki so se obrnili naokoli. To je prispevalo k podobi, da gre za kino, ki je namenjen samo zagrizenim cinefilom z izbranim okusom in ne splošni javnosti.
Ena ključnih razlik med letom 2003 in tedanjimi začetki art kina Kinodvor ter letom 2008, ko začne delovati mestni kino Kinodvor, je ta, da smo se leta 2008 zavestno odločili, da ne želimo ponoviti situacije, ko bi nam primanjkovalo filmov za predvajanje. Zato je bila ena prvih stvari, ki smo jih naredili, da smo se sestali in pogovorili z vsemi distributerji ter jih povabili k partnerstvu, v okviru katerega so se zavezali, da bodo zagotavljali filme za naš kino oz. za ta tip kina, Kinodvor pa se je v zameno odpovedal temu, da bi sam nastopal kot distributer.
Ob 90. obletnici kina na Kolodvorski ste organizirali mednarodno konferenco z naslovom Mesto kina, na kateri ste razmišljali o vlogi in pomenu kina. Ali ugotovitve izpred desetih let danes, po pospešeni digitalizaciji, pojavu pretočnih platform, vse hitrejših spremembah na vseh poljih filmske industrije in izkušnji pandemije, še držijo?
MD: Vse spremembe, ki si jih omenila, so pravzaprav samo še utrdile to, kar je bistvo kina. Ne samo mi, ampak številni kini po Evropi so se zavedli, kaj kino prinaša v neko – bodisi manjše bodisi širše, morda celo najširše – družbeno okolje in kaj pomeni za neko skupnost. Lahko rečem, da so številni kolegi po Evropi po pandemiji dobili novo samozavest, ko so ugotovili, kako pomemben je kino kot prostor neke skupnosti, v katero so se ljudje vrnili. Pri tem seveda govorim o kinih, kjer je tudi programsko poskrbljeno za širši vpogled v dogajanja v njihovi okolici.
Vprašanje, ki se je v teku pandemije ves čas postavljalo, je bilo seveda vprašanje smiselnosti kina, smiselnosti tega, kar počnemo v kinu. Kakšen je sploh smisel kina oz. ukvarjanja s filmsko umetnostjo v tej apokalipsi, ki se dogaja okrog nas? Odgovor, do katerega smo prišli, je bil, da ravno v takih časih najbolj potrebujemo osmišljanje okoliškega dogajanja, tudi skozi filmsko umetnost, in da je kino med tistimi prostori, ki omogočajo široke družbene dejavnosti, kar kot ljudje potrebujemo. Torej so se ugotovitve s konference pred desetimi leti le še bolj utrdile, predvsem v prepričanju, da kino kot prostor, kot dejavnost, ne bo le preživel, ampak je tudi nujno potreben.
KVD: Že na začetku pandemije, ko so še prevladovali pretežno črni scenariji o koncu kina, smo verjeli, da se bodo, ko bo epidemije konec, ljudje vrnili v kino. O tem nismo dvomili. Presenetilo pa nas je, kako hitro so se vrnili. Naša predvidevanja so bila, da se bo zelo hitro vrnila vsaj polovica gledalcev, mogoče 70 %, ostal pa bo dokaj velik segment, ki se ne bo vrnil oziroma ga bomo zelo težko spravili nazaj v kino. Ampak nismo imeli prav. Že to leto imamo – vsaj glede na številke za prvo polletje – podoben obisk kot leta 2019, ki je bilo naše najuspešnejše v zadnjih 15 letih. Tega si pred enim letom nismo upali niti predstavljati.
Seveda je zdaj na voljo vse več in več alternativnih možnosti za ogled filmov. Vendar poudarjam, da gre za alternativne opcije, načine, na katere ljudje pač preživljajo prosti čas. Svojemu občinstvu si najbolj zvest, če ostajaš zvest svoji viziji.
MD: Še vedno gre za iste ljudi. Tisti, ki doma gledajo filme na platformah, še vedno hodijo tudi v kino. V kino gredo zaradi drugega razloga, ne zaradi tistega, ki je povod za ogled filma doma. To se ne izključuje.
Imamo tudi še čisto sveže analize, ki potrjujejo, kar so številni trdili že v času pandemije: da ima film veliko daljše in bolj osmišljeno življenje, če je predvajan tudi v kinu. Filmi, ki so določen čas na ogled tudi na velikem platnu in ne samo na platformah, imajo enostavno boljše življenje. Bolj so prisotni v širši zavesti – ne samo gledalcev, ampak tudi filmskih kritikov in teoretikov – in se tako tudi bolj vpišejo v filmsko zgodovino. Film na platformi živi popolnoma drugačno življenje. Platforme so postale neke vrste črna luknja, na njih je tako veliko vsebin, da nihče ne more vsega sprocesirati. Če želiš, da se ti film vpiše nekoliko globlje v spomin, ga moraš videti v kinu. Zanj si moraš vzeti čas, zapomniš si ljudi, ki si jih srečal na projekciji, kje si sedel … Celotna izkušnja se ti bolj vtisne v spomin, kot pa če sediš doma na kavču in zaporedno gledaš že n-to epizodo ne vem katere serije, saj vsaka epizoda v spominu dobesedno povozi prejšnjo.
KVD: Še nekaj je treba omeniti. V digitalni dobi imamo občutek, da nam je dostopno vse, kar pa seveda ni res. Še daleč smo od tega, da bi bilo vse dostopno na spletu. Za primer lahko dam naš maraton »slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali« oz. »za katere le redko slišimo«, kjer kažemo samo filme, ki so večinoma dostopni le na 35-mm filmskem traku in jih ni mogoče videti ne na VHS ne na DVD ali BluRay nosilcih, digitalno, na platformah ipd.
MD: Lahko bereš o teh filmih, ni pa jih mogoče nikjer videti.
KVD: Da bi jih sploh lahko videl, za nekatere filme še vedno potrebuješ kino.
Alex Doll, vodja art kina Normandie v Santiagu de Chile, o katerem lahko berete tudi v tokratni številki Ekrana, pravi, da ljudje hodijo v kino zato, ker želijo biti srečni. Zakaj, po vajinem mnenju, ljudje (še vedno) radi hodijo v kino? V čem je še vedno prednost kina – zakaj danes gledati film v kinu?
MD: Mislim, da gredo radi v kino zato, ker je to prostor, kjer izkušnjo deliš z ljudmi, ki jih ne poznaš. Skupaj z njimi ob istem času sediš v dvorani in gledaš isti film in se smejiš na istih mestih, ali pa se zgražaš, ker se nekdo smeji na mestih, za katera ti misliš, da se ne bi smel smejati. Skratka, gre za emocionalen prostor, kjer skupaj z drugimi doživljaš zgodbo na platnu. Včasih rečem tudi, da se mi kino zdi kot svojevrstna terapevtska skupina, čeprav se z ljudmi med predstavo seveda ne pogovarjaš. Ampak vedno nastane neko skupno dihanje dvorane. Če greš isti film gledat večkrat, z drugo publiko, bo odziv gledalcev vedno drugačen. Včasih se ti zdi, da so vsi na enak način dojeli film kot ti, spet drugič pa imaš občutek, da si edini v množici, ki je film razumel.
Druga stvar, ki v sodobnem času postaja vse bolj aktualna, pa je, da se lahko v kinu brez slabe vesti popolnoma posvetiš filmu. Še posebej pri nas, kjer mobiteli niso dovoljeni, nimamo hrane in pijače in tako naprej. Res si lahko sam, oziroma sam v množici, samo s filmom, brez motenj in brez slabe vesti. Rečeš, jaz bom v kinu, in takrat od tebe nihče ne bo pričakoval, da si dosegljiv.
KVD: Pomembno je, da se kot posameznik v kinu lahko povežeš s filmom, da se lahko ena na ena posvetiš filmu. Ti gledaš film in film gleda tebe.
Ko smo 20 let nazaj premišljevali o sloganu, je bila ena od idej, da smo Kinodvor označili kot kraj, kamor gre film rad v kino. Pomembno je, da se tudi filmi pri nas počutijo dobro. Stvar, na katero ves čas opozarjamo in jo poskušamo ozaveščati, je, da je kino/film tudi performativna umetnost. Danes, v digitalni dobi, jo le še redki razumejo na ta način, ampak za nas je to zelo pomemben aspekt izkušnje filma oz. filmske kulture. Kot vedno ponavljamo: filmska umetnost je v kinu tudi uprizoritvena umetnost; lahko imaš izjemno predstavo, dobro predstavo ali pa slabo predstavo. Zato je zelo pomembno, da imaš čim boljše pogoje za predvajanje, kar je še posebej nujno pri filmih, ki temeljijo na tehničnih dosežkih; takšna je na primer Gravitacija (Gravity, 2013, Alfonso Cuarón). Vedno je pomembno, da se čim bolj približaš temu, kar so ustvarjalci želeli preko filma sporočiti.
O tehnični plati kinematografov, o opremljenosti prostora, najboljših arhitekturnih rešitvah ipd. se ne govori pogosto, pa vendar gre za ključno stvar, na kar nas spomni vsak obisk kina, pri katerem ni vse potekalo tako, kot bi moralo – od neudobnih stolov do pretihe ali pretemne projekcije. Zakaj so redno vzdrževanje prostora, tehnične opreme, nenehne investicije, izboljšave, izobraževanje ipd. pomembni za celovito filmsko izkušnjo?
MD: Pomembni so, ker od človeka pričakujemo investicijo nečesa, kar je ta hip najbolj dragoceno – to je njegov čas. Gre namreč za prosti čas ljudi in ne za nekaj, kar je obvezno. Zato je vsa izkušnja obiska pomembna. Pomembno je, kakšen je obraz prvega človeka, ki ga obiskovalec sreča, recimo pri blagajni. Pomembno je, da so ljudje prijazni, vljudni, da ima človek občutek, da je prišel v okolje, kjer se počuti prijetno in sprejeto. Da ve, kam mora iti, da se znajde. Sodobni ljudje smo razvajeni in imamo zelo visoka pričakovanja.
Nekaj let nazaj smo se odločili za odstranitev ene vrste sedežev, da smo lahko zagotovili več prostora za noge. Da obiskovalcem zagotovimo več udobja. Kinodvor ima zdaj 188 sedežev. Ob odprtju, leta 1923, jih je bilo 510 – v istih prostorih. Že samo to veliko pove, kako se je spreminjal kino, pa tudi navade in pričakovanja obiskovalcev. Dvomim, da bi bil danes Kinodvor lahko uspešen s 510 lesenimi, ozkimi zložljivimi stoli. Če je vse v redu, teh stvari, o katerih smo zdaj govorili, seveda ne opazimo. A tudi če se ljudje tega ne zavedajo, prostor absolutno vpliva na njihovo počutje in doživljanje filma oz. na samo izkušnjo filma.
KVD: Zelo pomembno je, da filme lahko vidimo na najboljši možen način. In priznam, da včasih tudi Kinodvor ni najboljši prostor za ogled določenih filmov. Včasih hočeš kak spektakel videti na največjem možnem platnu in z najboljšim možnim zvokom. Zelo sem bil vesel, ko smo našo ustanoviteljico, MOL, uspeli prepričati, da po prvem zaprtju zaradi koronavirusa, ko so vsi razmišljali o apokaliptičnih scenarijih, investira v nakup novega 4K kinoprojektorja in v prenovo zvočne opreme. Ko so vsi napovedovali konec kina, smo mi investirali v kino.
MD: Ob tem smo med redkimi, ki so obdržali 35-mm projektor ali 16-mm projektor; obdržali smo tudi naš potujoči kino itd. To se nam zdi nujno in nujni so ljudje, ki s to opremo znajo upravljati. V Kinodvoru imamo kar štiri operaterje, kar je za sodobni kino relativna redkost. Ampak kinooperaterji so danes veliko več kot samo operaterji, to so tehnični strokovnjaki za avdiovizualno področje v celoti, od zvoka do slike.
Kinodvor je eden redkih kinov pri nas, ki se zelo intenzivno ukvarja s svojo publiko, od najmlajših do najstarejših. Kdo je Kinodvorov idealen gledalec? Je kakšna generacija ali skupina ljudi, ki je še niste uspeli nagovoriti?
MD: Če hočemo, da kino obstane, mora imeti gledalce. Kina brez gledalca ni. Lahko imaš najboljšo opremo, najboljše prostore, najboljše filme, ampak ti to nič ne pomaga, če nimaš gledalcev. V Kinodvoru imamo skupine gledalcev z najrazličnejšimi zanimanji. Najbolj zagatna skupina je zagotovo v starosti od 15 let naprej; ko ti mladi postanejo študenti, se po navadi začnejo vračati, ampak vmes je eno kratko obdobje, ko jih kino ne zanima toliko. Njim na primer namenjamo festival Kinotrip. Za to skupino se najbolj trudimo, kar velja tudi za vse ostale kine po Evropi.
Idealna Kinodvorova gledalec in gledalka sta pripravljena na vse, odprta, radovedna, zanimajo ju najrazličnejše stvari. Taka je recimo ženska publika, ki tudi največ zahaja v art kine, ne samo v Kinodvor. Temu smo leta 2019 posvetili konferenco Ženske v kinu. Ženske so tiste, ki pripeljejo otroke, partnerje, prijatelje in prijateljice v kino. Ženske so tiste, ki si upajo včasih pogledati tudi kaj, česar sicer ne bi, ki si upajo pogledati kaj nepoznanega.
KVD: Vsako delo, vsak film, ki ga damo na program, vidimo kot nekaj unikatnega. Prav tako vsakega obiskovalca vidimo kot unikatnega. Smo kot posredniki, ki povezujemo gledalce in filme. Ko razmišljamo o filmu, si res poskušamo predstavljati, za koga bo ta film. Razmišljamo o vsakem filmu, ne v okviru kategorij, ampak o tem, kako lahko nekomu na najboljši možen način osmislimo srečanje s filmom.
Seveda gre ves čas tudi za aktiven proces učenja, za vedno nove načine, na katere skupaj s sodelavci razmišljamo o filmih. Včasih se tudi zmotimo. Ko smo recimo videli film Playing Men (2017) Matjaža Ivanišina, smo bili prepričani, da bo to hit, da bo čudovito nagovoril našo publiko, da ga bo ta vzljubila in v njem uživala, saj gre za zabaven in igriv film. Ampak to se ni zgodilo. Film in publika torej nikoli nista samoumevna in o njiju ne smemo razmišljati na ta način.
Koen, že od samega začetka skrbite za program Kinodvora. Kaj so bistvene lastnosti dobrega kinoprograma?
KVD: Eno je programiranje, drugo je sestavljanje urnika, tretje pa je kuriranje. Programiranje in sestavljanje urnika sta res zelo zelo pomembna. Ni dovolj film samo dati na program. Treba se je vprašati, kdaj dati določen film na spored, kolikokrat se bo zavrtel v dnevu, v tednu, v mesecu. Programiranje in sestavljanje urnika sta lovljenje ravnotežja, zlasti ko imaš na voljo eno samo dvorano.
Kuratorske prakse so za zdaj potisnjene v drugi plan. V preteklosti smo imeli nekaj skrbno kuriranih programov, recimo 3D program. Pri kuriranju gre za to, da ustvariš in predstaviš širši okvir predvajanja filma. Ni dovolj film samo dati na program, ampak gre za ustvarjanje povezav in za kontekstualiziranje, skratka, gre za nekaj več kot samo film.
Sestavljanje urnika se ves čas spreminja. Tudi gledalske navade se ves čas spreminjajo. Ne velja več, da daš ob 17. uri na spored film za družine, ob 21. pa nekaj bolj zahtevnega. Tako programiranje je veljalo dolgo časa, ampak ljudje ne delujejo več na ta način. Naš cilj je, da poskušamo vedno najti publiko za določen film. Ko smo predvajali zelo dolg, štiriurni dokumentarec Gospod Bachmann in njegov razred (Herr Bachmann und seine Klasse, 2021, Maria Speth), smo se odločili, da ga bomo predvajali v mesečnem razponu, enkrat tedensko, kar je bilo veliko bolj smiselno, kot če bi ga predvajali en teden vsak dan. To poletje preizkušamo nov sistem: začeli smo z osmimi ali devetimi novimi filmi, ki so imeli prvo projekcijo v prvem tednu julija; vsi so bili na sporedu približno enkrat na teden do konca avgusta, saj smo želeli, da jih vidijo tudi ljudje, ki so bili vmes na dopustu.
Vsak dan, vsak teden, vsak mesec, vsako leto spremljamo, kako se publika odziva na film, kako se tak ali drugačen način programiranja odziva na navade gledalcev in kako se lahko mi temu prilagodimo. Pomembno je poudariti, da filma nikoli ne damo na program zaradi komercialnih razlogov. Imamo res velik privilegij, da smo javna institucija, zato imamo tudi določeno odgovornost do publike, do javnosti. Ko daš film na program, je vedno znova pomembno, da z njim za gledalce ustvariš zanje pomembno srečanje. Pozorni pa smo tudi na to, kar se dogaja okrog nas.
Leta 2013, ko ste praznovali 90-letnico kina na Kolodvorski, ste pripravili veliko različnih dogodkov in izvedli več projektov; dobili smo tudi nove stalne programe, kot sta recimo Kinosloga. Retrosex. in Letni Kinodvor na Kongresnem trgu. Kaj načrtujete za letošnje praznovanje?
MD: Že od januarja z rubriko Za zamudnike napovedujemo letošnje praznovanje stoletnice. Praznovanje bo vrhunec doseglo v oktobru, ko bo praktično vsak dan posvečen enemu segmentu tega, kar Kinodvor je in je bil v svojih 15 letih kot mestni kino, dogodki pa se bodo nanašali tudi na 20-letnico art kina in na 100-letnico delovanja kina na Kolodvorski.
Vrhunec praznovanja bo projekcija prvega filma, ki so ga pred sto leti zavrteli v tej dvorani. To je bil Mladi Medardo (Der junge Medardus, 1923, Mihály Kertész [Michael Curtiz]), ki ga bomo predvajali z živo glasbeno spremljavo. Sicer pa bomo v tem mesecu opozarjali na vse naše programske sklope in dejavnosti na splošno. Gostili bomo nekaj naših najpomembnejših festivalov, imeli bomo premiero najnovejšega filma režiserja, ki je zgodovinsko povezan s Kinodvorom – gre za Jesensko listje (Kuolleet lehdet, 2023) Akija Kaurismäkija.
Že pred tem bomo uvedli tudi nov programski sklop, ki smo mu nadeli ime Ponedeljki in bo nadomestil program Zgodnja ptica. Ponedeljki bodo prinašali skrbno kuriran program za tiste, ki želijo več, ki želijo iti dlje. S Ponedeljki bomo začeli že 4. septembra, na rojstni dan Silvana Furlana, ki se mu bomo poklonili s projekcijo Ozujevega Potovanja v Tokio (Tokyo monogatari, 1953) in s tem obeležili tudi 20 let art kina. Šlo bo skratka za celomesečno praznovanje vsega, kar Kinodvor predstavlja danes in kar je bil v svoji stoletni zgodovini.
Kinodvor ima že od samega začetka zelo jasno vizijo. Kaj bodo vaše poslanstvo in prioritete za prihodnost?
KVD: Z ali brez minipleksa?
MD: Misija se z ali brez minipleksa ne bo razlikovala.
KVD: Misija ne, ampak povečanje kapacitet bo omogočilo nekatere stvari, ki doslej niso bile možne, in to na vseh področjih. Veseli smo, da se ljudem obstoj Kinodvora zdi samoumeven, vendar nikakor ni samoumeven – in tega se moramo zavedati.
MD: Poslanstvo bo enako, kot ga imamo zdaj: omogočanje dostopa do kakovostnega filmskega programa, ohranjanje navad obiskovanja kina in vzdrževanje dobre kondicije filmske kulture
