Prva celovečerna mojstrovina Busterja Keatona in ena zgodnejših velikih filmskih komedij se začne z nevihto, dvojnim umorom, jokajočim otrokom, žalovanjem za ubitim možem in bratom ter zaprisego maščevanja. Po tem morastem začetku, ki spominja na melodrame D.W. Griffitha, Naše gostoljubje (Our Hospitality, 1923, Buster Keaton in John G. Blystone) dobesedno potuje iz noči v dan – iz more se prelevi v komedijo o ljubezni in odpuščanju. Ta metamorfoza je utelešena tudi v filmu: Keaton nas prek nenehno inventivne komedije popelje od klavstrofobičnega nasilja v temnih sobah do pustolovščine pod jasnim nebom v gorah. Naše gostoljubje ustvari bogat in podroben filmski svet. Humor iz kratkometražcev prilagodi potrebam daljše in kompleksnejše zgodbe. »Ko smo začeli snemati celovečerne filme, smo morali nehati z nemogočimi šalami in nesmiselnimi situacijami,« je dejal Keaton. »Občinstvo je moralo verjeti naši zgodbi.«[1]
Naše gostoljubje, ki se začne neke viharne noči na jugu ZDA, tematizira resnično zgodbo o klanovskem rivalstvu v času pred ameriško državljansko vojno. Glavarja dveh razprtih družin, John McKay in James Canfield, drug drugega ubijeta. Johnova vdova ne želi, da bi njen dojenček Willie doživel enako usodo, zato se preseli v New York k sestri, Canfieldov brat pa se zaobljubi, da bo ubitega sorojenca maščeval. Po mamini smrti Willieja vzgaja teta, ki pa mu ne pove za krvno maščevanje. Dvajset let pozneje že odrasli Willie (Buster Keaton) dobi pismo, iz katerega izve, da je podedoval očetovo posestvo. Teta mu pove za nevarnost, a Willie se vseeno odloči vrniti v rojstni kraj. Na poti na vlaku sreča Virginijo (Natalie Talmadge [Keatonova takratna žena]). Malce sta sramežljiva, a se v teku številnih pustolovščin na vlaku vseeno spoprijateljita.
Vlak, na katerem se srečata Willie in Virginija, postane lik v filmu. Vzor zanj je bila angleška lokomotiva Stephenson Rocket z dimnikom, visokim skoraj pet metrov. Premika se po tračnicah, ki imajo prav tako svoj karakter. Ko se na poti vlaka znajde mula, je lažje premakniti tračnice kot njo. Vlak občasno zapusti tračnice in se vozi po poti. Keaton nam pokaže tudi svet zunaj osrednje zgodbe: vidimo, recimo, kako se na neki pusti in prašni ravnici zberejo ljudje zgolj zato, da bi pogledali ta čudoviti vlak, ki vozi mimo. To je verjetno za njih dogodek tedna, ki anticipira nepozabni prizor v Amarcordu (1973, Federico Fellini), v katerem gredo meščani gledat prekooceansko ladjo Rex, ki pluje blizu njihovega mesta. Vidimo lahko tudi nekega starca, ki v vlak meče kamne, strojevodja pa v odziv meče nazaj drva za kurjavo. Ko gre vlak gre mimo, jih starec hitro pobere in gre stran. Tako bogato tkanino bo Keaton spet tkal v veličastni komediji General (The General, 1926, Buster Keaton in Clyde Bruckman), filmu, ki potovanje vlaka pripelje do metafizičnih razsežnosti, a občasno prav tako odtava od glavnega junaka, da nam pokaže vojno, ki besni okoli njega.
Med potjo na vlaku Virginia Willieja povabi na večerjo k svoji družini. Na postaji jo dočakajo oče in brata – in izkaže se, da dekle prihaja iz družine Canfield. Willie se tako znajde v zapleteni, a zelo keatonovski situaciji: postane gost ljudi, ki ga želijo ubiti. Vendar južnjaško gostoljubje veleva, da še tako zadrtemu sovražniku ne smejo streči po življenju, dokler je gost v njihovi hiši. Willie si mora tako izmišljevati vedno nove načine in izgovore, da ostane v hiši, saj bo v trenutku, ko stopi ven, ustreljen. Iz tega zapletenega in huronsko smešnega plesa smrti se film spet preobrazi v živahno pustolovščino.
Keatonov let skozi svet z glavo naprej se je začel, ko je bil še otrok. Rodil se je leta 1895 v mestecu Piqua v zvezni državi Kansas kot Joseph Frank Keaton. Starša Joe in Myra sta bila potujoča zabavljača v igralski družini, ki je za stranski zaslužek prodajala tudi »čudežna zdravila« dvomljive vrednosti. Že zelo zgodaj je začel nastopati na odru in kmalu (leta 1900) postal polnopraven član vodvilske točke »Trije Keatonovi« (The Three Keatons); šlo je za precej grobo in nevarno točko vodvila, zato je mali Buster hitro postal zvezda, o kateri so pisali časopisi po vsej Ameriki. Oče je sina metal na vse strani, nekoč celo na gledalce, ki so žalili Myro. »Stisni rit,« mu je rekel, preden ga je vrgel tri metre in pol čez prostor za orkester ter zadel žaljive člane občinstva.[2] Joe je sina uporabljal kot »človeško brisalo za tla«. Morda najboljšo predstavo o »komičnem nasilju« očeta nad sinom daje opis nekega novinarja: »Ata Joe stopi s stolice, postavljene na mizo, na Busterjev obraz, potem pa ga vleče za ustnico po odru.«[3] Mama je v Busterjev kostum zašila ročko, da bi ga oče lažje metal, in med točko mirno igrala saksofon, kar je prispevalo k absurdnosti. Tovrsten brutalni humor je prevladoval zlasti v Keatonovih zgodnjih kratkometražnih filmih, ki jih je posnel z Roscom »Fatty« Arbucklom, pa tudi tistih, v katerih je glavno vlogo odigral sam. Značilen je tudi za filme, kot so Naše gostoljubje, General ali Sherlock mlajši (Sherlock Jr., 1924, Buster Keaton), s to razliko, da nasilje tu postane del nečesa širšega.
Buster Keaton in Charles Chaplin sta se kot umetnika odzivala na novo dvajseto stoletje in se v svojih filmih pogosto znašla v sovražnem svetu, polnem nevarnosti in nezanesljivosti. Chaplin je bil politični umetnik: njegov spopad s tekočim trakom v Modernih časih (Modern Times, 1936, Charles Chaplin) ima politično dimenzijo in sledi mu obračun s Hitlerjem v Velikem diktatorju (The Great Dictator, 1940, Chaplin). Keatonov boj s svetom pa je bil bolj prvinski: ni šlo za kritiko kapitalizma ali norčevanje iz totalitarizma, ampak za prvine, kot so viharji, slapovi, železnice, montažne hiše in jezne ženske, ki v filmu Sedem priložnosti (Seven Chances, 1925, Buster Keaton) rušijo vse pred sabo. Keatonovi filmi se dogajajo v popolnoma elementarnem svetu pred ravnodušnim pogledom kamere. Chaplin je imel intelektualne pretenzije; družil se je s Theodorom Adornom, Jamesom Ageejem in Thomasom Mannom. Z mešanim uspehom se je loteval velikih moralnih in političnih vprašanj svojega časa. Keaton pa je bral le malo, baseball mu je bil pomembnejši od ideologije ali politike, a njegovi filmi delujejo bolj intelektualno, kot problemi iz fizike, ki jih umetnik rešuje. Kaj vse se lahko zgodi, ko nekdo spremeni številke na kosih za montažno hišo v kratkometražcu Buster gradi hišo (One Week, 1920, Buster Keaton in Eddie Cline)? Kakšne možnosti ponuja kombinacija dveh vlakov, vijugaste proge ter prenosnega topa v Generalu? In kaj vse je mogoče, ko sta sovražnika zvezana z vrvjo in se lovita po hribih, kar vidimo v Našem gostoljubju?
V Našem gostoljubju človeška norost v obliki krvnega maščevanja postane še ena elementarna sila, s katero se mora Buster soočiti. Za ameriškega kritika Jamesa Ageeja so bili Keatonovi filmi »transcendentno žongliranje, v katerem je videti, da ves univerzum leti z izbranimi gibi, edina točka spokojnosti pa je žonglerjev preprosti in nezainteresirani obraz.«[4] Točka spokojnosti, o kateri piše Agee, se ne nanaša na Keatona kot glavnega junaka. Mir v središču kaosa – to je bilo osnovno načelo Keatonove komedije; načelo, ki je služilo za organizacijo tako kadra kot celotne zgodbe. Eden najlepših in najpomembnejših kadrov v Našem gostoljubju je tisti, v katerem vlak vozi mimo statične kamere; točka elegantnega premikanja in mirnega potovanja, ki vodi v človeški kaos. Tako kot v Keatonovih ostalih filmih tudi v Našem gostoljubju gledamo nemi, a srditi boj za fizično in notranje ravnovesje; boj, ki je tako samoumeven in neizogiben, da ga sprejmemo brez pomisleka.
________
Nemo filmsko klasiko Naše gostoljubje (Our Hospitality, 1923, Buster Keaton in John G. Blystone) z živo glasbeno spremljavo – ter sveže spisano partituro, ki jo tudi tokrat podpisuje skladatelj in pianist Andrej Goričar – si lahko ogledate v četrtek, 28. decembra, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
OPOMBE:
[1] Curtis, James. Buster Keaton, A Filmmaker’s Life. New York: Alfred A. Knopf, 2022, str. 234.
[2] Ibid, str. 74.
[3] Ibid, str. 72.
[4] Agee, James. Agee on Film (Volume 1). New York: A Wideview/Perigee Book, 1958, str. 15.
