Slovenski film je po dolgem času dobil veliko domačo uspešnico, ki polni tako festivalske projekcije in art kinematografe kot komercialne kinoplekse. Film režiserja in scenarista Marka Naberšnika Belo se pere na devetdeset (2025), posnet po istoimenski knjižni uspešnici, avtobiografiji Bronje Žakelj, je od LIFFA naprej ustvaril pravo malo evforijo in v kinodvorano zvabil marsikoga, ki je že dolgo ni obiskal. Velik del uspeha gre gotovo pripisati uspehu knjige same in njeni avtorici, ki se je tudi pod film podpisala kot soscenaristka in ga aktivno promovira, svoje pa prispevata tudi premišljena promocijska kampanja ter odmevna igralska zasedba. A popotnica knjižne uspešnice je lahko za film prav toliko past kot odskočna deska. Medtem ko lahko za Belo se pere na devetdeset brez večjih zadržkov rečemo, da smo dobili enega redkih tako obrtniško dobrih kot tudi komercialno uspešnih filmskih izdelkov, pa na koncu žal pušča grenak priokus; namreč, da bi bil lahko tudi umetniški presežek, če bi pokazal več poguma in se filmsko bolj osvobodil literarne predloge. Številne nastavke za to že najdemo v nekronološki naraciji, nevpadljivi, a vseeno očitno avtorski fotografiji, maski in scenografiji, dobri igri večine zasedbe in premišljeni uporabi glasbe, a vse skupaj ne odtehta tega, da je film enostavno želel povedati preveč in je zato pokazal premalo.
Čeprav film ponudi tudi več presežnih, čudovitih filmskih trenutkov – na primer Bronjino valeto in vihar čustev med njo, njeno mamo in očetom ob glasbeni spremljavi izjemnega »Dneva ljubezni« v izvedbi Nane Milčinski – pa teh trenutkov žal ne zmore popolnoma povzdigniti in podpreti, saj se vedno znova vrača k neobvladljivi gmoti materiala, ki ga želi prikazati. Tako pristne in močne občutke, ki jih ustvarja s presežki, kar sam zaduši, ko jim ne pusti dovolj prostora, saj mora hiteti k naslednjemu poglavju. Nelinearna naracija sama v tem pogledu ni takšen problem, čeprav bi lahko bila izvedena še bolj asociativno in bolj subtilno povezano s čustvenimi stanji protagonistke. Večji problem je, da se ob časovnih preskokih kot gledalci velikokrat znajdemo tudi v velikih čustvenih preskokih. Film od nas zahteva, da ne le sočustvujemo z Bronjo, kar mu nedvomno uspeva, ampak hkrati podoživljamo še razpad Jugoslavije, jugonostalgijo, slovenski nacionalizem, patriarhalno družinsko atmosfero … Vse te teme so, ker jih je toliko, neizdelane, neizkoriščene in delujejo kot postranska stvar, kar so za glavno junakinjo ob boju z boleznijo, smrtjo in življenjem gotovo tudi bile, a medtem ko ob branju knjige to lahko sami predelamo pri sebi, v filmu delujejo kot navrženi, neizdelani osnutki. Bolje bi se bilo osredotočiti le na osebno zgodbo Bronje, ki je sama po sebi dovolj močna, in opustiti ambicijo družbene kritike, ali pa se odločiti za katerokoli izmed naštetih tem in jo vzeti kot glavno linijo družbenega konteksta ter jo izpiliti in v polni meri preplesti z avtoričinim občutenji.
Največ nastavkov za to nedvomno ponuja odnos med Bronjo in očetom Janezom, nekoč samozavestnim patriarhom, sicer tipično odsotnim očetom, ki se ob bolezni in smrti žene vedno bolj odmika, izgublja in zapira vase, čeprav bi ga družina prav takrat najbolj potrebovala. To transformacijo ob prepričljivi igri glavne igralke Lee Cok odlično odigra Jurij Zrnec, ki v lik vnese večplastnost, presenetljivost in kljub njegovi pretežni antagonističnosti tudi toplino in človečnost. Trenutki med njima, ko se sporečeta, pa želi oče vzpostaviti izgubljeni stik, a tega ne zmore, so pravo razodetje za slovenski film, saj nosijo nekaj globljega, skorajda arhetipskega. A žal je ta bolečina in nezmožnost zgolj nakazana, saj nas film takoj zatem vrže v popolnoma drugo situacijo in ne premore drznosti za potopitev v globine nečesa, kar ni le odnos med hčerko in očetom, ampak nosi tudi družbeno razsežnost spolne in nacionalne identitete ter njene globoke krize ob soočenju z življenjskimi in zgodovinskimi izzivi. Upor Bronje, da ne bo šla po poti matere, ki se je podredila očetu in mogoče zato celo umrla, zaradi tega ne deluje tako močno in prepričljivo, kot bi moral. Namesto da bi bil to nosilni trenutek filma, njegov vrhunec, v preobloženem scenariju izpade kot le še ena življenjska epizoda.
Kot kontrapunkt temu odnosu ne deluje povsem niti Bronjina navezanost na gospodinjo družine, ki je tudi njena babica, kar v filmu – začuda, a tudi povedno – dolgo časa ni povsem jasno. Medtem ko bi si odnosa z očetom Janezom v filmu želeli več, bi si odnosa z Dado želeli nekoliko manj. Čeprav je jasno, da Bronja brez njene opore ne bi zmogla in je zato neke vrste sidro prvega dela njenega življenja, pa jo neprepričljiva igra Anice Dobra in mestoma neposrečeno izbrani dialogi in situacije spremenijo v pretežno klišejski filmski lik, ki ima svoje trenutke, a bi film moral graditi na njih in na njeni nepogrešljivosti z bolj pretanjenimi sredstvi. Odnos, ki rešuje filmsko družino, je odnos Bronje z bratom Rokom, ki ga tako rekoč poosebi Žiga Šorli. Njuna sestrsko-bratska navezanost, ki tudi jasno odraža razliko v spolu ob soočanju z družinskimi in življenjskimi izzivi ter v odnosu do sveta, je tako pristna, da ob njegovi smrti dejansko zaboli srce. Praznina, ki zazeva ob izgubi, je boleče oprijemljiva, in morda je to najboljši del filma, saj pri tej praznini in bolečini vztraja vsaj nekaj časa in jo uspe razviti, preden odhiti naprej.
Če potegnemo črto, je Belo se pere na devetdeset kljub vsemu nadpovprečna filmska uspešnica, ki se ponaša z nekaj nepozabnimi trenutki, obrtniško dodelano fotografijo, scenografijo, masko in kostumografijo, mestoma izjemno igro in premišljeno uporabo glasbe, ki pa zaradi pretiranega sledenja knjižni predlogi in posledično premajhnega filmskega poguma ne pomeni nobenega pravega filmskega presežka.
