Slovenska kinoteka bo na 80. beneškem filmskem festivalu v eminentnem programu restavriranih filmskih klasik Venice Classics skupaj s partnerji – Hrvaškim državnim arhivom, Filmskim centrom Sarajevo in Avstrijskim filmskim muzejem – predstavila digitalno obnovljen film Slike iz življenja udarnika (1972) bosanskega režiserja Bahrudina Bate Čengića (1931–2007).
Svetovna premiera restavriranega filma se tako vrača na festival, kjer je bil premierno prikazan tudi ob svojem nastanku, medtem ko zaradi svoje družbeno-politične kritičnosti in demitizacije socialističnega pogleda na delavski razred, film ni bil uvrščen na takrat največji in najpomembnejši jugoslovanski filmski festival v Pulju. Tudi pozneje filma tako rekoč ni bilo mogoče videti v domačih kinematografih, saj je bila njegova kinematografska distribucija hitro in tiho preprečena, režiser pa za dolga leta tako ustvarjalno kot eksistenčno porinjen na obrobje.
Slovenska kinoteka je kot vodja in koordinatorka projekta restavriranja zmagala na razpisu za mednarodno sodelovanje filmskih institucij na področju ohranjanja filmske dediščine, ki ga je v okviru programa Sezona klasičnih filmov ter zahvaljujoč dodatnemu financiranju Evropske komisije leta 2022 objavilo Združenje evropskih kinotek (ACE). Žirijo so sestavljali filmski ustvarjalec Sergej Loznitsa, direktor festivala nemega filma v Pordenonu Jay Weissberg in direktorica oddelka za kinematografijo pri ARTE Claudia Tronnier. Pri digitizaciji in digitalni obnovi filma Slike iz življenja udarnika je Slovenska kinoteka sodelovala s Hrvaškim državnim arhivom – Hrvaško kinoteko, ki hrani negativ filma, Filmskim centrom Sarajevo, ki je nosilec pravic, in Avstrijskim filmskim muzejem, ki s svojimi mednarodnimi povezavami pomaga pri promociji filma. Restavriranje je sofinanciralo tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Vsi posegi na filmu so potekali pod nadzorom direktorja fotografije Karpa Godine, sicer tudi filmskega režiserja, ki se danes takole spominja tesnobnih dogodkov ob nastanku filma, cenzure in poskusov, da bi film izbrisali iz kolektivnega spomina: »Pri filmu Slike iz življenja udarnika je na srečo ohranjen slikovni in tonski zapis na 16-mm traku, ki ga je na tiskovni konferenci leta 1972 posnela ekipa RTV Slovenija. To je redek dokument, ki prikazuje, kako je ‘nevtralna’ žirija ravnala ob filmu, ki naj bi bil predvajan v puljski Areni, a je bil za takratno oblast politično nesprejemljiv. V nabito polni dvorani za medije v takratnem domu JLA se je v konfrontaciji kritikov in publike z žirijo razkrila vsa ‘tehnologija’, na kakšen način kritičen film izločiti iz konkurence in ga nato še prepovedati. Ga izbrisati iz zgodovine. Po srečnih naključjih, ko smo lahko Slike iz življenja udarnika danes digitalno obnovili in je postal ponovno ‘viden’, z veliko radovednostjo in nestrpnostjo čakam na odziv publike in strokovne javnosti na film, ki je bil posnet pred več kot petdesetimi leti.«
Bogata kinematografska zgodovina Socialistične federativne republike Jugoslavije ostaja eno zadnjih mednarodno neodkritih ozemelj evropske filmske zgodovine. Sodobno mednarodno občinstvo je doslej večinoma lahko odkrilo tiste jugoslovanske filmske ustvarjalce, ki so sami emigrirali na Zahod, ali filmske ustvarjalce, ki so jih nekdanje jugoslovanske oblasti izbrale za zastopanje svoje države na velikih filmskih festivalih. Velika večina te filmske zgodovine pa ostaja neodkrita in Bahrudin Čengić je eden biserov te »neznane« zgodovine. Je filmski ustvarjalec, ki si zasluži mesto v filmski zgodovini ob imenih jugoslovanskega filma, kot so Aleksandar Petrović, Živojin Pavlović, Dušan Makavejev, Želimir Žilnik, Lordan Zafranović, Srđan Karanović, Goran Marković, Goran Paskaljević, Emir Kusturica, France Štiglic, Matjaž Klopčič, Boštjan Hladnik in drugi. Njegova mojstrovina Slike iz življenja udarnika je zbirka izjemno lepih tableaux vivant, ki prikazuje življenje slavnega proletarskega udarnega delavca Alije Sirotanovića, prave jugoslovanske različice sovjetskega Alekseja Stahanova, ter razkriva ogromen razkorak med idealizirano ideologijo in brutalno realnostjo povojne gradnje komunistične utopije. Sirotanović je v filmu rudar Adem, večkratni udarnik, ki je zaradi svojih dosežkov vzor vsem Jugoslovanom. Zaverovan je v ideale izgradnje nove dežele, ne glede na to, da na osebni ravni ves čas izgublja. Na koncu, ko ga nihče več ne potrebuje, pa tudi sam izgubi vero. Film je paradigma edinstvene estetike in humanizma Bahrudina Čengića, ki je vidna tudi v njegovih drugih dveh klasikah Mali vojaki (1967) in Vloga moje družine v svetovni revoluciji (1971). Obenem gre za izjemno aktualen film, saj naši postresnični dobi lažnih novic in alternativnih »dejstev« pokaže, kako učinkovito spodkopati propagando z uporabo njenih lastnih orodij.
K filmu, ki je nastal v produkciji takratne bosanske produkcijske hiše Studio Film Sarajevo, so veliko prispevali tudi slovenski ustvarjalci: poleg direktorja fotografije Karpa Godine še pisec glasbe Bojan Adamič, v glavni ženski vlogi pa je nastopila osupljiva in nežna Štefka Drolc. Film je bil delno posnet v Sloveniji, na Bledu in v Trbovljah.
Restavrirana različica filma vključuje vse dele, ki so bili cenzurirani v izdaji iz leta 1972 in kasneje najdeni v laboratorijih Jadran filma v Zagrebu. 35-mm negativ je bil skeniran v L’Immagine Ritrovata v Bologni, medtem ko je bil pozitiv digitiziran v Filmskem centru Sarajevo. Digitalna obnova slike in zvoka je bila izvedena v studijih Teleking in 001 v Ljubljani.
Ivan Nedoh, vodja arhivskega oddelka Slovenske kinoteke in koordinator projekta, meni, da bo ta projekt lahko odprl možnost oživitve tudi drugih filmov iz zgodovine nekdanje skupne države: »Izjemen film, ki smo ga v udarniškem duhu in z mednarodnim sodelovanjem tako, kot je nekoč ta film nastal, uspeli iztrgati iz bunkerja in ga mednarodni javnosti naredili ponovno vidnega. Želimo, da bi lahko naredili ponovno vidnih še več filmov, ki so nastajali na področju nekdanje Jugoslavije v sodelovanju filmskih ustvarjalcev iz različnih republik.«
Direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos ob tem dodaja, da »sprejem filma na beneški festival, in to v izjemni konkurenci, ni le veliko priznanje za majhno, a po srcu veliko Slovensko kinoteko, ampak tudi možnost, da s tem obrnemo nov list k sistemski ureditvi področja ohranjanja filmske dediščine v Sloveniji, pa naj bo ta nastala v okviru sedanje ali bivše države. Zgodovina filma nam predvsem vedno znova nastavlja vzvratno ogledalo, v katerem vidimo in slišimo, kako smo se videli in slišali nekoč. Ali, kako smo nekoč videli in slišali svojo prihodnost. Film Slike iz življenja udarnika je v tem smislu vsekakor izjemen dragulj, ki si zasluži spoštljiv priklon ter obenem demonstrira vso silo in moč čudovite ustvarjalnosti, ki ji pravimo filmska umetnost.«
Slovenska kinoteka je med vojno, ki je sledila razpadu Jugoslavije, na Čengićevo željo v svojih depojih shranila kopije njegovih filmov in jih s tem zavarovala pred morebitnim uničenjem. Leta 1996 mu je priredila celovito retrospektivo, na kateri je bil po dolgih letih prikazan tudi film Slike iz življenja udarnika. Ob retrospektivi je izšel katalog, ki ga odpirajo naslednje Čengićeve besede, s katerimi ta občutljivi umetnik spregovori tudi o osebni in umetniški svobodi: »Moja prva skrb so bili gledalci. Navadni ljudje. Zato pravim in tudi zdaj ponavljam: potrebna mi je bila svoboda. Svoboden sem hotel biti samo zato, da bi lahko prodrl v dušo svojega naroda in izrazil njegove nemire – njegov strah, njegovo upanje, njegove iluzije …«
Film Slike iz življenja udarnika bo na 80. Mostri v okviru programa Venice Classics prikazan v izjemni konkurenci vrhunskih avtorjev, kot so Francis Ford Coppola (One from the Heart, 1982), William Friedkin (Izganjalec hudiča, 1973), Terrence Malick (Božanski dnevi, 1978), Yasujiro Ozu (Tam je bil oče, 1942), Sergej Paradžanov (Sence pozabljenih prednikov, 1965), Carlos Saura (Lov, 1966), Andrej Tarkovski (directos’s cut Andreja Rubljova, 1966), Luchino Visconti (Najlepša, 1951) itd. Žirija 24 študentov, ki so jih priporočili profesorji filmskih študij z različnih italijanskih univerz, in ki ji predseduje režiser in scenarist Andrea Pallaoro (Monica, 2022, Hannah, 2017, Medeas, 2013), bo že deseto leto zapored podelila tudi nagradi beneški klasiki, in sicer za najboljši restavriran film in za najboljši dokumentarec, posvečen svetu filma.
Press-kit (in English)
