Za začetek. Čeprav nekateri filmski kritiki in festivalski programski direktorji že nekaj let vsakemu novemu filmu, ki se dotika nasilja nad ženskami, bodisi spolnega bodisi fizičnega, radi nekoliko naveličano nadenejo oznako »še en #metoo film« ter ga presojajo po tem, ali po njihovem mnenju pove kaj novega in je zatorej vreden ogleda, oziroma glede na to, ali je histeričen ali ne (slišano na lastna ušesa), se filmi o nasilju nad ženskami in drugimi manjšinami še vedno snemajo. Gibanje #metoo namreč ni bila nekaj let trajajoča modna muha, temveč eden v vrsti korakov naprej. Bil je začetek širšega javnega razkrivanja zlorab v filmski in zabavni industriji, javnega pričevanja o nasilju, ki že stoletja spremlja tisto nekaj, čemur pravimo patriarhat. Če je na delu stoletja star sistem z okostenelimi pozicijami moči, so koraki k spremembam majhni, a zato nič manj vztrajni in pomembni. Zatorej: #metoo zgodbe niso bile »že povedane«, #metoo zgodbe so vsepovsod, v vseh delih družbe in na vseh koncih sveta, in četudi bi se nasilje, o katerih pripovedujejo, kar naenkrat čudežno – puf, ni ga več – končalo, bi bilo zgodb dovolj še za stoletja pripovedovanja.
Še ena #metoo zgodba je tudi film Žal mi je, punčka (Sorry, Baby, 2025), prvenec režiserja_ke Eve Victor, ki je imel premiero pred letom dni na Sundanceu in je nedvomno eden najboljših ameriških neodvisnih filmov leta 2025. Glavno junakinjo po imenu Agnes spoznamo v majhnem univerzitetnem mestecu Nove Anglije, kamor jo pride obiskat najboljša prijateljica in nekdanja sošolka s fakultete Lydia, ki zdaj s svojo partnerico živi v New Yorku. Razlika med prijateljicama je očitna. Lydia se je v letih, ki so pretekla od njunega skupnega študentskega življenja, preselila, poročila in zanosila. Po drugi strani se Agnes, ki je ostala v omenjenem majhnem mestecu, pa čeprav je tam zato, ker se ji kmalu obeta prestižna redna zaposlitev na nekdanji fakulteti, zdi svetlobna leta stran od Lydie. Četudi se na prvi pogled zdi, da je ena od njiju preprosto bolj uspešna v zasebnem življenju, druga pa ne, se Agnesina navidezna zataknjenost ne razkrije kot osebni neuspeh, ampak kot jasna razlika med časovno premico, po kateri je življenje teklo prvi, in časovno, recimo ji, zanko, v kateri se je zaradi slabe stvari, ki se ji je zgodila ob koncu študija, znašla druga.
Na začetku filma smo torej v letu, ko Lydia obišče Agnes. Njuno prijateljstvo je, za kar film ne potrebuje dosti besed, eno tistih, ki jim lahko rečemo kar sestrstvo. Preveva ga sproščenost, ki kljub temu da se ne vidita več pogosto, nastopi v hipu, ko sta zopet skupaj. Sproščenost, ki ne potrebuje vljudnostnih fraz in performativnosti, niti pojasnjevanj – Lydia ve, kako je Agnes. Pozna razloge za njeno počutje, ki se pred gledalci ne slika kot dramatično, čeprav jo Lydia pred odhodom z iskreno skrbjo, ki jo lahko brez zadržkov izrazi le najbližji, prosi, naj ne umre. Agnes ji na lahkotno humoren način, kar je pogosto pri tistih, ki se jim je zgodilo nekaj zares slabega, odgovori, da bi, če bi želela storiti samomor, to storila že leto prej, ali pa, še bolj verjetno, leto pred tem.
Leto pred tem je leto, ko se je zgodila slaba stvar, kamor nas film vrne po prijateljičinem obisku. Agnes, ki je bila s takratno cimro Lydio pred zaključkom študija literature, je ravno oddala svojo zaključno nalogo. Profesor, ki je med vsemi študenti najbolj naklonjen prav njej, zlorabi njeno zaupanje, pa tudi ljubezen do literature, ki si jo delita, z nasilnim dejanjem. Film nam slabe stvari, ki se zgodi, ne pokaže. Ker profesorju zaradi družinskih obveznosti zmanjka časa, da bi šla čez Agnesino nalogo v njegovi pisarni, jo kasneje povabi k sebi domov. Agnes vidimo vstopiti v hišo, ko je dan, nato pa v istem, statičnem kadru, hišo pohitreno objame mrak in kasneje tema, vse dokler iz nje odsotno ne odkoraka Agnes, sede v avto in se odpelje domov, kjer Lydii obnovi, kaj se ji je zgodilo. Lydia ji ob koncu izpovedi pove, da je tisto, kar se ji je zgodilo, tisto. Ja, za tisto gre. Tisto nekaj, kar bo Agnes zaznamovalo še leto pozneje in leto zatem, verjetno pa, do neke mere, tudi vsa leta po. Zaznamovalo, a ne določalo. Perspektiva slabe stvari, ki se ji je zgodila, bi v marsikaterem filmu postala edina prizma, skozi katero bi gledalci lahko še videli Agnes, toda film Žal mi je, punčka se nameni gledalcem dokazati, da je Agnes še vedno ta ista Agnes in ne Agnes-žrtev. Agnes z nenavadnim humorjem, Agnes, nekdaj izjemna študentka, danes pa na poti, da postane ugledna profesorica, Agnes, ki s prijateljico zbija butaste šale na račun moških, brez katerih ženska prijateljstva ne bi bila enaka. Ker butaste šale včasih pomagajo preživeti.
Preživetje slabe stvari, travmatičnega dogodka, kot dokazujejo mnoge raziskave, spremeni kemijo možganov. Prav posttravmatska stresna motnja, čeprav se tovrstno izrazje – travma, kemija možganov, posttravmatski stres ali kaj tretjega – v filmu nikoli ne pojavi, je tista, ki jo film zadane do popolnosti, k čemur pripomore predvsem izjemna igra režiserja_ke Eve Victor, ki je v filmu sam_a upodobil_a glavno junakinjo. Indici tega, kar se dogaja v Agnesini glavi, se kažejo v trenutkih, ko se zazdi povsem odsotna, ko jo preganjajo neutemeljeni strahovi, ko je pretirano oprezna, ko ji, čeprav piše briljantne eseje in prek literature tako rekoč živi besede, zmanjka besed. Ko išče tiste prave, da bi vanje naselila lastna občutja, ob katerih, kot prizna Lydii, ji ljudje namenijo zgolj pogled, iz katerega izhaja, da jih je zanjo strah. Le redki so tisti – v Agnesinem primeru Lydia ter občasen naključni neznanec –, ki ji ne dajo občutka, da jim je bolečina, ki jo Agnes nosi s seboj, preprosto preveč. Za preseganje surovosti in bolečine izkušnje nasilja tisti, ki o njej spregovorijo, pogosto posegajo po brutalni, na videz neobčutljivi iskrenosti – ali pa po humorju, ki okolici želi dokazati, da ni vse tako temno in vseobsegajoče. Da tovrstna občutja niso vse, kar Agnes je. Ker ji dan še vedno lahko polepšajo najdena muca, dober sendvič, nepričakovano prijazen neznanec ali seks s sosedom Gavinom.
Naturalizem, ki pogosto spomni na delo režiserke Kelly Reichardt, vztrajno mehča črn, včasih pa zgolj prismuknjen humor, a ne zato, da bi bil film lažje prebavljiv za gledalce, pač pa zato, ker je humor pri Agnes eden od tako lepih in nežnih znakov volje do življenja, ki tiho kljubujejo nasilju, pa čeprav je okrevanje nelinearen in nekatarzičen proces, v katerem enemu koraku naprej sledijo trije koraki nazaj, vstran ter okrog.
Film Žal mi je, punčka nam sicer postreže s časovnimi opredelitvami poglavij, ki segajo od točke sedanjosti – Leto z otrokom, potem pa skočijo nekaj let nazaj – Leto slabe stvari, pa naprej v leto vmes – Leto dobrega sendviča, in spet v sedanjost, se filmska pripoved s časovnostjo ves čas igra. Dejstvo, da režiser_ka namesto pravih let ali številk uporabi subjektivne junakinjine opredelitve, po katerih se bo določenega leta spominjala, gledalci pa tudi sicer pogosto ne vemo takoj, v katerem letu smo, lahko beremo kot namig, da se v procesu okrevanja po travmatični izkušnji nasilja spremeni tudi čas. Medtem ko se drugi, denimo Lydia, pomikajo naprej po nečem, kar se zdi jasna premica, se je za Agnes čas obenem ustavil, pohitril in tisočkrat prevrtel nazaj. A Agnes gre, kljub tovrstnim časovnim zankam, ki so kompleksnejše od mnogih znanstvenih fantastik, naprej. Pred koncem se namreč zopet znajdemo v Letu z otrokom – na začetku filma ta še v Lydiinem trebuhu, zdaj pa pravcati majhen človek –, ki mu teta Agnes pojasni, da se ji bodo v življenju verjetno zgodile slabe stvari. Da ji je zato vnaprej žal. Da pa ji lahko o tem brez zadržkov pove, ne da bi jo s tem prestrašila. Tako kot je o slabi stvari sama lahko povedala Lydii. V tolikšni meri, v kolikšni je film Žal mi je, punčka film o preživetju, okrevanju in življenju po slabi stvari, je tudi film o sestrstvu. O varnem in popolnoma sprejemajočem prostoru, ki ga to lahko ustvari. Pa četudi je ena od sester na ravni premici, druga pa se poskuša znajti v nenavadnih časovnih labirintih, prepredenih s črnimi luknjami, ki te lahko hitro posrkajo vase in izpljunejo v drugi dimenziji.
Za konec. Pred nekaj časa sem se ob druženju tiste vrste, ko prijateljica nabere prijateljice, ki se med seboj ne poznajo prav dobro, znašla v družbi drugih petih žensk; po starosti, poklicih in okoljih, iz katerih izhajamo, smo bile precej različne. Včasih je to recept za vljudnostne fraze in pogovore o tem, kaj počne ena in kaj druga in kaj tretja, tokrat pa smo v nekaj urah, v katerih smo zaradi sproščenosti, ki se včasih preprosto zgodi, preštele, da le ena med nami v svojem življenju ni doživela intimno-partnerskega nasilja. Pri šesti je šlo za nasilje člana družine, ki ni bil njen intimni partner. Če bi nekdo poslušal pred vrati, bi slišal veliko glasnega smeha. Če bi poslušal natančneje, bi slišal deljenje intimnih zgodb. Naša naključna statistika govori sama zase. Zgodb in občutij, ki jih spremljajo, je okoli nas več, kot bi se jih dalo povedati v še toliko filmih.
