Pred nami je srednje velik notesnik, oblečen v temno rjavo usnje z okrasnim vzorcem na naslovnici. Ko notesnik odpremo, lahko na drugi strani preberemo z nalivnim peresom zapisan naslov: »Ustanovni občni zbor ‘Društva slovenskih filmskih delavcev’ – Ljubljana, 14. V. 1950.« Pod naslovom so zvrščeni lastnoročni podpisi: »Marinček Ivan, snemalec; France Štiglic, režiser; Adamič Ernest, režiser; Tone Smeh, snemalec; …«. Na štirih straneh sledijo podpisi skoraj vseh poglavitnih slovenskih filmskih ustvarjalcev prvih povojnih let, ki predstavljajo nov list v življenju slovenskega filma. Na tisto majsko nedeljo so se namreč slovenski filmski ustvarjalci, postavljeni pred dejstvo “svobodnega” poklica, začeli tudi formalno organizirati izven okvirjev produkcijskih podjetij ter se skupno zavzemati za prihodnost slovenskega filma in hkrati za svoj položaj filmskih delavcev.
Povod za ustanovitev društva je bila uredba o svobodnih filmskih delavcih iz leta 1950. »Izšla je iz predloga Komiteja za kinematografijo FLRJ, da se iz rednih delovnih razmerij izključijo vsi tisti filmski delavci, katerih delo je vezano na neposredno ustvarjanje pri filmu. To je veljalo za umetniške poklice (režiserje, scenografe, igralce, snemalce, vse njihove pomočnike in asistente idr.), medtem ko so izrazito tehnični poklici (tehniki) in administrativni poklici (komercialisti, propagandisti) ostali v rednem delovnem razmerju.«[1] V praksi je to pomenilo, da je bila velika večina filmskih delavcev prepuščena trgu. Filmska podjetja so z njimi sklepala pogodbe za posamezne projekte. Ko niso bili angažirani, so bili delavci brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja. To je predstavljalo popoln obrat državne politike do filma, ki se je le nekaj let po vzpostavitvi obsežnih državnih filmskih podjetij odločila, »da se bo iz svoje še pred kratkim tako zelo vehementno začrtane pokroviteljske vloge umaknila in filmsko proizvodnjo prepustila samo sebi.«[2] Ali kot je obrat duhovito opisal Vanja Bjenjaš: »Tovarna sanj je razdeljena tako, da je uradnikom ostala tovarna – filmskim umetnikom pa sanje.«[3]
Ustanovni kongres Društva slovenskih filmskih delavcev je potekal v nedeljo, 14. maja 1950, v Beli dvorani Hotela Union. Kongres se je pričel ob 9.30 s številnimi pozdravi: od slovenskega ministra za znanost in kulturo Jožeta Potrča in predstavnika Komiteja za kinematografijo FLRJ do zastopnikov društev filmskih delavcev in sorodnih poklicev iz Slovenije in ostalih republik. Na kongres so svoje predstavnike poslala vsa takratna jugoslovanska filmska podjetja; tista, ki jim to ni uspelo, so poslala telegrame z opravičilom in dobrimi željami. Med 74 udeleženci kongresa je bilo več vidnih političnih in kulturnih delavcev, vrsta novinarjev in seveda vsi najbolj dejavni slovenski filmski ustvarjalci.[4]
Osredji referat na kongresu je podal Matej Bor, književnik, prevajalec in filmski scenarist, ki je bil nekaj časa tudi sekretar umetniškega sveta pri takratni komisiji za kinematografijo. V svojem šestindvajset strani dolgem referatu je zelo natančno popisal stanje in problematiko na vseh področjih filmskega ustvarjanja in filmske kulture v Sloveniji. Pri tem je izpostavil štiri bistvene naloge bodočega društva: (1) organizirano zbliževanje filmskih delavcev Slovenije med sabo in z delavci ostalih republik; (2) teoretsko analizo dotedanjih rezultatov dela; (3) »razvijati načelno, pogumno kritiko in samokritiko«, ki »naj bo pobuda za vsestransko teoretsko in strokovno izpopolnjevanje filmskih delavcev«; (4) vzgajanje občinstva s predavanji, krožki ipd. »Z eno besedo: glavna naloga našega društva mora biti dviganje filmske kulture pri tistih, ki filme ustvarjajo, in pri tistih, ki jih gledajo.«[5]
Po dolgi debati o vseh težavah in pomanjkljivostih na filmskem področju je bil sprejet statut društva ter izvoljen njegov upravni odbor. Za predsednika je bil izvoljen France Štiglic, ki je bil v tem času edini slovenski režiser, ki mu je po vojni uspelo posneti celovečerec – po prvencu Na svoji Zemlji (1948) je bil leta 1950 sredi snemanja svojega drugega filma Trst (1951). Ker so želeli v upravni odbor vključiti predstavnike čim večjega števila filmskih poklicev, so bili vanj izvoljeni: Ivan Marinček (snemalec), Jože Gale (režiser), Milka Badjura (montažerka), Bojan Adamič (skladatelj), Boris Kobe (scenograf), Vladimir Skrbinšek (igralec), Rudi Omota (zvočni mojster) in France Brenk (kritik). Ob koncu kongresa so bile odposlane brzojavke z novico o ustanovitvi, med drugimi tudi “maršalu Jugoslavije” Josipu Brozu Titu. Kongres se je zaključil ob 20.10, sledila je slavnostna večerja v hotelu Slon.
Prva leta društva so bila veliko manj slavnostna, saj se je z ustanovitvijo šele začela dolgotrajna borba za definiranje statusa filmskih delavcev in za njihove pravice do soodločanja na filmskem področju, kjer je imela dolgo časa odločujočo vlogo (kulturna) politika. V tej borbi je bilo društvo precej dejavno: med drugim se je zavzemalo za rešitev vprašanj socialnega zavarovanja; leta 1953 je doseglo sklep o soodločanju med društvom in upravo Triglav filma pri bistvenih vprašanjih slovenske filmske proizvodnje[6]; leta 1956 pa so člani društva igrali osrednjo vlogo pri ustanovitvi podjetja Viba film, ki je po zatonu Triglav filma postalo osrednji filmski producent v Sloveniji vse do leta 1991. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije – v času, ko je bilo na področju filma najmanj dela, kot je satirično pripomnil Milan Ljubić[7]– se je društvo iz “filmskih delavcev” preimenovalo v Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Od leta 2017 pa je njegova pravna naslednica Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev.
A o vseh teh dejavnostih v notesniku ni sledov. Spominska knjiga seveda beleži le družabno življenje društva. V njej so podpisi ustvarjalcev ob premierah slovenskih filmov, mednarodnih koprodukcijah in predvsem obiskih tujih filmskih delegacij. Navsezadnje so bili prav ti stiki in njihovi rezultati – filmi – pravi cilj društva. Ali kot je ob ustanovitvi poetično dejal Matej Bor: »Da bi oči filmske kamere videle naše življenje v vsej njegovi mnogoobrazni pestrosti, … , da bi pokazale ne samo zunanjo lepoto naše zemlje, ampak tudi notranjo lepoto naših ljudi, zato smo se konec koncev tudi sestali na tem ustanovnem kongresu bodočega Društva slovenskih filmskih delavcev.«[8]
––––––––––––––––––––––––
VIRI:
[1] Rezec-Stibilj, Tatjana. Slovenski dokumentarni film: 1945-1958. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005, str. 65.
[2] Stanković, Peter. Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma. 1, Slovenski klasični film (1931-1988). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2013, str. 79.
[3] Munitić, Ranko. Obdobja jugoslovanskega filma: (film socialistične Jugoslavije). Ljubljana: Univerzum, 1978, str. 27.
[4] Podatki o kongresu izhajajo iz Zapisnika ustanovnega kongresa filmskih delavcev Slovenije in pripadajočih dokumentov, ki jih hrani Slovenska kinoteka.
[5] Bor, Matej. Beseda o problemih naše filmske umetnosti: Referat za ustanovni kongres Društva slovenskih filmskih delavcev v Ljubljani, dne 14. maja 1950. Strojepisno besedilo, 27 strani, hrani Slovenska kinoteka. V nekoliko skrajšani verziji je bilo izdano v zborniku: Vrdlovec, Zdenko ur. 40 udarcev: slovenska filmska publicistika o slovenskem in jugoslovanskem filmu v obdobju 1949-1988. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, 1988, str. 23-38.
[6] Rezec-Stibilj 2005, str. 66-67.
[7] Ljubić, Milan. Zlati jubilej, veliko dela in še več spominov: 50 let Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Ljubljana: Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, 2000, str. 2.
[8] Bor 1950, str. 1.
