Ob projekciji filma Parada, ki bo v okviru Jesenske filmske šole na sporedu 18. oktobra, poobjavljamo besedilo iz Ekrana februar 2012.
–––––––––––––––––––––
Srđan Dragojević, ki je na filmsko sceno prodrl s filmom Mi nismo angeli (1992), ime pa si je dokončno utrdil s kontroverzno vojno dramo Lepe vasi lepo gorijo (1996), v mednarodni koprodukciji Parada (2011) objektiv kamere obrača v poskus kritike homofobije, nacionalizma, šovinizma in fašistoidnosti. Kritiko skuša vzpostaviti skozi mešanico komično parodističnih in tragičnih elementov, ki jih povezuje osrednja zgodba o popolni nemoči gejevske skupnosti, da bi v Beogradu organizirala parado ponosa. Ne le da ji pristojni državni organi nočejo zagotoviti policijskega varstva (slednje film v finalnem prizoru tudi problematizira), pač pa na tiskovno konferenco, na kateri organizatorji najavijo dogodek, celo vdrejo neonacisti, ki se jih lotijo s pestmi. Pričujoči prizor Dragojević vzporeja z zgodbo o vojnem veteranu Limunu (Nikola Kojo), vojnem kriminalcu, ki si kruh služi s sumljivi posli, zaradi katerih mu ustrelijo psa. Da bi ga rešil, z njim odvihra k veterinarju (Miloš Samolov), kjer mu zagrozi s smrtjo, če hišnemu ljubljencu ne bo uspel pomagati.
Na tej točki gledalec že sluti povezanost med obema likoma; veterinar je namreč partner enega glavnih aktivistov, ki si prizadevajo organizirati parado. Prav ta premočrtna predvidljivost pa je tudi osrednja značilnost Parade, ki se simptomatično odraža v režiserjevem modelu, s katerim želi doseči, da bi film deloval angažirano. Seveda je Dragojevićeva namera, da opozori na nevralgično točko srbske družbe, pohvalna, a je njegov način reprezentiranja potrebno prevprašati. Nad stereotipe in predsodke krene z njihovo radikalizacijo, a se tudi sam ujame vanje. Tu ne gre le za problematiko politične korektnosti in tega, čemur Rancière pravi pedagoški model učinkovitosti umetnosti, pri čemer se ta v Paradi manifestira prav v humorni dekonstrukciji nekaterih najbolj pertinentnih stereotipov o spolni identiteti in nacionalnosti, na podlagi česar naj bi gledalec prepoznal homofobijo in ostale fašistoidnosti.
Glavni problem tiči v načinu konstrukcije fabule. Odločitev, da udeležence parade lahko zavarujejo le nekdanji vojni kriminalci, lahko deluje potujitveno, po drugi stani pa ta izbira deluje nerodno, sploh če vzamemo v obzir stanje stvari, na katere film opominja. Tako ni problematična le sopostavitev enostranske stereotipizacije vseh skupin v filmu – iz česar film tudi črpa svojo komičnost – temveč prav ta (bržčas neželena) gesta, ki ne nazadnje sporoča, da za svobodo lahko poskrbi le iniciativa nabildanih homofobičnih dedcev, ki sprevidijo resnico svojih predsodkov. Če je ta optika za družbeno kritičnost dovolj, pa je seveda drugo vprašanje.
Ekran, februar 2012
