Po osvoboditvi leta 1945 je nova jugoslovanska komunistična oblast med temeljne naloge na področju kulture uvrstila zagon državne filmske proizvodnje in vzpostavitev čim bolj goste mreže kinematografov po vsej državi. Pogoj uspešne kinofikacije je bila cenovno dostopna tehnična oprema, zato je izdelava domačega 35-mm kinoprojektorja in ostale opreme, potrebne za predvajanje filmov, postala ena od prioritet jugoslovanske elektrotehnične industrije.
Za izdelavo kinoopreme je Komite za kinematografijo FNRJ določil marca 1946 ustanovljeno tovarno za elektrotehniko in finomehaniko Iskra v Kranju. Med drugo svetovno vojno so tovarno, kjer je bila pred letom 1941 tekstilna tovarna Jugočeška, zasedli nemški okupatorji. V njej so izdelovali sestavne dele za letalsko industrijo, tako da je bila tovarna po osvoboditvi že opremljena s stroji za obdelavo kovin in finomehansko proizvodnjo, potrebnimi tudi za izdelavo filmskih projektorjev. Kljub temu so morali kar nekaj orodja za serijsko izdelavo sestavnih delov projektorja razviti in izdelati sami.
Od pomladi leta 1946 do maja 1947 sta inženirja Franc Spillar Muys in Herman Vidmar načrtovala in razvijala prototip 35-mm projektorja. Zasnovala sta ga po vzoru popularnega in tehnično dovršenega nemškega Zeiss-Ikonovega projektorja Ernemann VII B, kar jima je omogočila povojna razveljavitev vseh nemških patentov. Ohranila sta princip delovanja projektorja – najmanj spremenjena je ostala glava projektorja, spremenili pa so podobo obločnice, velikost bobnov in podstavek. Projektor je bil izdelan iz sive litine, tehtal je od 600 do 800 kg. Opremljen je bil s 1200 m filmskimi bobni. Vsi elementi projektorja, razen optike in elektronk, so bili narejeni v tovarni Iskra. Del projektorja je bila tudi zvočna oprema (ojačevalec KO-1 in zvočniki KZ-), ki jo je skonstruiral Herman Vidmar.
Prototip projektorja so prvič predstavili novembra 1948 na II. kongresu Komunistične partije Slovenije, ko so v kinu Matica političnemu vrhu premierno predvajali prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji. Poskusna serija desetih projektorjev je bila dokončana konec leta 1948 in februarja 1949 je bil novi projektor NP-1 vgrajen v prvo kinodvorano v Ljubljani. To je bil čas spora s Sovjetsko zvezo, čas planskega gospodarstva in udarništva. V letu 1949 so tako v Iskri z udarniškim delom izdelali 185 projektorjev, 5 več, kot je bilo načrtovano, v čemer so videli dokaz tako Vzhodu kot Zahodu, da so v socialistični Jugoslaviji zmožni sami skonstruirati in izdelati tudi tehnično zelo zahtevne izdelke.
Potem ko so projektorje vgradili v veliko na novo ustanovljenih kinodvoran po celotni Jugoslaviji, so njihovo kakovost prepoznali tudi v tujini. Leta 1952 je Iskra pričela izvažati projektorje preko avstrijskega podjeta ELAC. V najboljših letih so v Iskri proizvedli od 100 do 200 projektorjev na leto, v letih 1957 in 1958 pa so kinoprojektorji predstavljali 80 % vrednosti Iskrinega izvoza. Izvažali so jih predvem v države Bližnjega vzhoda, Azijo, Južno Ameriko, pa tudi v evropske države, denimo v Avstrijo, Belgijo in na Madžarsko.
V začetku 50. let so že načrtovali nadgradnjo obstoječega projektorja in leta 1953 je na trg prišel projektor NP-2, tri leta zatem pa projektorja NP-21 in NP-22. Kasneje sta sledila še projektorja KN-3 in KN-4. Leta 1966 je Iskra opustila proizvodnjo kinoprojektorjev, rezervne dele pa so izdelovali še do leta 1971.
Kinoprojektor NP-1 in ostali kasnejši modeli iz Iskrine proizvodnje so na ogled na hodniku prostorov Kinoteke na Metelkovi 2a.
