Nemško-avstrijski režiser Edward Berger, ki se je mednarodno uveljavil z ekranizacijo Remarquovega klasičnega romana Na zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues, 2022), se je tokrat lotil nove adaptacije knjižne predloge. V političnem trilerju Konklave (Conclave, 2024), ki temelji na istoimenski knjižni uspešnici Roberta Harrisa in odstira zakulisje strogo zaupnega postopka izbire novega papeža, se na svoj način znova dotakne vojne tematike, saj eden od kardinalov v ključnem trenutku vzklikne, da to ni le konklave, temveč vojna.
Konklave je pripoved o boju za oblast z enkratnim suspenzom. Odlični Ralph Fiennes je kardinal Thomas Lawrence, dekan kolegija kardinalov, ki mu je ob nenadni smrti prejšnjega papeža dodeljena vloga organizatorja konklava. Izkaže se, da je pred njim nemogoča naloga – kako v vrtincu spletk, skrivnosti in zarot ohraniti moralno držo in zagotoviti, da bo novi papež odseval tisto, kar uči krščanska vera? Kmalu se namreč izkaže, da noben od kandidatov ni brezmadežen. Za najvišji naziv se potegujejo progresivni Bellini (Stanley Tucci), skrajno desni Tedesco (Sergio Castellitto) in nazadnjaški Adeyemi (Lucian Msamati) ter zmerni, a makiavelistični Tremblay (John Lithgow). Podpora raste tudi samemu Lawrenceu, ki ga sicer že nekaj časa pesti kriza vere in zato vedno bolj dvomi v Cerkev, med kandidati pa se nepričakovano pojavi tudi skrivnostni novi obraz, kardinal Benitez (Carlos Diehz), nadškof iz Kabula, ki ga je umrli papež tajno, in pectore, imenoval za kardinala. V teku izbire novega papeža so kardinali v osami, izolirani od zunanjega sveta, saj do njih ne smejo priti novice, ki bi lahko vplivale na njihovo odločitev. V Vatikanu se zagrnejo zavese in spustijo rolete, tajnim volitvam pa lahko prisostvujemo le gledalci v kinodvorani, ki smo, podobno kot kardinali, v izolaciji in čakamo na razplet dogodkov. K ohranjanju napetosti veliko prispeva ostra in dramatična glasba Volkerja Bertelmanna, ki skupaj s pritajenim šepetom kardinalov predstavlja zvočno kuliso filma.
Ko se prestol sprazni, se odprejo vrata pekla. Hitro postane jasno, da so krščanski ideali v konfliktu s človeškimi slabostmi mož, ki vodijo Rimskokatoliško cerkev. Vsi naj bi se sicer strinjali, da je za papeško mesto najprimernejši »tisti, ki si ga ne želi«, a kaj ko si ga globoko v sebi želijo prav vsi. »Vsak kardinal že ima izbrano svoje papeško ime,« pravi Bellini, čeprav v lažni skromnosti sprva tudi sam trdi, da si prestola ne želi. Kakšna je torej resnična narava »božjih mož«? Ambicija je človeška, moč je božanska, zato trenje med njihovim božjim poslanstvom in pritlehnimi političnimi spletkami postaja vse bolj očitno. Berger spretno prikaže ujetost kardinalov med sakralnostjo in profanostjo tudi z mešanjem arhaičnega in sodobnega. Prizore, v katerih kleriki v dolgih škrlatnih opravah in z velikimi zlatimi križi okoli vratu stopajo po mogočnih dvoranah z osupljivimi Michelangelovimi freskami, združuje s posnetki kardinalov, ki vejpajo in skrolajo po svojih pametnih telefonih. Trk domnevno večne božanstvenosti s posvetno sodobnostjo je v svojih serijah Mladi papež (The Young Pope, 2016) in Novi papež (The New Pope, 2020) odlično stiliziral že italijanski režiser Paolo Sorrentino, ki je, podobno kot Berger, z uprizarjanjem raznolikega Vatikana ponudil odmik od klasičnega in pričakovanega.
Dinamična in ekspresivna kamera direktorja fotografije Stéphana Fontaina izkoristi obseg in razsežnost slikovitega Vatikana za dih jemajoče prostorsko-barvne kompozicije, prežete s simbolizmom. Berger s postavitvijo Lawrencea v središče kadra prevzame renesančno idejo humanizma, z uravnoteženim vzporejanjem svetlobe in senc, ki spominja na slikarski chiaroscuro, pa spretno pokaže, da cerkvene zadeve potekajo v senci, v temnih kotih svetih prostorov. Zanimiv kontrast veličastni Sikstinski kapeli, prizorišču volitev novega papeža, predstavlja klavstrofobični Dom svete Marte, kjer v času konklava bivajo kardinali. Scenografka Suzie Davies je njihove spalnice poustvarila tako, da delujejo kot hladni mavzoleji, marmornati hodniki pa se zdijo dovolj mračnjaški in dolgi, da bi lahko vodili do najglobljih skrivnosti Rimskokatoliške cerkve.
V dveh urah se Konklave vsaj bežno dotakne skoraj vseh grehov, ki so v zgodovini pretresali Cerkev – od institucionalne korupcije in simonije do spolnih škandalov, rasizma in ksenofobije. Kljub množici tem in pripovednih lokov pa film ni prenasičen in ostaja pregleden, vendar se načetih vprašanj večinoma ne trudi razčiščevati. Raje se usmeri v prehajanje iz zapleta v zaplet, moralni arhetipi pa so uporabljeni kot okostnjaki, ki drug za drugim padajo iz omar tekmecev za papeški naziv. Triler vsebuje tudi feministično noto, saj mimogrede prikazuje očitno ignoriranje in pokroviteljski odnos kardinalov do sester, ki jim strežejo in se vseskozi tiho gibljejo v ozadju. Čeprav napredni Bellini pravi, da bi morale imeti ženske pomembnejšo vlogo, se to izkaže kot tabu tema tudi znotraj liberalnega pola, saj se vsi kardinali, z izjemo Lawrencea in Beniteza, obnašajo, kot da so jim redovnice v napoto. Stoični nastop sestre Agnes (Isabella Rossellini), prispodobe ušes in oči Boga, pride tako še bolj do izraza, saj njen molk govori sam zase, dokler v ključnem trenutku ne spregovori in pokaže svojo avtoriteto. Tudi sicer lahko govorimo o igralskih presežkih, tako v primeru Fiennesa in Tuccija kot Lithgowa, ki popolno ujame Tremblayevo zavajajočo uglajenost in mirnost, pod katero skriva pretkanost in oblastnost, in Castellitta, ki je v vlogi Tedesca, reakcionarnega skrajneža z zloveščim nasmehom, pravi tour de force.
Konklave, ki temelji na dialogu, vendar nikoli ne zapade v ekspozicijo, očitno kritizira Rimskokatoliško cerkev, a jo vseskozi jasno ločuje od katoliške vere. Protagonist Lawrence tako ne izgublja vere v Boga samega, ampak ima težavo s političnimi mahinacijami, ki so preplavile Vatikan. Sprašuje se, kakšna je prihodnost institucije, ki je znotraj tako neenotna in polarizirana. »Prepričanost je velik sovražnik enotnosti. Prepričanost je smrtni sovražnik strpnosti,« pove v svojem intuitivnem nagovoru kardinalom in poudari, da si želi papeža, ki bo dvomil: »Naša vera je živa prav zato, ker hodi z roko v roki z dvomom. Če bi obstajala samo prepričanost in če ne bi bilo dvoma, ne bi bilo skrivnosti in ne bi bilo potrebe po veri.« Ob njegovih iskrenih, vendar nekoliko naivnih besedah, da je moč Cerkve v raznolikosti njenih ljudi, se Tedesco, islamofobični fanatik, ki zavrača relativizem in hlepi po časih latinske maše, le zareži. Protiutež konservativni struji predstavljajo liberalci, ki pa se tudi sami izkažejo za vase zagledane spletkarje, zato se zdi, da bo soočenje med silami tradicionalizma in strpnejšo vizijo prihodnosti težko imelo zadovoljiv izid. Vmes v osamo kardinalov ves čas poskuša vdreti tudi zunanji svet – padati začnejo bombe, dobesedno in metaforično.
Presenetljiv končni preobrat, ki z optimističnim sporočilom o strpnosti izrazi upanje v svetlejšo prihodnost Rimskokatoliške cerkve, zato lahko izpade nekoliko lahkoverno. Ali do obisti skorumpirani Vatikan vendarle ni povsem nepopravljiv? Pri tem je povedno, da je bil odziv cerkvenih krogov na Konklave ostrejši v primeru zaključne ideje filma kot pa do prikaza Cerkve kot središča egoizma, oportunizma in neprikritih apetitov po najvišji službi. Kontrast med sklepnim dejanjem, ki odpira vrata možnosti sprave in reform, in predhodnim prikazom moralne dekadence Vatikana hkrati ostaja zvest svoji tematiki razkola, kar ustvarja vtis, da upanje v svetlejšo prihodnost morda stoji na trhlih nogah. Ker Bergerja bolj zanima zastavljanje vprašanj kot ponujanje enoznačnih odgovorov, Konklave gledalca postavlja pred svojevrstno dilemo: ali naj verjame v možnost sprememb ali pa prizna, da globoko zakoreninjenih sistemskih grehov morda ni več mogoče odpraviti.
