V antični mitologiji je himera pošast, spojena iz telesa leva, koze in kače ali zmaja. V prenesenem pomenu pa je himera nekaj nemogočega, nedosegljivega in hkrati čudovito osupljivega – himera je hrepenenje, himera so sanje. Je iluzija, iz nekompatibilnih delov sestavljena resničnost, ki ne more obstati. Himera pomeni zasledovanje nemogočega. Himera (La chimera, 2023), novi film italijanske filmske poetinje in pravljičarke Alice Rohrwacher, je tako že z napovedjo v naslovu kot nekakšna usedlina podob razpadajočega časa, ki je oživela ob blestečem prasketanju nevidnega projektorja. 35-mm filmski trak, 16-mm filmski trak, super 16-mm filmski trak in zamolkla svetloba pisanega italijanskega podeželja vzpostavljajo filmsko podobo Himere kot spomenik izgubljenemu nosilcu nekega časa – medijskemu telesu, ki ga režiserka skupaj s stalno sodelavko, direktorico fotografije Hélène Louvart, vzpostavi kot še eno himero: film kot pošastno-osupljivo telo, sestavljeno iz različnih materialov, znakov, simbolov, mitologij. Himera je potop v fiktivno resničnost zgodovine, ki je na neke načine – s scenografijo in kostumografijo – postavljen v določeno obdobje osemdesetih let prejšnjega stoletja. A časovni okvir tega mitičnega potovanja je razblinjen že na samem začetku.
V obrabljenem vagonu od nekje do nekod drvečega vlaka na sončno zimsko popoldne mlad moški dremlje. Ne pripada svetu. V pražnje beli, a zamazani obleki in z nekajdnevnim puhom na bradi globoko spi, dokler ga z glasnim ponavljajočim klicem ne zbudi sprevodnik. Ta zadržano pogleda dokument, ki mu ga moški pomoli namesto vozovnice. Mlada dekleta z ostrimi obraznimi potezami, ki spominjajo na turistično fotografijo etruščanskih lepotic na steni vagona, medtem radovedno vrtajo vanj – v tujca, ki jim zadržano odgovarja v robati italijanščini. Zdi se, da ne pozna lokalnih navad in grobo odžene vsiljivega trgovca, ki mu pred obsojajočimi pogledi ostalih potnikov v obraz zaluča par cenenih nogavic. Moški kmalu izstopi na majhni postaji, ki nakazuje tipično kamnito italijansko vasico. Za trenutek se zdi, da se je čas tam ustavil. Razvaline mogočnega dvorca ob vasi zarašča izgubljeni čas, visoke trave in vlaga, ki kaplja iz vsake luknje v stropu. Pa vendar – kraj je poln življenja.
Ali le spomina nanj?
Arthur (Josh O’Connor) je človek s posebnim darom. Anglež, ki je nekega dne ostal v Italiji morda iz ljubezni, morda iz oportunizma, morda v nagovoru usode. Je nesojeni arheolog, ki je nekoč postal plenilec grobov, miroljuben bandit in prevarant, oportunist. In obenem – vaški junak. O njem in njegovi razbojniški skupini ljudski pevci pojejo pesmi, anarhistični duh njihovih podvigov pa prevzema občinstvo – skrunitev starih, od boga in človeka pozabljenih grobnic Etruščanov, tistih nevidnih, skorajda mitoloških prednikov mogočnih Rimljanov, ljudstvo ne vrednoti kot dobro ali zlo. V kraju, pozabljenem od države in prava, je to zgolj eden od načinov, kako mali človek poskrbi zase. Predpostavka ljudskega pevca se namreč glasi – ali ni zgodovina od vseh in obenem od nikogar? Kaj pravzaprav je javno dobro? Ljudski napev kot pravi zbor v grški tragediji v skladu z motivacijo likov odgovarja, da zgodovina človeštva v sefu zasebnega zbiratelja ni nič manj perverzna kot plenjenje grobnic. Odsotnost države v kraju, iztrganem iz točnih geografskih koordinat in časa, poudarjajo opustela gradbišča, zapuščene železnice, ki vodijo v praznino, in stilizirani liki policistov kot nosilcev zakona, ki s poudarjeno gestikulacijo, značilno za like iz nemih filmov, v vizualizaciji ljudskih napevov preganjajo robinhoodovske junake.
V fellinijevskem zamahu režiserka že v samem začetku svet sname s tečajev: bahtinovska karnevaleskna linija zaznamuje film. Razigran dionizični napev spodaj postavi zgoraj in zgoraj naredi za spodaj. Arthur se vrne na dan karnevala – bradate ženske na traktorju s kupicami vina pozdravljajo vaščane. Nič ni, kot se kaže.
Še pred vsemi temi filmskimi podobami pa je ona, ki v rokah drži rdečo nit, ki se je iztaknila iz njene poletne obleke. Se je morda zataknila za mlado vejo na gozdnih tleh? Vleče in vleče, pride do luknje v zemlji, kamor rdeča nit izginja … vleče in vleče … dokler niti ne povleče nekaj, nekdo od tam spodaj. Na drugi strani.
Njegova Ariadna. Ne, njegova Evridika. Beniamina – kratek odlomek spomina, kot fotografija, zastala v duševnem albumu.
Arthur je v Italiji morda ostal iz ljubezni, ki je nekoč bivala v tistem zapuščenem dvorcu, kjer danes živijo le še spomini. Njena mama Flora (Isabella Rossellini) čaka njeno vrnitev; skozi štiri ali pet preostalih hčera, ki se kot srake ozirajo za svetlečo dediščino, zre s steklenim pogledom. Postarana primadona se je izmaknila realnosti. Njena osebna služabnica in učenka petja je mlada ženska po imenu Italia (Carol Durate). V gosto stkanem svetu simbolov, kjer vsaka podoba ali element pomeni nekaj najmanj dvakrat, izbira imena protagonistke gotovo ni naključna. Mlada ženska, brez posluha, ima nežen in plašen, a nenavadno izzivalen pogled. Velike rjave oči in bled obraz, ki ga objema kodrasta frizura, govorijo o mladi državi Italiji, katere otroci so bastardi – dobesedno črni in beli izgubljenci v svetu. Italia, klasičen lik v svetu Alice Rohrwacher, se naivna, iskrena, otroško nedolžna in strastna, s težkim plesnim korakom zaljubi v Arthurja, dokler ne odkrije, s čim se resnično ukvarja. Z antigonsko silovitostjo pokoplje svojo zaljubljenost in odide iz slike. Ko jo Arthur ponovno sreča, je pred njim samozavestna ženska, ki v zapuščeni postaji ustanovi nekakšno žensko komuno – utopijo idealne države?
Kljub temu da ga ženske in otroci sprejmejo, Arthur Italio (zopet) zapusti. Nemir usodne ljubezni, Evridikino prekletstvo, ga preganja kot veter preganja jate ptičev na mrtvem nebu. Nebo je sivo, včasih modro, ozadje brez oblakov ali zvezd. Še morje, ki šumi, je sivo in umazano, polno težke industrije. A življenjska sla se za Arthurja skriva tam spodaj, pod zemljo. Z leseno palico v roki ne išče zgolj etruščanskega bogastva, ampak vrata v onstran. Je blizu, a nikoli tam. Ko Arthur najde vhod v onstran, se filmska podoba poigra s pogledom gledalstva, saj se zgoraj in spodaj, nebo in zemlja, skozi odseve na gladini luže zavrtita kot tarot karta. Od kod gledamo – od tukaj in zdaj ali iz nekoč in od tam? Junakova usoda je zapečatena od začetka filma: njegove sopotnice in sopotniki na vlaku so duše Etruščanov. Vlak ga je odložil na mestu njegove smrti. Ko se med poslednjo ekspedicijo, ki jo pospremijo nemirne ptice na mrtvem nebu, nanj usuje zemlja, se pred njim odpre nova podzemna dvorana. Iz stropa pomoli rdeča nit. Ariadna. Evridika. Beniamina.
Alice Rorwacher je s Himero zvesta svetu, kot ga je vzpostavila v svojih prejšnjih filmih Srečen kot Lazzaro (Lazzaro felice, 2018), Čudeži (Le meraviglie, 2014) ali Nebeško telo (Corpo celeste, 2011), le da drsi vsakič bližje realni oprijemljivosti čudežnega, čutečega, sublimnega in presežnega, ki se kot nevidna mreža razpenja čez dejanskost sveta. Tisti od njenih junakov, ki spregledajo ta vzorec, se dotaknejo večnosti – tako kot se njena podoba, primarno zapisana filmskemu traku, izkazuje za najbližjo in najzvestejšo nosilko človeških sanj in hrepenenj. A kljub pogledu nazaj te podobe niso zgolj nostalgične. So klic po razprtosti pogleda v brezčasnost. So užitek v mirovanju časovnosti, s tem pa resnični poklon moči filmskega.
