Kariera Jeana Epsteina (1897–1953), enega od pionirjev francoskega filma, je bila, kljub njegovi relativno zgodnji smrti, dolga in razvejana. Raztezala se je od nemega do zvočnega filma, vseskozi pa je ostajal strastno predan eksperimentiranju s filmskimi tehnikami in narativnimi postopki. Bil je eden od začetnikov francoskega poetičnega realizma, znan predvsem po inovativnih režijskih tehnikah, ki so vključevale uporabo subjektivne kamere, časovne manipulacije, eksperimentalno montažo in druge tehnikalije, ki so presegale prevladujoče pripovedne konvencije njegovega časa, zaradi česar je imel nemalokrat težave pri financiranju in distribuciji svojih projektov.
Rdeča krčma (L’Auberge rouge, 1923) kot eno izmed njegovih najzgodnejših del že kaže značilne poteze njegovega ustvarjanja, predvsem eksperimentiranje z impresionističnimi pripovednimi tehnikami, ki bodo zaznamovale njegov opus. Zgodba sama je v osnovi precej preprosta. Na večerji v družbi pariške visoke buržoazije nemški bankir Hermann zabava goste z zgodbo o prijatelju Prosperju Magnanu, ki se je pred leti s prijateljem pred nevihto zatekel v neko gostišče. Ker je bila na voljo le ena soba, sta si jo delila z nizozemskim trgovcem z diamanti. Prosperju njegova torba z nakitom ne da spati. Obseda ga misel, da bi trgovca umoril in ukradel njegov zaklad, vendar mu nazadnje uspe te nizkotne misli odvrniti in zaspati. Naslednje jutro najdejo trgovca umorjenega in okradenega, Prosperjevega prijatelja pa ni od nikoder. Prosperja aretirajo in obsodijo na smrtno kazen. Med Hermannovim pripovedovanjem zgodbe postane spričo vse večjega nelagodja enega od gostov, Jeana-Frédérica Tailleferja (Jean-David Évremond), jasno, da je prav on pobegli tat.
Epstein je pripoved povzel po kratki zgodbi Honoréja de Balzaca, ki mu je služila kot dobro izhodišče za raziskovanje filmskega medija. Bolj kot zgodba sama ga je zanimalo, kako na film ujeti notranje doživljanje njenih protagonistov. V Rdeči krčmi se je osredotočil na njihov notranji svet, pri tem pa se je obilno poslužil bližnjih posnetkov, skozi katere je poskušal pokukati v dušo svojih protagonistov in na platno preliti njihove strahove, želje, pohlep, občutke krivde in druga temačna občutja, s katerimi se borijo. Druga tehnika, s pomočjo katere je Epsteinu na filmski trak uspelo ujeti notranji svet protagonistov, pa je inovativna montaža. Tu izstopa predvsem mojstrska sekvenca bliskovito montiranih bližnjih posnetkov Prosperja, kombiniranih s halucinatornimi podobami diamantov in dežja. Delirična sekvenca, skozi katero gledalci začutimo Prosperjev neznosno mučni notranji boj med skušnjavo in krepostnostjo, ki ga privede na rob norosti.
Kljub temu, da gre za manj znano Epsteinovo delo, je Rdeča krčma nedvomno pustila pečat v zgodovini nemega filma. Epsteinova zmožnost združevanja avantgardnih elementov s poetično naracijo je postavila temelje za nadaljnji razvoj filmske umetnosti, obenem pa tlakovala pot temu izjemnemu filmskemu avtorju in inovatorju, ki je svoj pogled na filmsko umetnost dodobra dokumentiral tudi v svojih filmskih kritikah in esejih.
