Pojdite na vsebino

Ob šestdesetletnici delovanja kinotečne dvorane na Miklošičevi 28 ponovno objavljamo intervju z njeno prvo upravnico, gospo Zorico Kurent, ki je bil leta 2013 objavljen v Ekranu. Leta 2017 preminula Zorica Kurent je dvorano, ki se danes imenuje Dvorana Silvana Furlana, vodila med leti 1963 in 1995.

Gospa Zorica Kurent je bila upravnica kinotečne dvorane od njene ustanovitve leta 1963, ko je bila to še dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani, pa do leta 1995, ko se je upokojila, malo preden je kinotečna dvorana zamenjala državljanstvo in postala Slovenska kinoteka. Z gospo, ki je na Miklošičevi 28 pustila vso delovno dobo, smo se pol stoletja po tem, ko je nastopila službo, pogovarjali o nekih drugih časih, o prvih korakih slovenske kinotečne dejavnosti in o edinem kinu v mestu, ki je imel garderobo za obiskovalce.

Gospa Kurent, ste »kinotečnica« z enim najdaljših stažev v vsej njeni zgodovini. Kako ste pravzaprav prišli na to delovno mesto?

Delavska univerza je objavila oglas, da išče delavce za Kinoteko – upravnika, operaterja, blagajničarko, snažilko in biljeterja. Takrat sem že diplomirala in bila šest let brez službe; honorarno sem delala od doma. Za upravnika dvorane so zahtevali le srednješolsko izobrazbo, a se mi je vseeno zdelo, da bi to delo rada opravljala, in sem šla vprašat, če bi me vzeli. In so me – predvsem ker sem perfektno znala slovensko in srbsko, kar je prišlo prav, ker je bilo treba komunicirati z upravo Jugoslovanske kinoteke v Beogradu. Bila sem edina kandidatka s fakultetno izobrazbo, kar pa so mi pri plači upoštevali šele po petih letih zahtevne službe. Delo mi je odgovarjalo, ker sem imela od nekdaj rada film, pa tudi zaradi praktičnih razlogov. Doma sem imela dva otroka in mi je ustrezalo, da sem delala dopoldne, šla nato domov in vmes kaj postorila, skuhala za otroka, popoldne pa šla spet v službo – na predstavo v Kinoteko. Pet let sem s publiko gledala prav vse filme, ker tudi sama nisem poznala čisto vsega, kar smo predvajali, in sem se na ta način tudi jaz »šolala«.

Omenili ste znanje jezikov – po izobrazbi ste slavistka, po rodu pa Srbkinja.

Rojena sem bila v Novem Sadu in otroštvo preživela v Vojvodini. V Slovenijo sem prišla leta 1947, stara trinajst let. Mama seje žepred vojno ločila od mojega očeta in se povojni poročila s Slovencem, profesorjem, ki je prišel v Vojvodino, ko je tedanja oblast iz prosvetnih služb premeščala vse sokole. V Ljubljani pa je živela njegova mama – in po vojni je želel poskrbeti zanjo, zato smo se skupaj preselili sem. Slovenščine sem se naučila tu v gimnaziji.

Kaj so obsegale delovne zadolžitve upravnice dvorane?

Najprej so me za mesec in pol povabili v Beograd, kjer so me naučili računovodskih spretnosti, potrebnih za upravljanje dvorane. Zbirala sem predloge članov našega programskega sveta in se v Beogradu dogovarjala, katere filme naj nam pošljejo. Prišla sem na idejo, da naj bi šli filmi iz Beograda najprej k nam, potem pa bi jih nekaj s programa vzel Zagreb in nato še Sarajevo. Tako smo zelo znižali stroške transporta. Sodelovala sem tudi z akademijo in s šolami, pripravljala razstave, slovenskim kulturnim delavcem je Jugoslovanska kinoteka podeljevala priznanja … Če sta zbolela blagajničarka ali biljeter, sem prevzela tudi njuno delo, le kinooperater me ni hotel naučiti obrti predvajanja, češ da mi potem vsaj še tega ne bo treba delati. Ob obletnicah smo sami pripravljali tudi pogostitve.

Kakšno je bilo ozadje ustanovitve dvorane Kinoteke v Ljubljani?

Jugoslovanska kinoteka je imela ob ustanovitvi leta 1949 samo matično dvorano – muzej v Beogradu. Imela pa je tudi posebne kopije odličnih starih filmov, nekakšen pregled filmske zgodovine, ki jih je predvajala po kulturnih domovih v republiških prestolnicah – najprej v Zagrebu, potem pa še v Sarajevu in Ljubljani. Ko so po nekaj letih ta gostovanja prenehala, ker se je fond zaradi tolikšnega prometa obrabil, in ker so za fond plačevale vse republike, so se na sestanku mednarodne zveze filmskih arhivov FIAF dogovorili, da bo vsaka republika smela imeti svojo kinotečno dvorano. S tem smo v Sloveniji dobili dovoljenje za predvajanje vseh filmov Jugoslovanske kinoteke – manjkal nam je samo kakšen film katerega izmed zasebnih evropskih producentov, ki so predvajanje dovoljevali samo matični dvorani.

Kakšno namembnost pa je imela dvorana, preden je postala kino?

Pred kinotečno dejavnostjo je v dvorani Delavsko prosvetno kulturno dramsko društvo igralo svoje uprizoritve. Potem je Sekretariat za kulturo in prosveto sklenil pogodbo z Delavsko univerzo Boris Kidrič, da bo adaptirala dvorano za predvajanje filmov. Oni so kupili aparature in financirali našo dejavnost.

Ljubljanska Kinoteka je bila nekakšna »izpostava« beograjske, kolikšna pa je bila mera njene avtonomnosti?

Bila je kot nekakšna kopija beograjske, a relativno samostojna ustanova – imeli smo lasten programski svet, program in celo založniško dejavnost. Izdajali smo dela slovenskih avtorjev in prevajali tuje knjige. Tega druge jugoslovanske kinoteke, z izjemo matične, niso imele.

Kaj pa se je s filmskim fondom zgodilo po razpadu Jugoslavije?

Imeli smo srečo, da je tik pred razpadom Jugoslavije gospod Ivan Nemanič, pri Arhivu Slovenije zadolžen za filmski arhiv, šel v Beograd s tovornjakom in vse slovenske ter slovensko podnaslovljene filme pripeljal domov. Nekaj unikatov pa je le ostalo v Beogradu; še te današnja Kinoteka pravzaprav ima, ampak jih ne predvaja, ker ima samo eno kopijo.

Ekran november/december 2013

Preberi več