Dolg, ozek in zaskrbljen obraz J. Roberta Oppenheimerja je ena od ikoničnih podob dvajsetega stoletja. Znane so tudi fotografije visokega, suhega in nasmejanega Oppieja, kot so ga imenovali prijatelji, s cigareto ali pipo in v družbi dobro razpoloženih ljudi – na njih opazimo karizmo in šarm, zaradi katerih je bil priljubljen in hkrati osovražen. Na podobi, ki se vreže v spomin, pa je njegov obraz s široko odprtimi očmi in izrazom, ki je onkraj obupa. Morda je to obraz povojnega sveta, ki se je začel, ko so Oppenheimer in njegovi kolegi sprožili atomsko eksplozijo blizu Alamagorda v zvezni državi Nova Mehika, šestnajstega julija 1945. Lahko domnevamo, da je to izmučeni obraz človeka, ki sebe razume kot odgovornega za več deset tisoč smrti v Hirošimi in Nagasakiju, ali obraz moža, ki so ga njegovi gospodarji pribili na križ. Morda gre za obraz, ki odslikava notranje demone, o katerih lahko le ugibamo. Še najbolj pa je videti kot obraz človeka, ki trpi in ki je sprijaznjen z dejstvom, da bo trpel še naprej.
V osupljivem in osupljivo ambicioznem filmu Oppenheimer (2023) Christopherju Nolanu v glavnem uspe dati temu obrazu in vsemu tistemu, kar je bilo skrito za njim, filmsko obliko. Z vratolomnim tempom drvimo skozi za režiserja značilen časovni in prostorski labirint. Film ima krožno obliko. Ponavlja sekvence in jih dopolnjuje, prikazuje jih iz različnih perspektiv. Pelje nas od Oppenheimerjevega študija v Evropi pred drugo svetovno vojno, prek gradnje laboratorija v Los Alamosu, izdelave atomske bombe in testiranja ter njene uporabe proti Japonski, do zaslišanja pred Komisijo za jedrsko energijo (AEC) leta 1954, na katerem so mu, domnevno zaradi njegovih političnih pogledov, posebej zaradi nasprotovanja vodikovi bombi in druženja s komunisti, odvzeli varnostno potrdilo. S tem se je končal njegov potencialni vpliv na nadzorovanje jedrske politike.
Omenjeno zaslišanje pred AEC in zaslišanje, ki ga je imel Oppenheimerjev glavni preganjalec Louis Strauss pred senatom nekaj let pozneje (in je končalo tudi njegovo politično kariero), sta os te filmske fuge. Nolan spretno žonglira z raznimi prvinami zgodbe o »očetu atomske bombe«, ki poteka na sovpadu monumentalnih zgodovinskih dogodkov: tu so pregon evropskih Judov, zlata doba ameriškega komunizma, druga svetovna vojna, detonacija atomske bombe, makartizem … Film obuja kratko obdobje v Združenih državah po drugi svetovni vojni, ko so znanstveniki postali idoli nemirnega ljudstva, ki je od njih pričakovalo, da pokažejo pot naprej v novem, nevarnem povojnem svetu – obdobje, ki se je definitivno končalo z Oppenheimerjevim padcem.
Nolan je kot podlago za film uporabil biografijo o Oppenheimerju, ki sta jo napisala Kai Bird in Martin J. Sherwin[1], ukvarja pa se tudi z intenzivnimi osebnimi odnosi med moškimi in ženskami: med Oppenheimerjem in njegovo ženo Kitty ter ljubico Jean Tatlock, kar je za režiserja nov teren. Nolanov scenarij sicer tako Roberta kot Kitty nekoliko ‘opere’ in njuna lika ublaži za gledalce. Ne pokaže nam, recimo, da je leta 1949 Robert ovajal in blatil bivše študente kot komuniste pred odborom Predstavniškega doma za protiameriške aktivnosti (HUAC) in s tem nekaterim uničil kariere – v jalovem poskusu, da bi laskal silam, od katerih je bil odvisen njegov položaj.
Scenarij se prav tako komaj dotakne mučnih odnosov zakoncev z njunima otrokoma ali Kittyjine uničevalnosti. Čeprav prikaže njen alkoholizem in jezo, pa se nikoli ne spusti v globino njunega odnosa. Bird in Sherwin v knjigi citirata njegovega brata Franka, ki je rekel, da je Robert »poznal Kittyjine lastnosti, ni pa jih mogel priznati – morda zato, ker ni mogel priznati poraza«.[2] Sam Oppenheimer je nekemu prijatelju dejal, da bo ženin »zdravnik, sestra in psihiater«; te besede veliko povedo o občutku poslanstva, ki je označevalo tako njegov odnos do ljudi kot do dela v Los Alamosu.
Igra Cilliana Murphyja in Emily Blunt je tako močna in večplastna, da se zdi kot ledeni breg, pod katerim čutimo zapleteno strukturo, ki je z golim očesom ne vidimo. Murphy ne pričara le Oppenheimerjeve bistroumnosti, ampak tudi njegovo zmožnost, da okuži druge s svojim navdušenjem in energijo. Odkrije nam tudi sledi narcisizma, prepričanja, da je, kot ga opiše njegov glavni sovražnik, najpomembnejši človek na svetu. Tu sta tudi njegov stoicizem in presenetljiva pasivnost. »Sediš tu iz dneva v dan in jim dopuščaš, da trgajo naše življenje na kose,« mu reče žena med zaslišanjem. Emily Blunt kipi od frustrirane energije ter neke temačne in osredotočene moči. S Florence Pugh v vlogi Jean Tatlock pa Nolan uvede noto erotične moči, ki je prej v njegovih filmih nismo zasledili. V prizoru, v katerem Robert in Jean gola sedita vsak na svojem stolu, je seksualna karizma Florence Pugh ogromna. Njeno močno telo v primerjavi s suhim in bledim Murphyjem dominira v kadru. Iz nje žari moč, zato je pretresljivo, ko nam Nolan da bežne vpoglede v vso slabost, ki se skriva v njej.
Le redko se opazi, kako dober je Nolan kot režiser igralcev. V njegovih filmih ni slabega igralskega nastopa. Razen že omenjenih igralcev bi opozoril na še dve miniaturi. V nekaj minutah pred kamero Casey Affleck kot obveščevalec pusti neizbrisen občutek hladne zlonamernosti in grožnje, Gary Oldman pa je odličen kot predsednik Harry Truman. Igra ga kot človeka, za katerega so moralna vprašanja in njihovi odtenki tuji in moteči; predstavlja tisto trdo moč in absolutno samozavest, pred katero je Oppenheimer nemočen in nebogljen. Ko predsednik vpraša Oppenheimerja, kaj storiti z Los Alamosom zdaj, ko se je vojna končala, in mu Oppie odgovori, resno ali ne, naj ga vrnejo Indijancem, Trumanu nasmeh izgine z obraza in se nasloni nazaj v svojem fotelju. Do popolne katastrofe pride, ko Oppenheimer pove Trumanu, da se zaradi Hirošime in Nagasakija počuti, kot da ima kri na rokah, pri čemer mu že očitno naveličani predsednik sarkastično ponudi robček, nato pa ukaže, da tej cmeri ne dovolijo več v njegovo pisarno.
Nekatere gledalce bo verjetno motilo, da Nolan briljantno poustvari prvo atomsko eksplozijo v puščavi Nove Mehike, ne pokaže pa nam posledic katastrofe v Hirošimi in Nagasakiju. Vidimo le Oppenheimerja, kako odvrne pogled od slik iz Hirošime. Med slavnostnim govorom po bombardiranju japonskih mest vidi, kako se topijo obrazi njegovih kolegov. A to ni film o bombardiranju Hirošime in Nagasakija, ampak o Oppenheimerju. In kako bi Nolan sploh prikazal človeške žrtve v teh dveh mestih? Uporaba dokumentarnega gradiva bi zasenčila filmsko fikcijo. Poustvarjanje z igralci in posebnimi učniki bi delovalo absurdno.
Kot scenarist ima Nolan od začetka potrebo nenehno pojasnjevati, kaj se v njegovih filmih dogaja, kot da se boji, da bo sicer preveč zmedel publiko. Ta pojasnila so paralizirala njegov prejšnji film Tenet (2020), ki je pustil vtis, kot da je scenarij plod debate med fiziki. V Izvoru (Inception, 2010) pa je gledalec težko vzpostavil lasten odnos do spremenljivih sanjskih prizorišč, saj so mu liki nenehno razlagali, kaj gleda. Ta Nolanov nagon pojasnjevanja je v novem filmu primernejši. Oppenheimer je bil legendarni pojasnjevalec, in to je film o ljudeh, ki živijo za fiziko in ves čas govorijo o tem, kar počnejo. Vse te besede ne služijo le kot obrazložitev. So izraz strasti, ki te ljudi določa. Prav tako so spektakularni posnetki interakcije atomov, energetskih valov, supernov, smrti zvezd in črnih lukenj, ki jih vidimo na potovanju skozi misli in domišljijo Oppenheimerja in znanstvenikov okoli njega.
Ni presenetljivo, da je Oppenheimer spektakularen; presenetljive so vse subtilnosti tega po navadi ne zelo subtilnega režiserja. Psihologija njegovih likov je običajno zastavljena v širokih potezah, tokrat pa Nolan na primer prefinjeno upodobi Oppenheimerjev mimobežen snobizem ali pa nelagodje med starima prijateljema, ko eden odpre možnost vohunjenja za Sovjetsko zvezo. Film odpira nove poti za Nolana. Pokaže nam tisto plat režiserja, ki je do zdaj nismo poznali.
In tu je še ta ikonični obraz. Gre za obraz Cilliana Murphyja, ki do konca filma postane neločljiv od pravega Oppenheimerja. Nolan in Murphy nam sicer pokažeta neke prvine človeka za tem obrazom, a Robert, Kitty in Jean do konca ostanejo skrivnostni. Oppenheimerjev obraz nam pove tako veliko ali malo kot sani na koncu Državljana Kana (Citizen Kane, 1941, Orson Welles). Kljub vsemu, kar izvemo o protagonistu, je Oppenheimer predvsem film o nespoznavnosti človeka.
OPOMBE:
[1] Bird, Kai in Sherwin, Martin J., American Prometheus, The Triumph and Tragedy of J. Robert Oppenheimer. Vintage Books, a division of Random House, Inc, New York, 2006.
[2] Ibid, str. 408
