»Močni moški ne pojejo,« z nadvse resnim izrazom na obrazu izjavi Holappa, ko ga sodelavec, prav tako prekarni gradbiščni delavec, povabi na večerne karaoke. Preden se odpravita v zakajeno nočno življenje, napravi še požirek žganja iz žepne čutarice, bolj iz navade kot za pogum. Ko kasneje za mizo zreta v prazno ter med redkobesednim, odrezavim pogovorom značilne Kaurismäkijeve deadpan komedije zvrneta še šest vrčkov piva, se Huotari končno opogumi in stopi na oder, kjer vehementno zapoje Schubertovo serenado in očara skromno žensko poslušalstvo. Holappa medtem ostane priklenjen za mizo ter se odsotnega pogleda in žalostnih potez loti naslednjega vrčka. Takrat med cigaretnim dimom, rockabilly ritmi, zgrešenimi pevskimi toni in otožno plešočimi odrskimi lučmi prvič zagleda Anso. Spogledata se: dva osamljena, izgubljena, družbi nevidna človeka.
A Jesensko listje (Kuolleet lehdet, 2023), ki se z vrnitvijo k izobčencem delavskega razreda v kolesju izkoriščevalskega sistema izrisuje kot epilog Kaurismäkijevi proletarski trilogiji – to so pred več kot tremi desetletji definirali filmi Sence v raju (Varjoja paratiisissa, 1986), Ariel (1988) in Dekle iz tovarne vžigalic (Tulitikkutehtaan tyttö, 1990) – ni klasična ljubezenska zgodba. On dela na gradbišču, dokler mu poškodba s strojem namesto odpravnine ne prinese odpovedi; ona v supermarketu, kjer jo odpustijo, ko jo zasačijo pri »kraji« sendviča s pretečenim rokom uporabe. On zdaj brezciljno išče novo službo, kjer bi lahko pil in upravljal težko mašinerijo; ona zaposlitev, ki jo bo osvobodila prepuščenosti pretečenim izdelkom, ki jim izguba kupne vrednosti prepoveduje konsumpcijo, saj je vse, kar se ne more več prodati, pač le še za v smeti. Zato preteče še nekaj časa, preden prvič spregovorita.
Čeprav oba ostaneta brez službe, brez prihodkov, in Holappa vsako sled romantike brž poplakne z alkoholom, po spletu naključij nekega večera vendarle pristaneta v lokalnem kinu z rdečimi sedeži in stenami, polnimi cinefilskih referenc, od Bressona, prek Godarda do Chaplina. Kaurismäki prijateljsko pomežikne tudi Jarmuschu, ko za zmenek izbere zombijado Mrtvi ne umirajo (Dead Don’t Die, 2019). Pogubna tematika Anso nasmeje in navdana z upanjem na ponovno srečanje Holappi na listek napiše svojo telefonsko številko. Naslednji dan skromno kuhinjo, v kateri si le redko privošči kaj več od v mikrovalovki pogrete odslužene hrane, v upanju, da bi lahko presegla svojo osamljenost, opremi z dodatnim krožnikom in priborom. A nahajamo se v svetu finskega fatalizma in Holappa še isti trenutek, ko jo pridobi, njeno telefonsko številko tudi izgubi. Le kako je ne bi, ko pa ju kamera ob izstopu iz kinodvorane pomenljivo uokviri pred poster Bežnega srečanja (Brief Encounters, 1945) Davida Leana?
Jesensko listje je film, zamrznjen v času. Zavit v analogno tehnologijo, džubokse, ki razigrano predvajajo finsko priredbo pesmi »Mambo Italiano«, ter scenografijo šestdesetih let prejšnjega stoletja, v katero le poredko vdrejo elementi sodobne realnosti. Ti v obliki poročil o ukrajinski vojni in zadnjih napadih na Kijev v Ansin dom priplavajo skozi radijske valove. Film v Kaurismäkijev svet tokrat prvič pripusti tudi računalnik, ki si ga Ansa za 29 minut izposodi v lokalni kavarni. A internet, kjer najde oglas za naslednjo neperspektivno službo, je nadstandarden in drag, s tem pa delavski populaciji helsinške margine še bolj nedostopen od sveže hrane in srečne ljubezni.
Jesensko listje, ki prekine Kaurismäkijevo upokojitev, naznanjeno po premieri Druge strani upanja (Toivon tuolla puolen, 2017), nam tako s perspektive dosedanjega opusa finskega auteurja ne ponudi dosti novega. Nasprotno: gre za vrnitev k zanj že klasični delavski tematiki, vizualnemu formalizmu in minimalizmu, v katerem sivino neperspektivnih služb, brezposelnosti in osamljenega vsakdana razbijajo le rdeče-modro-zelene barvne kompozicije domačega pohištva, sten in kostumografije. Tako se čez absurdno brezupne situacije, ki Holappo silijo v utapljanje v pijači, v kateri išče uteho pred razčlovečenjem, ki ga od njega terja kapitalizem, ves čas vije očarljiv humanizem, ki vsakršno noto nihilistične melanholije omehča s situacijsko komiko in odrezavostjo dialogov.
In prav v tem je glavni čar Kaurismäkijevega novega filma, ki nam v času pretečih (podnebnih) sprememb, vsesplošne digitalizacije, prihoda umetne inteligence, grožnje pandemij in vznika vojne tik čez finsko mejo ponudi nekaj poznanega in domačega. Nenavadno pomirjujoče je od avtorja dobiti prav tisto, kar od njega pričakuješ: kratko, grenko-sladko ljubezensko zgodbo o boju z alkoholizmom, slepem zasledovanju ljubezni in odpadanju listja, ki odstira prostor za novo pomlad. Ansa, v vlogi izjeme Alme Pöysti, tako na trenutke deluje kot reinkarnacija Kaurismäkijeve siceršnje prve dame Kati Outinen, medtem ko Jussi Vatanen s svojim žalostnim obrazom nič manj impresivno ne poosebi nežne vloge močnega moškega, ki ne poje. »Ampak ti nisi močen moški,« ga opozori sodelavec Huotari, preden svoj bariton razpre v Schubertovo serenado. In prav zato nekaj steklenic vodke, zlomljenih kosti, izgubljenih služb in telefonskih številk kasneje končno dobi svoj srečen konec.
