Tokratni predmet meseca na prvi pogled morda bolj spominja na starinsko bonboniero kot na pomemben pričevalec o zgodnji zgodovini filma. A ta na videz preprosta naprava je delo enega od pionirjev premikajočih se podob, njegova vsebina pa je neposredno vplivala na nastanek nekaterih najbolj zgodnjih filmov.
Okrogla škatla iz trde lepenke ima premer običajnega krožnika (23 cm) in je visoka dobrih 5 cm. Njen pokrov krasijo okrogle risbe in napis v štirih jezikih: »Anschützov tahiskop.« Ko privzdignemo pokrov, zagledamo lepo oblikovano ročico iz lesa in medenine ter 15 trakov iz tršega papirja. Vsak izmed trakov ima od 15 do 23 navpičnih rež, pri vsaki reži je natisnjena fotografija. Vsak trak prikazuje drugačen motiv, natisnjen v 15 do 23 rahlo spremenjenih pozah: kamelo med hojo, moža na slonu, jahača na konju, plesalko ali štorkljo v letu. Če v luknjo v središču pokrova vstavimo ročico, na njegov obod pa papirnate trakove, lahko pokrov zasučemo. Ko med vrtenjem pogledamo skozi reže, se zgodi nekaj čudežnega: podobe ljudi in živali, ki so bile še pred kratkim nepremične, naenkrat oživijo.
Opisani tahiskop je na trg prišel pred 133 leti ali natančneje: malo pred božičnimi prazniki leta 1891. Njegov avtor je bil Ottomar Anschütz, nemški fotograf, ki je v osemdesetih letih 19. stoletja, inspiriran s fotografskimi študijami gibanja Eadwearda Muybridgea, samostojno zasnoval več naprav, ki so lahko posnele do 24 zaporednih fotografij. Kmalu je postal znan kot mojster hipne fotografije in kronofotografije, ki je gibanje živali in ljudi lahko zaobjel bolj natančno in ostro kot kdor koli pred njim. A v nasprotju z njegovim predhodnikom je Anschütza bolj kot znanstveno raziskovanje gibanja zanimala njegova reprodukcija. Zato je kmalu začel snovati naprave, ki bi lahko čim bolje prikazale njegove serije fotografij v gibanju. Za vse svoje naprave je uporabljal enako poimenovanje, svojo nemško skovanko »Schnellseher«[1], ki jo je za mednarodno tržišče prevedel v »tachyscope« (iz starogrških besed za hitro ter gledati), kar bi lahko poslovenili v »hitrogled« ali »brzogled«.
Anschütz je svoje prve, enostavnejše brzoglede zasnoval na podlagi zootropa – popularne naprave, ki je od šestdesetih let 19. stoletja služila predvsem za prikazovanje serij risb v gibanju. A zootrop je imel fiksno število rež ter je tako lahko prikazal le fiksno število slik v seriji, Anschützove serije fotografij pa so bile različno dolge. Ker je Anschütz reže za gledanje prenesel iz bobna zootropa na sam papirnati trak, je lahko z isto napravo prikazal različno dolge nize slik. Ta na videz preprosta inovacija mu je omogočila, da je iz svojih raznolikih serij fotografij ustvaril primerno dolge zanke (loop), ki so uspešno reproducirale neprekinjeno, ponavljajoče se gibanje ljudi in živali. Med letoma 1887 in 1891 je izdelal štiri različice svojega analognega brzogleda. Naprava iz zbirke Slovenske kinoteke predstavlja zadnjo različico, ki je bila verjetno najbolj široko dostopna.
Ker si je želel doseči čim bolj popolno reprodukcijo svojih fotografij v gibanju, je Anschütz poleg analognih zasnoval tudi vrsto kompleksnejših, električnih tahiskopov. V osemdesetih in v začetku devetdesetih letih 19. stoletja so po njegovih načrtih najprej nastale naprave za manjše skupine in avtomati za samostojno gledanje (peepshow), ki so poleg študij gibanja prikazovali tudi bolj zabavne serije fotografij. Leta 1894 pa je javno predstavil še napravo za prikazovanje filmov širšemu občinstvu, ki je omogočala projekcijo slike v velikosti 8 x 6 metrov, ter z njo v začetku leta 1895 v Berlinu polnil dvorano s 300 sedeži. Te projekcije so bile tako prepričljive, da so nekateri novinarji, ko so leto pozneje v Berlinu prvič prikazali filme bratov Lumière, menili, da gre le za novo, izpopolnjeno verzijo Anschützovega izuma.[2]
Kinematograf bratov Lumière je hitro osvojil svet in Anschützovi brzogledi so kmalu potem šli iz rabe. A tehnične inovacije, ki si jih je zamislil Anschütz, so do takrat že vplivale na nastanek drugih naprav za prikazovanje filmov, med drugim na Edisonov kinetoskop. Njegove serije fotografij pa so služile tudi kot vsebinska inspiracija za nekatere najbolj zgodnje filme Thomas Edisona in W. K. L. Dicksona.[3] Tako se je Anschütz – čeprav v življenju ni posnel niti sekunde filmskega traku – zapisal v zgodovino filma.
––––––––––––––––––––––––
VIRI:
[1] Rossell, Deac. »The Anschütz Zoetropes«. The New Magic Lantern Journal, št. 3, 1998, str. 2–3.
[2] Lipton, Lenny. The Cinema in Flux: The Evolution of Motion Picture Technology from the Magic Lantern to the Digital Era. New York: Springer, 2021, str. 91.
[3] Rossell, Deac. »Copycats: Anschütz Chronophotographs as Direct Source Material for Early Edison Kinetoscope Films.« Film History, št. 2, 2016, str. 142–172.
