»Imam namen. Če misliš, da je to nekakšen blagoslov, se motiš. To pomeni, da imam dolžnost uresničiti zelo specifičen cilj,« pravi naslovni junak hiperkinetične odisejade Veličastni Marty (Marty Supreme, 2025, Josh Safdie), Marty Mauser, fanatično prepričan, da mu je usojeno postati najboljši igralec namiznega tenisa na svetu. Film deluje kot logičen sklep neuradne trilogije, ki jo brata Safdie v zadnjem desetletju gradita okoli obsesivnih, moralno spornih protagonistov in njihove neomajne vere, da cilj opravičuje sredstva. Od paničnega in brezizhodnega bega v Dobrih časih (Good Time, 2017), prek maničnega hazarderstva v Nebrušenih diamantih (Uncut Gems, 2019), do mitologizirane ambicije Martyja Mauserja se vedno znova ponavlja »etična« matrica posameznikov, ki verjamejo, da pravila zanje ne veljajo, za uresničitev svojih ciljev pa so si pripravljeni podrediti vse in vsakogar.
Režiser Josh Safdie gledalcem v dveh urah in pol komajda pusti zajeti sapo, saj je v svojem prvem samostojnem celovečercu v celoti ohranil safdiejevski slog neumornega ritma, kaosa in nenehnega občutka, da je vsaka odločitev protagonista vprašanje življenja ali smrti. Film, ki ga je okvirno navdihnila življenjska zgodba igralca namiznega tenisa Martyja Reismana, nas popelje v povojna petdeseta leta prejšnjega stoletja, v Brooklyn, kjer triindvajsetletni Marty Mauser (nikoli boljši Timothée Chalamet) prodaja čevlje v stričevi trgovini. Ta skromna služba pa je zanj le vmesna postaja na poti do veličine, ki si jo Marty obeta, saj je popolnoma osredotočen na mednarodni turnir namiznega tenisa v Londonu. Njegov cilj ni zgolj preboj v svetovni vrh, temveč tudi ambiciozen projekt popularizacije namiznega tenisa pri ameriškem občinstvu, ki mu za ta obrobni šport takrat ni bilo mar.
Veličastni Marty kljub svoji premisi ni klasična športna drama, saj Safdie namizni tenis upodablja brez tipičnih žanrskih tropov – uporabi ga predvsem kot oder, na katerem se razgrne pripoved o agoničnem lovu za ameriškimi sanjami in obsesivni potrebi po samouresničitvi. Kmalu postane jasno, da Marty ni tipičen športnik, ampak jezični, vročekrvni in vase zaverovani samopromotor, ki je nenehno osredotočen na trženje svojega talenta, zato na trenutke spominja celo na Jordana Belforta iz Scorsesejevega Volka z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street, 2013). Ker je Marty Jud, se denimo pred novinarji brez zadržkov razglasi za »ultimativni dokaz Hitlerjevega poraza«, še bolj šokanten pa je njegov komentar na račun starejšega nasprotnika, ki je preživel holokavst, ko napove, da bo na tekmi »dokončal to, česar Auschwitz ni mogel«. Njegova retorika je provokativna in brezkompromisna, toda Mauser aliasMišjak – kot mu pravi eden redkih prijateljev, Wally (Tyler, The Creator) – verjame, da kdor ne riskira, pač ne profitira. Marty je mojstrski manipulator, kompulzivni hustler in brezobzirni individualist, vedno pripravljen lagati, goljufati, krasti in izsiljevati. Na poti do uresničitve lastne vizije ameriškega sna ga ne zaustavita niti nepričakovana nosečnost njegove poročene ljubice Rachel (edinstvena Odessa A’Zion) niti kronično pomanjkanje denarja, ki ga krvavo potrebuje, da bi sploh lahko odpotoval v Tokio, kjer naj bi si v revanši proti stoičnemu japonskemu šampionu Endu (Koto Kawaguchi) končno izboril naslov svetovnega prvaka. Misli si, da se bo že znašel, saj pravi: »Preživljam se s prepričanjem, da če verjamem vase, bo tudi denar prišel.«
Deloholični Marty je tako hkrati utelešenje ameriškega sna in njegova največja žrtev. Leta visoko in svoje sanje zasleduje z vnemo, ki ne priznava nobenih omejitev, toda prav zaradi svoje nepopustljivosti neizbežno trči ob ovire, ki so zanj nepremostljive. Njegova hybris je trmasto prepričanje, da si sam kroji usodo in da ga bo kapitalizem za vztrajnost prej ali slej nagradil. Protagonist resda uspešno blefira in »zmaguje« na ulicah New Yorka, kjer ljudi okoli sebe brez težav vrti okoli prsta, vendar ob soočenju z dejanskima avtoritetama – družbeno močjo in kapitalom – njegov performans začne razpadati. Naj bo to predsednik mednarodne namiznoteniške zveze ali bogati poslovnež Milton Rockwell, od katerega Marty pričakuje mecensko podporo – povsod naleti na meje, ki jih ne more prebiti. Rockwell postane osrednji antagonist znotraj Martyjevega velikega načrta, pri čemer je očitno, da protagonist ne razume, da ima opraviti s samooklicanim »vampirjem, rojenim leta 1601«, ki zlahka prebere njegovo prazno postavljaštvo. Ker je Marty slep za sistemske sile in družbene neenakosti, nad katerimi nima nikakršne moči, si ga Rockwell zlahka podredi, ga z nasmehom na obrazu poniža in mu razblini iluzijo o možnosti družbene mobilnosti. Safdie tako skozi njuno konfliktno dinamiko, ki prikliče v spomin izkoriščevalski odnos med likoma Adriena Brodyja in Guya Pearcea v Brutalistu (The Brutalist, 2024, Brady Corbet), izriše temno, bistveno bolj cinično plat ameriških sanj.
Rockwella v svoji prvi igralski vlogi upodobi Kevin O’Leary, ki se mu, glede na to, da je tudi sam milijonar, pri igri verjetno ni bilo treba pretirano pretegniti. Bratoma Safdie se je izbor nekonvencionalnih igralskih zasedb posrečil že v preteklih filmih, to strategijo pa uspešno nadaljuje tudi Josh Safdie. V Veličastnem Martyju nastopa cela paleta znanih osebnosti, ki niso profesionalni igralci, med njimi denimo režiser Abel Ferrara v vlogi zastrašujočega gangsterja, ki je pripravljen tudi ubijati, da bi dobil nazaj svojega ljubljenega psa. Podobno nehollywoodske obraze naturščikov srečujemo tudi v obstranskih vlogah, kar Martyjev svet naredi naravno avtentičen in skoraj outsiderski. Kljub temu pa ni mogoče spregledati izjemnega Chalametovega nastopa, ki povsem prevzame karakteristike svojega lika, saj je njegova igra enako neukrotljiva, nemirna in impulzivna kot Marty sam. Spominja celo na mladega Ala Pacina ali Roberta de Nira, ki sta z upodobitvami podobnih underdogov ustvarjala vtis nenehnega gibanja in napetosti. Gledalec tako živi in diha z neumornim Martyjem, izkušnja filma pa je skoraj fizično izčrpavajoča. K temu prispeva tudi intenzivni suspenz, za katerega je zaslužna razgibana montaža Ronalda Bronsteina in Josha Safdieja, ki sta se skupaj podpisala tudi pod scenarij.
Vzpone in padce ekstatičnega Mauserja na vsakem koraku spremljajo melodije New Wave superhitov iz osemdesetih let, ki se na izrazito anahronističen, a presenetljivo naraven način zlijejo s filmsko atmosfero. Power anthems bendov, kot so Tears for Fears, New Order in Public Image Ltd., resda ne sodijo v čas, v katerem Marty živi, a na skoraj banalno neposreden način izrekajo tisto, kar protagonist čuti – bodisi prek verzov štikla Forever Young bodisi prek resigniranega sporočila pesmi Everybody’s Got to Learn Sometime. Podobno retro in izrazito sintesajzerska je tudi izvirna glasba Daniela Lopatina, zato lahko Mauserja dojemamo skoraj kot človeka iz prihodnosti – kot lik, ki ni zares zasidran v konkretnem zgodovinskem trenutku, ampak lahko zaradi svoje večno univerzalne ambicioznosti brez težav prehaja med obdobji.
Če sta urbana trilerja Dobri časi in Nebrušeni dragulji sledila maničnima protagonistoma, ki ju neizogibno pokonča lastni tempo, se Josh Safdie v Veličastnem Martyju glavnega lika loti z opazno več empatije in celo nekaj nežnosti, čeprav bi težko rekli, da si Marty Mauser takšno obravnavo sploh zasluži. Mauser še zdaleč ni simpatičen lik, saj je v svojih neštetih mahinacijah pogosto popolnoma sebičen, narcisoiden in slep za posledice lastnih dejanj. Toda film vztraja pri ideji, da kljub vsemu ni nepopravljiv. Medtem ko prejšnja filma svoje junake kaznujeta z brutalno dokončnostjo, Veličastni Marty dopušča možnost, da ene sanje umrejo zato, da se lahko rodijo druge. V sklepnih prizorih protagonista tako dohiti teža njegovih napak, ritem prvič zares popusti, golo ambicijo pa zamenja odgovornost do pravkar rojenega otroka. Presenetljivo optimističen konec ne pomeni nujno odrešitve, temveč prej premik v bolj introspektivno fazo istega mita – trenutek, v katerem se mora Marty prvič soočiti z možnostjo, da cilj vendarle ne opravičuje vseh sredstev.
