Olga Kosanović je avstrijska režiserka mlajše generacije, ki je svojo režijsko pot začela že v srednji šoli, filmsko izobrazbo pa nato zelo netipično nadaljevala v Nemčiji in ne na dunajski filmski akademiji. Njeni kratki filmi, na primer Tovariš Tito, moja dediščina (Druže Tito, nasledjujen, 2021) in Dežela gora (Land der Berge, 2023), ki prevprašujejo samoumevnost občutkov identitete in krhkost zasidranosti v na videz stabilne vsakodnevne realnosti, so v zadnjih desetih letih prejeli številne nagrade tako v domači Avstriji kot v Nemčiji in bili prikazani po festivalih širom sveta.
Celovečerni prvenec z naslovom Še zdaleč ne lipicanci (Noch lange keine Lipizzaner, 2025) je pripravljala več kot sedem let v sodelovanju s produkcijo April April ter s podporo številnih domačih filmskih sredstev. Posvečen je njeni lastni izkušnji – čeprav je rojena Dunajčanka, ki že vse življenje živi v Avstriji, Olga namreč nima državljanstva. Ko je zanj zaprosila, je bila njena prošnja zavrnjena. A odločila se je, da se bo znova podala skozi labirint, prepleten z administrativnimi preprekami, ki bi še Franzu Kafki povzročile nočno moro – a tokrat je s sabo v boj vzela filmsko ekipo.
Njen aktivizem in ozaveščanje o temi državljanstva sta še pred odločitvijo, da temu posveti svoj film, razburkala domače medijske vode in dvignila mnogo prahu, med drugim pa prinesla tudi idealen naslov za celovečerni film. V intervjuju se pogovarjava o genezi filma, o neznosni lahkosti nacionalnih atributov za »prave« Avstrijce, o španskih limonadah, ki potekajo na občinskih oddelkih za migracije, ter o tem, koga bi rada videla na projekcijah svojega filma.
V središču filma je tvoja osebna zgodba – zgodba o številnih zapletih in preprekah, s katerimi se soočaš, da bi prišla do avstrijskega državljanstva. Film se začne z ugotovitvijo, da si za državo, v kateri živiš že vse življenje, pravzaprav tujka, morda celo »neprimerna za integracijo«. Kako je prvi šok vodil do tega, da si se tej izkušnji odločila posvetiti svoj celovečerni prvenec?
Če sem iskrena, je trajalo precej dolgo, da sem se o tej temi odločila posneti film. Na začetku sta bila, kot si rekla, samo šok in osebna izkušnja, saj sem se po zavrnitvi prošnje za državljanstvo prvič v življenju počutila, kot da sem tujka.
Vse se je začelo s kampanjo nevladne organizacije SOS Mitmensch, namenjene opozarjanju na težave, ki jih imajo ljudje kot jaz ob pridobivanju državljanstva. Zanje sem posnela kratek videoposnetek, v katerem sem spregovorila o svojih izkušnjah, ta pa je nenadoma postal viralen, ker ga je na Twitterju delil Armin Wolf (znan avstrijski novinar in voditelj na nacionalni televiziji ORF, op. a.). Pod člankom v časopisu, ki je povzel zgodbo, se je nabralo več kot 800 komentarjev. Tako sem imela na internetu svojih 15 minut slave, ki si je nisem želela, in kakšne tri dni je bilo res noro; vsi so me prosili za intervju, vabili so me kot gostjo v televizijske oddaje in podobno. Bila sem celo na naslovnici časopisa Heute. V tistem trenutku mi je postalo jasno, da je morala biti tema dovolj zanimiva, da so ji mediji namenili toliko prostora, kar me je spodbudilo k razmišljanju: zakaj je to za ljudi tako moteče – ali pa zanimivo? V vsakem primeru je v zvezi s tem prišlo na dan veliko čustev in začela sem se zavedati, da je v ozadju vsega več kot le moja osebna jeza ali razočaranje. Očitno se je ta tema v Avstriji dotaknila nekega živca.
Naslov filma je referenca na komentar, ki si ga prejela na spletu. Ta se glasi: »Če mačka v Španski jahalni šoli (na Dunaju) povrže mladiče, ti še niso lipicanci.« V filmu ti ta komentar služi tudi kot vodilni motiv, prek katerega vseskozi nagovarjaš (anonimnega) pisca. Ena od protagonistk v filmu komentar označi za »tipično avstrijskega«. Kako si sama dojemala svojo »avstrijskost«, ko si odraščala – si imela doma in v šoli ali med prijatelji občutek, da obstaja jasna ideja o »dobrem« oz. »pravem« Avstrijcu ali Avstrijki?
Sebe dojemam kot Dunajčanko, nikoli nisem trdila, da sem Avstrijka. Ampak seveda so bila moja najstniška leta polna tovrstnih vprašanj; kot veliko ljudi z migrantskim ozadjem sem bila primorana zgraditi svojo identiteto na drugačen način, morda z malo več truda in vprašanji. Vedno sem imela dober občutek za to, kaj pomeni biti Avstrijec oz. Avstrijka, ker je ta identiteta pri meni vedno imela svoje nasprotje – namreč tisto z Balkana. Bila je kot ogledalo, s pomočjo katerega sem reflektirala obe identiteti. Zato mislim, da to zame ni bilo nekaj težkega ali novega, ker sem vse doživela na zelo osebni ravni. Kar me je potem pri filmu zares zanimalo, je bil pogovor z ljudmi, ki so odraščali v drugačnih okoliščinah, ki so že od nekdaj imeli družino v Avstriji in jim najbrž nikoli ni bilo treba postavljati vprašanj v smislu: »Kaj pomeni, da sem Avstrijec?« Ko smo jih to vprašali mi, se je izkazalo, da so najpogosteje prišli na dan s klišeji, ki bi jih prej pričakoval od kakšnega turista.
Film ima zelo jasno strukturo – osrednja dokumentarna tema se prepleta s pisano paleto igranih prizorov, grafičnih ponazoritev in animacij, ki gledalca vodijo skozi labirint birokracije in mu pomagajo razumeti fundamentalna protislovja v zelo restriktivnem postopku pridobivanja državljanstva – ali se jih vsaj zavedati. Kot izvemo, ima Avstrija praktično najstrožje zahteve, kar jih evropski standardi sploh še dopuščajo. Si že v osnovi zastavila film na ta način, se je kaj od tega pridružilo v kasnejših fazah?
Proces je potekal organsko. Že v zelo zgodnji stopnji razvoja filma sem pričela z raziskovanjem, prebrala sem cel kup knjig na teme, ki jih odpiramo v filmu. Jan (Zischka, op. a.), moj montažer in asistent režije, mi je bil pri tem v veliko pomoč: pošiljal mi je naslove knjig in mi označil določena poglavja, na primer: »Moraš si prebrati četrto poglavje, ker te bo zanimalo.« V domači knjižnici imam eno polico posvečeno le knjigam, ki sem jih prebrala za ta film. Na neki točki sem svojemu možu rekla, da se počutim, kot da delam doktorat, ne pa dokumentarec (smeh).
Naslednji korak so bile nekakšne miselne mape s koncepti, o katerih smo potem »brainstormali«. Skušali smo ugotoviti, katere teme so osnovne za razumevanje birokratskih procesov, za razumevanje tega, kaj koncept državljanstva sploh pomeni. Končali smo z izjemno razvejanim sistemom, ki smo ga morali precej oklestiti, kar je bilo resnično težko, toda vsega preprosto ni bilo mogoče uporabiti za film. To se je zgodilo tudi z intervjuji, ki smo jih s predstavniki stroke posneli na točki razvoja in ki jih v samem filmu niti nismo nameravali uporabiti, nato pa smo jih med montažo znova pogledali in ugotovili, da bi bilo zares škoda, če jih ne bi bilo. Vseeno je ostalo na tleh montaže veliko materiala …, a sva si z Janom rekla, da bova iz vseh odlomkov, ki sva jih morala iz intervjujev izrezati, na koncu naredila podkast.
Poleg raznih strokovnjakov in kulturnikov v filmu svoje izkušnje ter mnenja delijo tudi naključni mimoidoči, ki ste jih povabili pred kamero; z njimi vodiš nekakšen sokratski dialog, ki pripelje do zanimivih zaključkov, včasih tudi presenetljivih preobratov.
Pomembno se mi zdi poudariti, da sem tudi sama pričela ta proces kot novinka, ko sem se odločila pridobiti državljanstvo in nisem vedela, v kaj se sploh podajam. Sledilo je vse to raziskovanje za film in po letu ali letu in pol smo si rekli: »Ok, zdaj pa se moramo vrniti in razmišljati tako kot na začetku.« Filma ni imelo smisla začeti z domnevo, da je naše občinstvo prebralo vse knjige, ki sem jih za ta film prebrala sama. Mislim, da je bila to zelo pomembna odločitev: da smo naredili film za širše občinstvo, ker je bilo treba temo predstaviti prav širšemu občinstvu. Zato je bilo pomembno, da vključimo ljudi, ki so imeli tudi sami izkušnje s pridobivanjem državljanstva. Nekatere sem poznala osebno, nekatere sem našla na Facebooku ali v drugih skupinah, nekatere so mi priporočili prijatelji. Potem sem si rekla, da želim vključiti tudi ljudi, ki o tem ničesar ne vedo, želim govoriti s pisci na forumu, želim govoriti z ljudmi, ki imajo vsa ta čustva in mnenja, vendar nimajo zares pravega znanja. V razvojni fazi smo začeli intervjuvati ljudi na ulicah, šli smo na različne konce Dunaja in intervjuji so bili odlični, vendar nekoliko preveč bežni, preveč spontani, kar se ni skladalo s slogom filma, zato sem se odločila, da za pravo snemanje ljudi povabimo v studio, na pogovor ena-na-ena, v nevtralnem okolju. Studio smo imeli v drugem dunajskem okrožju, Deniz (Raunig, producent, op. a.) je šel na ulico in nagovarjal naključne ljudi, mi pa smo jih snemali v studiu. Veliko jih je sprejelo povabilo, kar me je zares presenetilo.
Tudi meni se je zdelo to presenetljivo – po skoraj desetih letih življenja na Dunaju od njegovih prebivalcev ne bi pričakovala, da bodo nastopili tako zelo sproščeno, da bodo tako odprto delili svoja mnenja.
To je Denizov talent, resnično lahko kogar koli prepriča, da spregovori pred kamero, in to je bilo zame pri tem filmu ogromno darilo, saj nisem tip človeka, ki bi pristopila k nekomu na ulici in rekla: »Hej, bi rad bil v mojem filmu?« Kar lahko storim, je, da jih počakam v studiu in se potrudim, da se resnično počutijo udobno. Zelo je bilo pomembno, da je bil moj glas posnet skupaj z njihovim. Povedala sem jim, da lahko kasneje izrežemo vse, za kar ne želijo, da ostane v filmu. In da želim, da mi govorijo svobodno, da ni pravega ali napačnega mnenja, v kar resnično verjamem. Nikogar nisem nikdar obsojala. Zavedala sem se namreč, da potrebujemo tudi ljudi, ki bodo imeli nasprotno mnenje od mojega. Deniz se je tako podal na lov v tiste bolj sumljive bare, kjer si vedel, da se bodo zbirali ljudje takšnega kova, in na koncu je enega prepričal. In je prišel. Prišel je in se z mano pogovarjal več kot uro, čeprav je vedel, da sem drugačna od njega, in na neki točki sem mu povedala svojo zgodbo. Pogovor je bil odličen. Sedela sva drug nasproti drugega, se gledala v oči in se pogovarjala; v nekem smislu se s tem šele zares zaveš moči pravega dialoga, ki se zgodi, ko resnično poslušamo drug drugega, čeprav veš, da je to človek, s katerim sicer nikoli ne bi govoril, prav tako ne on s tabo. Mislim, da je moralo biti zanimivo tudi zanje, ker so ta pogovor zapustili – skoraj prepričana sem – z nekakšnim občutkom, da se že dolgo niso pogovarjali na ta način.
Ta del snemanja mi je bil zelo všeč, ker je vsakič malo razširil obzorja – meni, Rupertu za kamero in tonskim tehnikom, vsem v studiu. Po vsakem intervjuju smo imeli v ekipi veliko razprav, ker je bilo tako intenzivno govoriti z ljudmi o njihovih mnenjih. Zanimivo se mi je zdelo, ko so ljudje rekli nekaj v smislu, da je preveč tujcev ali kaj podobnega, nekakšne splošno razširjene misli ali mnenja, ki krožijo tam zunaj v svetu – ko pa smo jih vprašali, ali lahko to malo podrobneje pojasnijo, so se takoj začeli izgubljati na ravni argumentov. Počutili so se neudobno, in morda so v tem trenutku tudi oni – ali ti – spoznali, da gre preprosto za nekaj, v kar verjamejo, ampak nikoli niso bili v situaciji, da bi preverili dejstva o tem. Tega ni nihče preizkusil, njihovo okolje tega ne preizkuša, zakaj bi torej preizkušali sami? Torej gre za nekaj, v kar verjameš in o tem nikoli ne (po)dvomiš. Konec koncev to počnem tudi jaz. Ne želim reči, da to počne samo druga stran. Mislim, da to počnemo vsi. Odločimo se, da je nekaj prav, in tega ne reflektiramo.
Ampak bistvena je pripravljenost, da to storimo.
Točno. In za to moraš biti odprt, kar pa je na koncu – in to je zelo zabavno – zelo avstrijska stvar, odraža se tudi v zakonih o državljanstvu. Nekdo jih je postavil in nihče se nikoli ne vpraša, ali ima to danes še sploh kakšen smisel.
Glede na to, da se pred kamero znajdejo tudi predstavniki vladnih institucij, me zanima, kakšna je bila njihova pripravljenost spregovoriti o teh temah. Je bil morda kak trenutek, ko se je kje zataknilo, ko se je kaj izkazalo za tabu? Se kdo povabilu k sodelovanju pri filmu ni odzval?
Od začetka sem si želela tesno sodelovati z MA 35 (zloglasni občinski oddelek za priseljevanje in državljanstvo, op. a.). Želela sem, da mi odprejo vrata in me spustijo noter, kar je bilo seveda zelo težko in na začetku sploh ni delovalo, zato sem pomislila, da bom primorana najti drug način. Toda nato smo dobili novega podžupana, ki je tudi mestni svetnik za izobraževanje ter vodja MA 35 – in ta je sprejel našo prošnjo, da pridemo v njegovo pisarno in predstavimo film. Sprejel pa nas je samo zato, ker se je spomnil mojega imena. To je bil prvi in morda edini trenutek, ko so se moji trije dnevi slave izkazali za koristne, saj je zaradi tega ta mestni svetnik vedel za primer Kosanović Olga. Mislim, da je to zabavno, saj se ne zavedaš moči, ki jo imaš, sam o tem sploh ne razmišljaš, toda ONI razmišljajo o tem, ker morajo, ker se zavedajo moči medijev in vpliva, ki bi ga vse skupaj lahko imelo na njihovo delo in politični položaj.
V zvezi s tem obstaja tudi anekdota: odvetnik za proces naturalizacije, ki sem ga najela, da bi mi pomagal do državljanstva, saj ima veliko izkušenj na tem področju, mi je povedal, da njegovo delo vključuje obisk MA 35, kjer ima na voljo vpogled v dokumentacijo oseb, ki se prijavljajo za državljanstvo. Odvetnik ima na voljo eno uro, da si jih ogleda, in običajno mu to vzame samo 10 do 15 minut. V mojem primeru pa mu ena ura ni zadostovala – izkazalo se je namreč, da o mojem primeru obstaja obsežen arhiv dokumentov, ki med drugim recimo vsebuje arhiv e-poštnih pogovorov znotraj same institucije MA 35, ki se bere kot limonada. Na primer, ko je neka znana oseba o meni nekaj objavila na Twitterju, je bilo nenadoma poslanih sedem sporočil znotraj MA 35, kjer nekdo nekomu na oddelku napiše: »Me lahko pokličeš nazaj? Ta primer je javno znan …«, drugi pa odgovori: »Veš, sem na sestanku. Je nujno?« In prvi spet napiše nazaj: »DA, NUJNO JE.« Z velikimi tiskanimi črkami. To je noro. Bilo je kot eksplozija znotraj MA 35. Na koncu so vse vodje oddelka in šefi tega in onega pregledali moj primer, tako da vsi v tej prekleti stavbi poznajo moje ime, samo zaradi te medijske zadeve … To sem izvedela šele pozneje v procesu snemanja, ampak zares jim je ta primer povzročil veliko stresa, zadevo so natančno preučili, da se slučajno ne bi izkazalo, da je šlo za njihovo napako. In to je najbolj pomembno: ko nisem prejela državljanstva, je bilo po črki zakona res vse pravilno. Ne gre za ljudi, ki tam delajo. Ne gre za škandal v zvezi s to vrsto urada. Gre za zakone, ki so problem. Skratka, na koncu so mi dovolili dostop, da smo lahko posneli tudi uradne postopke.
Torej so ceremonije podeljevanja državljanstva na občinskem uradu iz filma dejansko resnične, ne inscenirane? V nekem trenutku namreč nisem bila več prepričana, da gre za resničnost. Ta občutek, da se na neki točki zabriše meja med realnostjo in fikcijo, saj je vse preveč absurdno, je eden najbolj norih aspektov filma. Morala sem se vprašati: »Hej, ali je to resničen uradni postopek? Ali pa se Olga samo norčuje iz njega?«
V resničnem življenju so takšni dogodki absurdni in na nek način režirani. Prava naturalizacija. Ko resnično dobiš potni list. Ta sestanek. Ko predvajajo glasbo. In izobesijo zastavo. In moraš reči »wow«. Vse je tako … ja, inscenirano. Odraža se tudi v tem, kako gradiš svojo nacionalno identiteto – tudi kot država moraš svoje državljane povezati z zastavo, himno, vsemi simboli, vse mora biti malo melodramatično. Zato mislim, da je bila to odlična tema za dokumentarni in fikcijski del. Ker je na koncu fikcionalizirano, v resničnem življenju. Vse je fikcija, zgodba, občutek, da sem Avstrijec. To je fikcija. In seveda, bilo je tudi zelo zabavno snemati te prizore.
Že pred filmom Še zdaleč ne lipicanci tvoje filmsko delo zaznamuje zanimanje za vprašanja identitete. Tvoj prvi kratki film, ki sem ga videla, je bil Valentin (2018), portret tvojega brata, v spominu pa mi je ostal tudi kratki dokumentarec Tovariš Tito, moja dediščina, ki prav tako pripoveduje o tvoji družini – tej v Avstriji in pa tisti v Srbiji. V njem se neposredno soočaš z vprašanjem dedovanja nekih povsem materialnih stvari, posredno pa tudi nečesa bolj neotipljivega – kaj si na primer podedovala od države, ki več ne obstaja, ki že ni več obstajala, ko si se rodila. Kako je film postal tvoje sredstvo izražanja, zakaj si se odločila za ta medij?
Ne vem, ali sem se kdaj odločila, da bo to moj način izražanja, ampak se je nekako razvilo organsko, ker sem imela kot najstnica rada fotografijo, predvsem pa zato, ker sem imela podporo staršev. Ko sem se odločala za srednjo šolo, me je mama spodbudila, da sem šla na vpisni test za grafično srednjo šolo in uspelo se mi je vpisati v prvem poskusu. Tam pa so me namesto v fotografijo usmerili v multimedije; pri trinajstih letih nisem niti vedela, kaj to pomeni. Pri šestnajstih sem se odločila za specializacijo na področju filma in pozneje nisem nikoli več dvomila o tem. Kar je noro, ker je bilo tako zgodaj. Po diplomi sem želela naprej študirati film v tujini, odločila sem se za filmsko šolo v Hamburgu (HFBK Hamburg), ker je bil tam profesor Wim Wenders. Poznala sem njegove filme in sem si rekla, ja, seveda, hočem študirati pri Wendersu. Vpisala sem se, on pa se je istega leta upokojil; bil je prisoten na dobrodošlici za nove študente, potem pa je odšel; za njim je prišla Angela Schanelec, ki jo je izbral za naslednico. Spomnim se tega trenutka, sedela sem v Hamburgu, gledala njen film in si rekla, kaj je to, tega sploh ne razumem. Toda na koncu je bila zame odlična profesorica, podprla me je pri filmu Tovariš Tito, moja dediščina, ki sploh ni bil v njenem slogu filmskega ustvarjanja. Pred nekaj leti, ko sem dopolnila 30 let, sem šele zares spoznala, da je film moje poslanstvo, da ne morem imeti nobenega drugega glasu razen tega. Zato ga želim uporabiti na najboljši možen način. In to je bila tudi motivacija, da sem na koncu posnela Lipicance. Dolgo časa sem imela odpor proti snemanju, nisem bila zares navdušena nad tem, da bi naredila film o teh temah. Ampak zdelo se mi je, da ga moram posneti.
Bilo je smiselno. In smiselno je bilo tudi, da je delno o moji zgodbi, ker se tam vse začne, tam ljudje začnejo poslušati. Tudi za dramaturško strukturo je bilo dobro, da obstaja neka točka, na katero se lahko vedno vrnemo, ker se sicer ukvarjamo s tako veliko temami. Toda zame je bilo vedno pomembno, da se ne zdi, da je to film samo o meni in mojem primeru.
Dežela gora, ki je bil na festivalski poti, tik preden je bil končan tvoj celovečerec, je za razliko od večine tvojih filmov fikcijski. Vendar ima v središču tudi protagonista, ki se sooča z neizprosnim birokratskim sistemom, ki mu onemogoča dostop do dela in s tem do osnovnega dostojnega življenja v državi, kjer živi. Bi lahko rekla, da si z Lipicanci uspela povezati vse te niti in teme, ki so te spremljale na dosedanji filmski poti? Zdi se mi, da se nekako v njem znajdejo vsi tvoji dosedanji filmi.
Neka članica žirije mi je rekla enako kot zdaj ti. Pred tedni sem namreč dobila nagrado za izjemne dosežke in v izjavi žirije je pisalo, da to ni nagrada za Lipicance, ampak zame kot filmsko ustvarjalko. Rekli so, da je moj celovečerec nekakšen vrhunec vseh mojih prejšnjih filmov. Sama prej nisem niti pomislila na to, saj ko razmišljaš o novem filmu, pozabiš na stare. Ampak resnica je, da je v mojih filmih vedno veliko mene – mislim, da je to razlog – in veliko tega, kar me zanima ali o čemer razmišljam, kar me žene naprej v življenju. Dežela gora je fikcija, zgodba je fikcionalizirana, lik ne obstaja v resnici. Ampak čutim, da sem jaz ta deklica iz filma, deklica, ki odrašča na Dunaju in se ne zaveda stresov in bojev, s katerimi se ubadajo njeni starši. V filmu nastopa tudi veliko ljudi, ki niso igralci, saj je bilo zame zelo pomembno, da ohranim nekakšno avtentičnost – gospa, ki dela na občini v Deželi gora, se je na primer vrnila v isti vlogi v Lipicancih, ker je pač resnično gospa, ki dela na občini, in ni nikogar drugega, ki bi bil v tej vlogi lahko boljši.
Za sredstva za Lipicance si zaprosila pri Avstrijskem filmskem centru. Si kdaj pomislila, da bo družbeno kritična tematika, ki na zelo neposreden način izpostavi šibkosti sistema in je kritična do vlade, do oblasti, do nacionalnih institucij, morda botrovala temu, da ti sredstev ne bi odobrili?
To je zanimivo. Imeli smo že kar nekaj projekcij in vedno so me to vprašali tudi iz občinstva. Na primer, kako je mogoče, da je mestna občina podprla ta projekt? Od samega začetka sem imela skoraj popolno podporo vseh institucij, ki financirajo projekte. Začelo se je z državno štipendijo, potem s podporo za razvoj scenarija, imela sem priložnost delati z Nino Kusturica, ki je nudila svetovanje glede dramaturških vprašanj, ko sem razvijala scenarij. Potem se je nadaljevalo s sredstvi za podporo pri razvoju projekta. Res smo imeli sanjsko pot za financiranje, celo ORF se je pridružila podpori, njihova institucija je menila, da je ta tema pomembna, da jo potrebujemo. Če pogledam nazaj, moram reči, da je bilo v film vloženo veliko zaupanja.
Vedno pravim, da je ena stran Avstrije zmešana in me sploh ne mara. Potem pa je tu druga stran, ki podpira tako mene kot moje delo. In na koncu je to nekako smešno, ker je film o tem, kako država ne deluje, podprt z državnimi sredstvi. Bere se kot šala, pa ni. Financiranje za film sem dobila, preden sem dobila državljanstvo – in to sama imenujem poezija pravice. V tem ni nobene logike, je pa nekaj, kar ti pokaže, da so v institucijah tudi ljudje, ki jim je mar. Zavrnitev mojega državljanstva je avstrijsko državo stala več kot pol milijona evrov, to je noro. Ampak zdaj ima vsaj več ljudi nekaj od tega. Film lahko pokažemo šolam, lahko potujemo in organiziramo seminarje o tej temi. Mogoče je to na koncu vendarle dobra stvar. Ampak vložena sredstva v to temo so bila norost.
Kako ste zasnovali promocijo? Predstavljam si, da je promocija filma, katerega tema na papirju za splošno publiko na prvi pogled ni nekaj, kar bi povezovali z zabavnim obiskom kina, svojevrsten izziv? Na premieri si omenila, da si na projekcijah želiš videti ljudi, ki morda nikoli niso razmišljali o tej temi, ki morda celo ne želijo vedeti, s kakšnimi preprekami se soočajo tisti »drugi«, za katere biti ali postati Avstrijec ni nekaj samoumevnega.
Mislim, da je to del misije, ki sem jo opisala na začetku, ne samo v smislu pripovedovanja filma na način, da nekoga primem za roko in mu razložim stvari, ampak tudi v smislu trženja, distribucije in dostopnosti. O tem veliko govorimo z distributerjem (v Avstriji je to Stadtkino Filmverleih, op. a.) in tudi z ekipo: kako lahko film približamo ljudem. Ne moremo pričakovati, da bodo ljudje sami prišli v kino ali da bodo prišli samo nekateri ljudje, ki jih poznamo. Velika prednost je, da imamo financiranje ORF in da jim je film všeč. Po kinematografski premieri ga bodo predvajali na televiziji v običajnem časovnem okviru; morda ne ravno v »prime time«, ampak vsaj v nekem razumnem času, ne pa opolnoči, kot ponavadi počnejo z domačimi filmi.
Veliko truda vlagamo v intervjuje in medije, skušamo promovirati film na način, da je tudi zabaven, kar je del strategije. Med razvojem projekta smo dostikrat slišali: »Oh, snemaš film o državljanstvu. Jezus Kristus, kakšna tema!« Ampak v našem filmu lahko tudi uživaš in rečeš, da je zabaven, da je prijeten – vedno rečem, da je to film, ki si ga greš lahko ogledat s svojim tastom in taščo (smeh).
Tvoj film v kinih v Avstriji starta septembra, domačo festivalsko premiero pa je doživel aprila na Diagonali v Gradcu. Zdi se mi, da se je od tedaj počasi, a zanesljivo, ustvaril momentum, pričakovanje domače publike. Kako je bilo doživeti vzdušje na projekcijah, govoriti z ljudmi po predstavi? Česa se najbolj veseliš, česa si želiš za Lipicance?
Idealen scenarij bi bil, da bi ljudje uživali v filmu in se ne bi dolgočasili ali počutili užaljene, kar je zame zelo pomembno, da nihče ne bi sedel v kinu in rekel, da je to žaljivo za vse Avstrijce ali kaj podobnega. Želim si, da bi film ustvaril novo vrsto srečanja, kjer bi lahko govorili drug z drugim in razmišljali o teh temah, se smejali in bili na koncu čustveni, morda pa tudi razumeli, kaj na primer pomeni vrniti svoje staro državljanstvo, saj nihče ne razmišlja, kakšna čustva so s tem povezana. To je res smešno, vsi Avstrijci, s katerimi se pogovarjam, pravijo, da nikoli ne bi vrnili svojega avstrijskega potnega lista, po drugi strani pa ne razumejo, zakaj želim obdržati svoj srbski potni list. Mislim, da bomo imeli veliko projekcij in pogovorov v šolah, česar se res veselim – da bom srečala najstnike in videla, kaj mislijo in kaj pravijo. Ker je veliko ljudi, ki odraščajo z različnimi identitetami, mislim, da je to trenutek, ko se jim moramo približati. In to je tudi nekaj, kar sem sama pogrešala, ko sem bila v šoli.
Na koncu imam še eno vprašanje, ki je morda malce »spoiler«, ampak če sem prav seznanjena, si zdaj na dobri poti, da končno res prejmeš avstrijsko državljanstvo?
Dobila sem t. i. Zusicherung (zagotovilo, op. a.), ki še ni državljanstvo, ampak je nekakšen dokument, v katerem piše, da bom dobila državljanstvo, avstrijsko državljanstvo, in zadnji korak, ki me loči od tega, je, da moram vrniti svoje srbsko državljanstvo, za kar imam na voljo dve leti. Tako da zdaj pride na vrsto srbski birokratski sistem. Odpoved staremu državljanstvu stane veliko denarja, kar je smešno. In seveda spet potrebuješ termin in kup dokumentov in vse ostalo …
Drugi del filma se piše praktično sam od sebe!
Ja (smeh). Torej, čaka me še nekaj preprek, da dokončno dobim avstrijsko državljanstvo. Ampak vseeno moram do dneva, ko mi ga dejansko dodelijo, še vedno izpolnjevati vse zahteve, ki sem jih predstavila v filmu. Torej moram še vedno paziti, ko vozim avto ali počnem karkoli drugega, da ne dobim kazni za prekršek, kar bi bil zadosten razlog, da bi me lahko znova zavrnili. Če se zgodi karkoli, se spet vrnem na sam začetek. In potem se vse skupaj ne bo nikoli končalo.
