V času, ko mnogi še vedno verjamejo, da je osebno ločeno od političnega in da je filmska forma zgolj estetska odločitev, Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore v sodelovanju s Slovensko kinoteko znova opozarja, kako radikalno in nujno je film misliti drugače – z roba, iz notranjosti telesa, iz razpoke časa.
Letošnji filmski program v Slovenski kinoteki v dveh sklopih prinaša selekcijo kratkih feminističnih in kvirovskih filmov, ki niso zgolj reprezentacije identitet, temveč njihove utelešene, formalno razrahljane in politično nabite manifestacije. To so dela, ki niso ustvarjena le za to, da bi jih »razumele_i« v klasičnem smislu, temveč za to, da bi jih doživele_i – s čutili, s spominom, z domišljijo.
Ti filmi ne reproducirajo sveta, temveč ga preizprašujejo in ustvarjajo na novo, predvsem na tistih točkah, kjer se telo, spol, pokrajina, želja in tehnologija med seboj prepletejo, pogosto mimo jezika. Proslavljamo filme, ki prestopajo meje, ustvarjajo nove podobe in na novo zamišljajo pripoved; filme, ki z zvočnimi in vizualnimi plastenji, z digitalno eksperimentalnostjo in analogno teksturo oblikujejo drugačne kinematografije – take, ki razkrajajo normativno logiko reprezentacije.
Namesto psihološke poglobitve ali ideološke poučnosti nas zanima filmska izkušnja kot relacija: kako določena montaža »diha«, kako svetloba zdrsne po koži, kako nas tišina v kadru povabi v intimnost. Filmi, ki jih predstavljamo, prepoznajo materialnost filmskega formata (16 mm, MiniDV, VHS) kot politično odločitev. Vsaka »napaka«, vsak tresljaj in zrnata tekstura nosita zgodovino pogleda, telesa, afekta. Ob tem pa ne gre zgolj za estetiko. Gre za etiko bližine do teles in identitet, ki so bile predolgo objektivizirane, izbrisane ali izključene iz dominantnih zgodovin gibljivih podob. Gre za etiko, ki se oblikuje skozi kvirovsko zavezništvo, skozi praznovanje drugačnih teles, skozi trenutke, ko kamera ne nadzoruje, temveč sodeluje.
Filmi iz letošnjega programa ne potrjujejo obstoječih modelov razumevanja spola, identitete, družine ali želje. Namesto tega se zatekajo v tisto, kar je nepopolno, protislovno, fluidno – v vmesne prostore, kjer ni nujno vedeti, kdo si, da bi lahko obstajal_a. To so filmi, ki zavračajo enoznačnost: naj gre za meditativni utrip gozda, ki se preplete z iskanjem samega sebe, ali za koreografijo teles, ki skozi erotiko in humor razgrinja političnost užitka.
V drugem sklopu programa erotika ne nastopa kot senzacionalistična atrakcija, temveč kot orodje spoznavanja – kako čutimo, kam spadamo, kako (lahko) izražamo ljubezen, skrb in željo. Film tukaj ni zgolj ogledalo, temveč aktiven soustvarjalec drugačnih svetov; svetov, kjer umetnost ni nikoli nevtralna, kjer spol ni stabilna kategorija in kjer lahko kamera postane zaveznik v boju za drugačno prihodnost. Ti filmi nas ne pomirjajo, temveč premikajo – od znanega k možnemu, od prepoznanega k čudnemu, od gotovosti k radikalni odprtosti. To so kinematografske prakse, ki si upajo biti neučinkovite v tržnem smislu, a so zato toliko močnejše v svoji senzorični, politični in čustveni resonanci.
Vizija skupnosti, ki jo ti filmi gradijo, ni homogena, ni idealizirana niti nujno optimistična, a je vztrajna. In prav v tem, kako kvirovska in feministična kinematografija gleda, snema, reže in lepi podobe, postaja že sama po sebi oblika upora.
Kaj bi lahko bile_i, če bi si drznile_i drugače?
