Jean Eustache, francoski režiser s številčno skromno, a kljub temu izjemno vplivno filmografijo, ni izšel iz pariških intelektualnih krogov. Po izobrazbi je bil železničarski tehnik, v filmski svet pa je vstopil predvsem po zaslugi svoje žene, ki je delala pri reviji Cahiers du cinéma. Njegov filmski izraz je tako zorel pod perutjo francoskega novega vala, a se je od njega tudi pomembno odmaknil. Medtem ko je novi val pogosto preigraval občutke svobode, mladostne razigranosti in ustvarjalnega optimizma, je Eustache njegovo dediščino napolnil z občutki razočaranja in čustvene odtujenosti. Njegov celovečerni prvenec, skoraj štiriurna mojstrovina Mama in kurba (La maman et la putain, 1973), v središče postavi ciničnega, egocentričnega, med dve ženski razpetega intelektualca Alexandra, ki predstavlja grenko refleksijo generacije po maju 1968. Namesto revolucionarnega optimizma prikazuje razpad idealov in nezmožnost ljubezni, kar se odraža tudi na formalni ravni, kjer igrive ekscese novovalovskega sloga nadomestijo dolgi, statični, boleči dialoški prizori.
Po tem prebojnem filmu, ki je režiserjevo ime ponesel v svet, je Eustache posnel le še en celovečerec – Moje male ljubice (Mes petites amoureuses, 1974), še en globoko oseben film, ki je v slogovnem smislu popolno nasprotje Mame in kurbe, tematsko pa bi lahko bil njegov mlajši brat. Film, ki je, sodeč po Eustachevih biografskih podatkih, precej realistična preslikava njegovega odraščanja, spremlja dvanajstletnega Daniela, ki preživlja idilično otroštvo pri babici na podeželju. Po zaključku osnovne šole se preseli k čustveno odsotni mami in njenemu novemu partnerju v mestece Narbonne na drugem koncu države. Čeprav je fant izjemno bister in uspešen v šoli, ga mama namesto v srednjo šolo pošlje za vajenca v zanikrno popravljalnico koles. Daniel hrepeni po nadaljnjem šolanju, a se je prisiljen prilagoditi novim okoliščinam. Namesto iz knjig se zdaj uči življenja z opazovanjem in posnemanjem starejših fantov iz soseščine, postopačev iz delavskega razreda, ki si dneve krajšajo z visenjem v lokalni beznici, sprehajanjem po mestni promenadi in žvižganjem za čednimi dekleti. Ker se tudi v njem začne prebujati zanimanje za nasprotni spol, Daniel njihove modrosti zajema z veliko žlico in jih povsem mehansko, brez prave refleksije, posnema – včasih bolj, drugič manj uspešno.
Ta na videz preprosta zgodba o odraščanju v sebi skriva ključ za razumevanje celotnega Eustachevega opusa. Če gledamo oba Eustacheva filma v kompletu, enega za drugim, se kar sama od sebe ponuja interpretacija, da sta Daniel in Alexander, čeprav različno poimenovana, v resnici dve plati istega kovanca in da nas Moje male ljubice peljejo v otroštvo čustveno nezrelega oportunista Alexandra. Alexandre ima do žensk izrazito nevrotičen odnos, ki niha med odvisnostjo in manipulacijo, za svojim ciničnim govoričenjem in intelektualiziranjem pa skriva bolečino, strah in globoko brezno eksistencialne praznine. V filmu Moje male ljubice lahko spremljamo genezo Alexandrove predstave o moškosti. Daniel, grobo iztrgan iz sveta otroštva in vržen v svet odraslih, ki ga še ne razume, večino časa preživi kot nemi opazovalec proletarskih postopačev ter s posnemanjem njihove samozavestne drže, njihovih »osvajalskih« kretenj in fraz, postopoma prevzame družbeno vlogo, ki ga odpelje daleč stran od njegove notranje resnice in mu nazadnje prinese več osamljenosti kot prave bližine. Dekleta, ki so bila zanj še nedolgo tega oddaljena skrivnost, ki v njem budi čute in domišljijo, zdaj postanejo »trofeje«, ki jih je treba osvojiti, saj si fant v družbi le tako lahko pridobi ugled, po katerem hrepeni.
Moje male ljubice niso le avtobiografski spomin na otroštvo, temveč predstavljajo izhodišče za razumevanje Mame in kurbe kot tudi celotnega Eustachevega opusa; razkrivajo namreč izvor čustvene odtujenosti, ki bo v Mami in kurbi dobila svojo najbolj bolečo in neizprosno podobo. Kljub svoji komplementarnosti pa sta si filma formalno zelo različna. Moje male ljubice se, v nasprotju s črno-belo Mamo in kurbo, kopajo v soncu in svetlih, toplih barvah, kar ustvarja varljivo idilično atmosfero in ironičen kontrast med čudovito poletno kuliso ter Danielovo osamljenostjo in prezgodnjim vstopom v svet odraslih. V Mami in kurbi liki skoraj neprestano govorijo, da bi za besedami in intelektualiziranjem skrili svojo čustveno praznino, Daniel iz Mojih malih ljubic pa večinoma le nemo opazuje, posluša in izkuša. Ker še nima jezika, s katerim bi ubesedil svojo izkušnjo, je tudi film kot celota zelo redkobeseden in Danielovo izkušnjo beleži s skoraj dokumentarno neposrednostjo: opazovanjem obrazov, pogledov, tišine in drobnih vsakodnevnih gest. Gledalec skoraj nima občutka, da gleda zgodbo, ampak se mu zdi, da opazuje resnično življenje. K asketskosti filma pomembno prispevata tudi zadržana igra in odsotnost filmske glasbe, kljub temu pa se zna film s svojo avtentičnostjo in iskrenostjo gledalca tudi močno čustveno dotakniti.
Eustache nam tako v Mojih malih ljubicah ne pripoveduje le zgodbe o svojem odraščanju, pač pa nam razgalja tudi mehanizme, skozi katere se oblikujejo naše identitete in spolne vloge. Brez moraliziranja in psihologiziranja pokaže, kako se otroška radovednost postopoma umika družbenim pričakovanjem. Njegova moč se skriva v neizprosni iskrenosti, s katero koplje po svoji preteklosti, da bi skozi filmski medij bolje razumel ne le samega sebe, pač pa tudi družbene mehanizme, ki oblikujejo naše identitete in medčloveške odnose.
