Pojdite na vsebino

Boj žensk za enakopravnost ni le stvar zgodovine. Priborjene pravice se danes brišejo z lahkotnim zamahom, položaj in vloga ženske v družbi pa sta zaradi grozeče aktualnih tradicionalističnih teženj zopet pod vprašajem. Zdi se, da skuša trdno zakoreninjen družbeni strah žensko vsakič znova postaviti v kot, v podrejen položaj moškemu–patriarhatu, jo razorožiti in ukrotiti. Tudi zato bodo tokratni poletni filmski večeri v Divači potekali v znamenju ustvarjalnih, strastnih in samozavestnih žensk, ki naj navdihujejo tudi sodobne boje.

Cikel biografskih filmov Neukročene trmoglavke predstavlja življenja treh izjemnih žensk, ki so vsaka na svoj način postale ikone ženskega boja za enakopravnost. Vendar njihova pot do legende ni bila samoumevna – njihovi boji so jih vodili čez družbene in intimne prepreke, ki so jih prednje postavljali neizprosni viharji 20. stoletja: preživele so revolucije, vojne, različne politične sisteme in mnoga silovita osebna razmerja, borile so se s predsodki in družbenimi normami. Njihovo vodilo: zvestoba samim sebi. Do konca in na nož, ko je bilo treba. Frida Kahlo, Coco Chanel, Julia Child in Julie Powell so v prvi vrsti živele za svojo umetnost in obrt: slikarski čopiči, škarje in šivanke, kuhalnice in mešalniki so v njihovih rokah postali orožje za osvoboditev njihove ustvarjalne sile. Vsaka po svoje so žensko delo in žensko podobo osvobodile družbenih predsodkov svojega časa in okolja ter postale svetli vzori emancipirane ženske 20. stoletja.

Če je Shakespeare v Ukročeni trmoglavki za vzor postavil ubogljivo in zvesto ženo, katere trma naj bi bila zgolj nerodno izražena želja po ljubezni in družinski sreči, se neukročene trmoglavke tega filmskega cikla tudi v ljubezenska razmerja spuščajo strastno, ne meneč se za ovire in predsodke; tako kot poskušajo osvoboditi svojo ustvarjalno slo, osvobajajo tudi svoje srce in telo.

S kančkom romantike, kot priteče žanru in obdobju – prvemu desetletju 21. stoletja, v katerem so nastali filmi Frida (2002), Coco Chanel (2009) ter Julie in Julia (2009) –, se trem velikim ženskam poklanjajo tri režiserke – Julie Taymor, Anne Fontaine in Nora Ephron. Tudi one so borke v pretežno moški filmski industriji. Filmske podobe, ki so jih ustvarile, tako niso samoumevne, temveč so rezultat boja za lasten glas in mesto tako v filmski industriji kot tudi v kulturnem spominu. Prav zato so te podobe še bolj strastne, tu in tam prav tako neukročeno trmaste – kot njihove resnične protagonistke.

Preberi več