Ko je avgusta 2021 ameriška vojska pomahala z belo zastavico in odnesla pete iz Afganistana, so vojaško bazo Hollywoodgate v Kabulu zasedli talibani, egiptovski novinar in dokumentarist Ibrahim Nash’at pa se je v ključnem trenutku znašel na pravem mestu. Ob prevzemu oblasti, ko so talibani v novinarjih še videli možne zaveznike, ki lahko v svet pošljejo skrbno kurirane podobe njihovega režima in jim pomagajo zasejati strah v kosti Zahodnjakov, so Nash’atu dobro leto dni dopuščali snemanje prevzema vojaške baze, a v strogo kontroliranih okoliščinah in z veliko mero sumničavosti.
Nash’at je iz posnetega materiala ustvaril film Hollywoodgate (2023), opazovalni dokumentarec, ki gledalca brez pripovedovalca, brez komentarja in brez klasičnega dramaturškega loka potopi v rutino talibanskega življenja. Navzočnost režiserja čutimo le kot nenehno tvegano prisotnost. V filmu se sicer ne zgodi nič dramatičnega, a gledalci dobimo nekaj malega vpogleda v talibansko mentaliteto in formiranje nove oblasti. Podobe, ki jih Nash’at naniza v filmu, so banalne, na trenutke absurdne. Vidimo talibane, kako vstopijo zapuščeno in razdejano bazo, kako si ogledujejo razbite računalnike, poškodovana letala in skrite zaloge zdravil in kako nerodno preizkušajo telovadne naprave v fitnesu. Opazujemo trk svetov, a tudi ambivalenten odnos do njega; talibani so vidno fascinirani nad infrastrukturo, ki se skriva za zidovi ameriškega oporišča, in če še tako mrzijo zahodnjaško, še zlasti ameriško kulturo, se prav nič ne branijo ameriškega orožja – videti je, da celo najbolj cenijo prav tistega z nalepko »made in USA«.
Hollywoodgate s svojo odprto strukturo odpira mnoga vprašanja in razmisleke. Učinkovito prikaže, kako hitro lahko simboli ene vojaške sile postanejo orodje druge – ne z zmago na bojišču, temveč z zasedbo prostora, podobe in interpretacije. Gledalci lahko opazujemo, kako se oblast vzpostavlja skozi vsakdanje geste, skozi uniformo, jezik in rituale. Zavemo se, da nikoli ne gre podcenjevati nasprotnika. Talibani se nam sprva zdijo kot popolni bebčki, ki nimajo pojma, kaj je to »dokumentarni film«, njihov poveljnik pa ne zna izračunati, koliko je 67 krat 100, potem pa ti neizobraženi primitivci, ki v svojih četah najbolj čislajo bataljon samomorilcev, popravijo popolnoma razsuta ameriška letala, se naučijo pilotirati ter vse svoje nove pridobitve in znanja prikažejo na vojaški paradi. Ob vsem tem se seveda poraja tudi vprašanje odgovornosti Zahoda, ki je prepustil prebivalce Afganistana na milost in nemilost novim oblastnikom, ob tem pa jih je še dobro opremil z novim orožjem. V drobnih pobliskih skozi nadzorovano podobo novega Afganistana pronicata beda in trpljenje ljudstva, ki ostaja ujetnik fanatične ločine, ki preprosto ljubi oblast in razmišlja le o tem, kako bi jo čim dlje obdržala.
