Sence pozabljenih prednikov je zanesljivo eden velikih filmov zgodovine, eden najbolj nenavadnih in tudi najbolj kinetičnih in filmičnih. Film z le malo dialoga in s tako rekoč nič klasične ali nam domače dramaturgije, pač pa v galopu polnih in pomenljivih podob in zvokov, pripoveduje o neizpolnjeni ljubezni, o hrepenenju, o težkem življenju v odročnih krajih.
Od otroštva spremljamo Ivana, ki večino življenja trdo dela, in njegovo ljubezen do dekleta, njegovo bridko hrepenenje, a morda bolje kakor Ivana spoznamo okolje, v katerem živi. Pravzaprav spoznamo spoj Ivana in okolja ter spoj Ivanovega doživljanja in okoliščin. Film se dogaja v ukrajinskih Karpatih v nedoločljivi preteklosti, kjer živi starodavno ljudstvo Huculov, in veliko vsebine je etnografske – spremljamo smrti, poroke in razne običaje, spoznavamo vraževerje, domovanja, oblačila, glasbo in petje.
A Paradžanov se te snovi loti silovito in samosvoje. Od prvega trenutka filma naš pogled odločno vodi divja, na nekaterih mestih skoraj podivjana gibajoča se kamera, neredko iz roke se suče, obrača in spremlja zapletene mizanscene ter se odloča za nenavadne rakurze. Kamera je akter dogajanja, a ne eden izmed protagonistov, temveč nosilka vzdušja, misli, čustev. Kamera izraža, kar je v filmu najbolj silovito, a neoprijemljivo, abstraktno, pojmovno. Še ena močna prvina pripovedi so barve in njihove kompozicije: splošen monokromatski videz (del filma je tudi res v črno-beli tehniki) naseljujejo nasičeni barvni poudarki, rdeča in rumena, kakršnih ne vidimo drugod. Pa teksture – obrazov, oblačil, lesa, ognja, kamenja, vode …
Vse to se zliva nenavaden tok filma, to neverjetno pripoved obrazov, predmetov, barv, narave, simbolike in simbolov. Včasih je veliko dogajanja zgoščeno v en sam bežen kader, drugič v sekvence, ki drvijo čez platno, in ni se težko povsem potopiti, se povsem prepustiti temu veličastnemu poklonu dostojanstvu človekovega boja za obstanek.
Opomba: Prvič objavljeno v katalogu festivala Kino Otok – Isola Cinema 2016.
