Olga Lucovnicova (1991) je moldavska ustvarjalka dokumentarnih filmov mlajše generacije, ki se je po mednarodnem magisteriju s področja dokumentarnega filma DocNomads ustalila v Bruslju. Njen dvajsetminutni magistrski film Stric Tudor (Nanu Tudor, 2021) je prejel zlatega medveda za najboljši kratki film na letošnjem 71. Berlinalu, nagrado za najboljši film na norveškem Kortfilm festivalu, nagrado za najboljši kratki film v regiji na ZagrebDox ter številne druge nagrade in častne omembe.
Gre za izredno močno osebno zgodbo, saj režiserka po dvajsetih letih molka obišče domačo hišo, kjer svojega starega strica, ki jo je pri devetih letih zlorabil, sooči z neposrednimi vprašanji. Film odpira pomembno temo prevelikokrat zamolčanih zlorab otrok in predstavlja pomemben dokument določenega prostora, hkrati pa prinaša pomembno sporočilo o možnosti premostitve, soočenju in opolnomočenju.
V svoji izjavi ob filmu režiserka zapiše: »Tako kot milijoni ljudi, ki so jih odrasli v otroštvu zlorabili, sem tudi jaz molčala – za dobro svoje družine in sebe. Ampak najhujši zločini na svetu se dogajajo s privoljenjem bojazljivih in neozaveščenih žrtev. Če sem bila v otroštvu preveč ranljiva, da bi se ‘stricu Tudorju’ zoperstavila, pa kot odrasla oseba nimam moralne pravice, da sem še naprej tiho.«
Pogovarjali sva se tik pred njenim prvim raziskovalnim odhodom v Rusijo, kjer bo snemala naslednji dokumentarec, za katerega je prejela sredstva flamskega avdio-vizualnega sklada.
Kako si se odločila postati ustvarjalka dokumentarnih filmov? Katere dokumentarne filmske ustvarjalke in ustvarjalci so te navdihovali?
Že od otroštva sem bila opazovalka, a se mi še ni svitalo, kam me bo to pripeljalo. Pri šestnajstih sem prosila očeta za nov fotoaparat. Obljubil je, da mi ga kupi, če mu dokažem, da ga res potrebujem. Morda je bil to prvi in najpomembnejši preobrat, saj sem spoznala, da ni dovolj le pritiskati na sprožilec.
Kot je obljubil, mi je oče naslednje leto kupil drag fotoaparat, ki sem ga nato pol leta pustila ležati na polici. Fotoaparat se mi je zdel prevelik, imel je toliko gumbov, ki jih nisem znala uporabljati, da me ga je bilo strah vzeti v roke. Zato se je oče odločil, da me pošlje na fotografski tečaj. Tam so mi moji prvi učitelji fotografije odprli povsem nov svet. Naučili so me drugače gledati na slike, fotografije in na svet, ki nas obdaja. Fotografirati sem začela vsak dan in objavljati svoja dela na družbenih omrežjih. Precej hitro so začele prihajati ponudbe za delo in tako sem pri sedemnajstih začela služiti denar s fotografijo, svojo najljubšo dejavnostjo.
Sanjarila sem o tem, da bi postala kultna komercialna fotografinja, kot Annie Leibovitz. Zato sem se vpisala na Akademijo za glasbo, gledališče in lepe umetnosti v Moldaviji. Že na prvi pogled sem se zaljubila v historično stavbo akademije, ki je bila okrašena z velikanskimi slikami. Počutila sem se kot na Bradavičarki. Predstavljajte si – po dolgočasnih urah matematike v srednji šoli sem naenkrat vsak dan hodila v razred gledati filme!
Filmi, kot so Mondo Cane (1962, Paolo Cavara, Gualtiero Jacopetti in Franco Prosperi), Koyaanisqatsi (1982, Godfrey Reggio) in Tender’s Heat: Wild Wild Beach (Zhar nezhnykh. Dikiy, dikiy plyazh, 2006, Susanna Barandzhiyeva, Vitaliy Manskiy in Aleksandr Rastorguev), so spremenili moje življenje in mene samo. Po ogledu Rommovega filma Triumph Over Violence (Obyknovennyy fashizm, 1965, Mikhail Romm) sem bila nekaj tednov vsa iz sebe in razočarana nad svetom. Po tem nisem več mogla biti komercialna fotografinja. Preveč umetno in površinsko je bilo zame. Povrhu tega sem spoznala, da se lahko izražam ne le z zamrznjenimi podobami, marveč tudi z gibljivo sliko, zvokom in z montažnimi sekvencami kadrov. Tako sem pričela delati na svojih prvih avtorskih filmih.
Ker sem sprva nameravala postati fotografinja in direktorica fotografije, ne pa tudi režiserka, sem razmišljala v podobah, ne v zgodbah. Zato mi je bilo zelo težko ustvariti film. Lahko sem posnela čudovite podobe, ki pa jih je bilo težko povezati v jasno in konsistentno zgodbo. Spoznala sem, da so lepe podobe brez pomena povsem neuporabne. Zato sem se želela vpisati na magistrski program dokumentarnega filma DocNomads, ki poteka v sodelovanju treh univerz, na Portugalskem, Madžarskem in v Belgiji. Po tretjem poskusu prijave so me v letu 2018 sprejeli in stopila sem na pot režiserke dokumentarnih filmov.
Predstavljam si, da je bilo za film Stric Tudor potrebnega veliko poguma, pa tudi volje in odločnosti. Mislim, da je ta film eden najbolj pogumnih dokumentarcev, kar sem si jih ogledala do zdaj. Na kateri točki v življenju si se odločila narediti ta film? Ali pa si že dolgo vedela, da ga želiš posneti in si le čakala na pravi trenutek?
Pred študijem dokumentarnega filma nisem vedela, da lahko delamo filme o sebi. Pred tem sem snemala le zunanji svet, ne notranjega. Čeprav moraš, tudi kadar snemaš film o drugih ljudeh, zgodbo podati preko sebe. Če svojega sveta ne odpreš, če se tako omejiš, potem bo nastal le površinski in izumetničen odsev realnosti, podobno kot pri komercialni fotografiji.
Kot številni posamezniki sem razvila veliko psiholoških omejitev, ki so zrasle iz mojih strahov. Da bi se razvila kot oseba in kot režiserka, sem morala najti način, da te omejitve presežem. Imela sem dve možnosti: da zlezem ven iz oklepa – ali pa da za vedno ostanem prestrašen otrok, ki živi lažno realnost. Spoznala sem, da se lahko kot odrasla oseba le sama odločim, kakšno življenje bom imela, in da bi bilo strahopetno čakati na pomoč drugih. Kot odrasla oseba sem odgovorna ne le za svoje življenje, marveč tudi za ta svet. Vsak od nas se odloči, ali bo pristal na zlo ali se mu bo zoperstavil. Odločila sem se, da želim svet izboljšati in da nikoli več ne želim živeti v strahu. Ker sem filmarka, so moja orodja za gradnjo mojega sveta moja kamera, mikrofon in montažna miza. Ta film je potovanje v preteklost za boljšo prihodnost. Govori o meni, o mojih strahovih in poskusih soočenja z njimi.
Je tvoj stric vedel, da vajin pogovor snemaš z mikrofonom?
Glavni lik filma je Nanu Tudor. Nanu v moldavščini pomeni boter. Med nama ni krvnega sorodstva, saj je mož moje stare tete. V družini je bil vedno zgled – nikoli ni kadil ali pil alkohola, ni se pretirano družil naokrog, vedno je bil prisoten v družini, delal je v dveh službah, da je lahko preživljal svoje sinove. Zanj sem imela pripravljenih veliko vprašanj o njegovem življenju in največjih obžalovanjih. Navsezadnje sem vedela, da v sebi skriva temne skrivnosti, ki so prizadele mene in druge otroke. Želela sem razumeti, kaj razmišlja, kadar je sam s sabo, in ali mu je za kaj žal. Nisem vedela, kako se bo pogovor razvil. Pogovarjala sva se odkrito, zraven pa je bil snemalnik zvoka. Ko je videl snemalnik, me je vprašal, če pogovor snemam. Pritrdila sem in ga vprašala, ali ga to moti. Nič ni imel proti, skrbelo ga je le, kaj bom s posnetkom naredila potem. Povedala sem mu, da bom, ne glede na to, kako bom zvočni posnetek uporabila, govorila le resnico.
Tvoja kamera se po prostoru giblje zelo subtilno. Vanjo ujameš vzorce blaga, tapet, tančice prosojnih zaves, skozi katere zaznavamo prisotnost drugih oseb v hiši. Vpogled v življenje te hiše podajaš skoraj s sanjavimi podobami. Ali to nemara simbolizira neizostreno podobo, ki jo imajo v naših mislih spomini?
Tako je zato, ker podobe v filmu izražajo, kako sem se tam počutila. Bilo je, kot da sem v hiši, hkrati pa nisem bila tam. Mislim, da film odraža ta nerazumljiv občutek prisotnosti in odtujitve v istem času. V številnih kadrih je prisotna ovira: okvir okna ali vrat, najpogosteje pa bela zavesa. Te fizične vizualne zapore so kot moji ščiti. Priti na plano in direktno snemati z lastno kamero je bilo strašljivo. Bilo je, kot da bi se spet potopila v svoje otroštvo in postala deklica, ki se skriva za zaveso. Umetnost zelo težko opisujem ali razlagam. V filmu je veliko izraznih sredstev, ki delujejo drugo z drugim. Izolirati in razložiti en element celote je tako, kot bi pojasnjevali vlogo moke v torti. A ravno zaradi te kompleksnosti sem se odločila, da svojo zgodbo povem skozi film. Moj film ne pojasnjuje in ne pripoveduje. Zgodbo začutiš. Upam.
Vizualno podana lepota skromnega življenja v vaši stari hiši se z vsakim stavkom pogovora, ki ga ob tem slišimo, bolj in bolj maje, dokler ni popolnoma dekonstruirana. Od lepote na koncu ne ostane nič. Impresivno se mi zdi, da si lepo in grdo stran istega prostora uspela prikazati tako blizu skupaj.
Sprva sem želela prikazati le temačno stran hiše, vendar me je eden od profesorjev spomnil, da imam od tam tudi veliko lepih spominov. To je hiša mojih prastarih staršev, kjer so nato odrasle še štiri generacije moje družine. Stara je sto let in tam je še vedno preproga moje prababice, ki se je komaj spominjam. Ta hiša mi je zelo ljuba, saj je to naše družinsko gnezdo. Za velika slavja se tam zberemo vsi sorodniki, podobno kot vidimo v filmu. Vendar pa so mi spomini na otroštvo ta posvečeni prostor oskrunili. Ta nasprotujoča si čustva – od veselja ob ponovnem snidenju do žalosti, od nostalgije do groze, od sreče do strahu – sem skušala upodobiti skozi hišo, ki podobno kot živo bitje spreminja razpoloženja, se stara in poseda pred našimi očmi.
Povedala si mi, da zdaj pripravljaš dokumentarec o svoji babici iz Rusije. Kaj te pri njenem liku najbolj privlači?
Ja, moj naslednji film bo o moji babici iz Rusije, ki je umrla dve leti pred mojim rojstvom. Čeprav se nisva nikoli spoznali, čutim močno vez z njeno kontroverzno osebnostjo. Pred nekaj leti mi je oče dal njena zadnja pisma, v katerih sem prvič lahko prebrala njene misli. Umrla je leta 1989, ko je Sovjetska zveza že začela razpadati. Njena pisma so kot spomeniki tej minuli dobi, ki je zame svojevrsten misterij.
Sama sem se rodila leta 1991 v Sovjetski zvezi, a tri tedne po mojem rojstvu je naša država razglasila samostojnost in postala Republika Moldavija. Po smrti moje babice in kolapsu Sovjetske zveze je moj oče izgubil stik z rusko stranjo družine. Nikoli nismo šli tja, nikoli jih nisem spoznala. Ko sem očeta spraševala o preteklosti in naši družini, je bil zelo zadržan. Naša nedavna zgodovina je bila tako dramatična, da stari starši in starši o tem raje ne govorijo. To vpliva na naše odnose znotraj družine in na naše medsebojne odnose. V tem filmu bom raziskovala pomembna vprašanja. Nadaljujem z odkrivanjem preteklosti, travme in spominov, a v širšem kontekstu.
Boš delala s producentko, producentom? Kako si ga/jo našla? Bo to celovečerni film?
Sodelujem s krasnim belgijskim producentom Frederikom Nicolaiem (Off World production company), ki je bil tudi naš profesor in moj glavni mentor pri filmu Stric Tudor. V veliko pomoč mi je bil, da sem našla pravi način za to zgodbo. Videl je nekaj korakov pred mano. Svetoval mi je tudi, naj si ogledam nizozemski film Love is potatoes (2017) Alione van der Horst, ki je postal referenca za moj film. Po naključju se je zgodilo, da je bila Aliona kasneje v žiriji na naši magistrski projekciji. Zdaj je ona moja mentorica pri naslednjem filmu. Dolga pot bo to in upam, da me pripelje do mojega prvega celovečerca, ki bi moral biti končan v naslednjih štirih letih. Trenutno je film v zgodnji fazi razvoja. Kmalu odrinem na prvo raziskovalno potovanje v Rusijo, kar mi bo pomagalo najti najboljši način za ustvarjanje tega filma.
O moldavskem filmu ne slišimo veliko. Ali država zadostno podpira film in mlade filmske ustvarjalce? Katero moldavsko filmsko ustvarjalko bi še morali poznati?
V Moldaviji imamo kar nekaj dobrih filmskih ustvarjalcev, a po kolapsu Sovjetske zveze smo potrebovali veliko časa, da smo se prilagodili novi ekonomski in družbeni realnosti. Nacionalni center za film je bil ustanovljen pred petimi leti in od takrat enkrat letno objavijo razpis za filmski projekt, ki ga financira Ministrstvo za kulturo. Za moldavski film je značilen poetičen slog, kar je vplivalo tudi na Strica Tudorja. Najbolj znamenita filmska ustvarjalka je Kira Muratova, ki se je, tako kot jaz, rodila v majhnem mestu Soroca. Kira je preminula dva meseca pred mojim začetkom študija filma.
Nameravaš ostati v Bruslju ali se boš nekoč vrnila v rodno Moldavijo?
V Belgiji se počutim kot doma. Všeč so mi celo deževne zime in hladna poletja. Se pa v tej deželi ni lahko sprostiti. Veliko se je treba naučiti, da bi razumel celo najbolj vsakdanje stvari. V Belgiji imajo, denimo, pet različnih vreč za razporejanje odpadkov, enega najbolj kompleksnih sistemov zdravstvenega zavarovanja, tri uradne jezike. Imajo veliko javnih institucij in vsaka regija ima svojega župana in svoja pravila. Standardna najemniška pogodba za stanovanje je za devet let in mora vsebovati ločen bančni račun z varščino. Filmski sektor je razdeljen na dvoje tekmovalnih območij – na Flandrijo in Valonijo. Vendar imam rada to državo, saj me vsak dan prisili, da se naučim nekaj novega. Poleg tega je veliko priložnosti za učenje tujih jezikov. Zdaj tekoče govorim romunsko, rusko in angleško, imam osnovno znanje latvijščine, španščine in francoščine, želim pa se naučiti tudi flamščine. Z Moldavijo sem nenehno v stiku, saj letalske karte do tja niso drage, zato jo lahko obiščem večkrat na leto.
