Pozabili smo, da je tudi to nekaj, kar lahko počnemo … hoditi z živalmi, živeti z živalmi, skrbeti za živali in biti v njihovi oskrbi. – Kapka Kassabova (Anima, 2024)
Pozabili smo – toda ne vsi. V severnomakedonskem visokogorju, natančneje na gori Solunska glava, bratje iz družine, ki se že generacije preživlja s planšarstvom, najstarejši med njimi jih šteje enaindvajset, najmlajši pa šest, vsako poletje od julija do oktobra na več kot dva tisoč metrih nadmorske višine skrbijo za med osemsto in tisoč ovc, sto krav in nekaj koz, pri tem pa jim pomaga trideset šarplanincev. Bratje so na Solunski glavi sami, brez staršev, pa tudi brez elektrike, tekoče vode, urejene ceste in dostopne telefonske komunikacije, saj se je za signal treba povzpeti na enega od bližnjih vrhov. Petra Seliškar, ki je z Zekirjem, Zarifom, Zanijem in Basrijem preživela pet poletij, je v filmu Gora se ne bo premaknila (2025) ujela delček njihovega skorajda povsem samooskrbnega sobivanja z živalmi in goro.
Dokumentarec Petre Seliškar nam že od samega začetka ničesar ne pojasnjuje, temveč pusti, da nas vodijo podobe; prostrana odljudna gorska pobočja, do koder seže oko in po katerih, tako se zdi, podrsavajo zgolj mastodontske sence oblakov, na začetku prostorsko umestijo filmsko pripoved, kmalu pa se znajdemo na gori, sredi dogajanja med živalmi in omenjenimi brati, kjer v gorsko tišino odmeva kakofonija pasjega laježa, blejanja ovc in koz ter klicev mladih pastirjev. V naslednjem prizoru pa – pametni telefon, na katerem bratje v svoji gorski koči, bačilu, igrajo igrico. Že res, da bratje na gori ne morejo preganjati dolgčasa na povsem enake načine kot njihovi vrstniki, a to ne pomeni, da so od sodobnega sveta povsem odrezani. Seliškar se ni namenila posneti dokumentarca, ki bi romantiziral pastirstvo in iz njega slikal nedotaknjeno idilo. Prek opazovanja prav vseh aspektov vsakdana bratov si je režiserka zadala predvsem ujeti vse tisto, kar življenje na gori z živalmi dela specifično za trenutek v času, ki ga je preživela z njimi.
Drobni, na prvi pogled manj mogočni trenutki na gori skupaj z režiserkinim observacijskim pristopom stkejo večplasten vpogled v odraščanje bratov. Čez dan jih spremljamo pri delu, pri raznovrstnih, pogosto ponavljajočih se opravilih, ki že sicer, zlasti pa zaradi visokogorskih pogojev, zahtevajo popolno predanost, na kar nas pogosto spomni kamera, ki se od bratov oddalji, da uzremo mogočne pejsaže in ozavestimo, kako surova izkušnja je lahko gora, pred katero se enostavno ne da skriti. Bratje so v praktično vsaki situaciji prepuščeni sami sebi in svojemu znanju. Pa naj bo to sredi noči, sredi nevihte, ali pa ko preblizu ovc začnejo zavijati volkovi. Prepletenost njihovega življenja z naravo v filmu poudarja tudi izjemna pozornost za zvok, ki nas senzorično povsem povleče v prizore. Zvoki na gori, denimo zvok vetra, ki se zdi prav tako živ kot živali, v filmu niso le del zvočne podobe, temveč gradniki svojevrstne govorice, ki ji pastirji morajo znati prisluhniti, da bi lahko prepoznali vremenske in druge naravne pojave, pogosto odločilne za njihovo delo.
Ko ne spremljamo njihovega dela, nam film postreže z drobnimi trenutki kratkočasenja, v katerih na prvi pogled niso prav dosti drugačni od ostalih vrstnikov. Medtem ko si eden od mlajših dveh iz kamenja ob pašniku gradi hiško, ga sicer vztrajno moti zvedava koza, najmlajša dva se namesto s hišnimi ljubljenčki igrata z leglom svizcev, starejša dva pa večkrat sanjarita o dekletih in o tem, da bi si ob gorski koči lahko zgradila naravni bazen, kjer bi z njimi uživala. Toda na gori otroci hitro odrastejo in že pri nekaj letih poprimejo za delo, čemur pritičeta tudi občasna cigareta in kava, česar pa Seliškar ne prikaže senzacionalistično ali obsojajoče. Tako pač je.
Tudi odnos med brati, čeprav je med njimi jasna hierarhija po starosti, najstarejši med brati pa je oklican kar za direktorja, je v filmu slikan z veliko nežnosti, ki presega stereotipne fantovske drže in občasne testosteronske viške. Starejša dva se mlajšima ne posvečata le tedaj, ko ju učita opravil, ampak tudi z igro in skrbjo. Njihovo sobivanje, tudi sobivanje z živalmi, še posebej s šarplaninci, ki so pri skrbi za stotine ovc njihovi najtesnejši sodelavci, je podšito s toplino. Ko si izbiraš pastirske pse, ponoví staro modrost eden od starejših dveh bratov, naj bodo iz iste družine. Tako se ne bodo pobili med seboj in bodo drug drugega čuvali. Vodilo, ki v filmu govori tudi o odnosu med brati samimi.
Čeprav je kamera v filmu ves čas med njimi in tik ob njih, tovrstna bližina nikoli ne deluje vsiljiva, prej nasprotno. Dejstvo, da je režiserka preživela na gori pet poletij in se z brati zbližala do te mere, da je lahko postala del njihovega sveta, pomeni, da s kamero niso soočeni kot s tujkom, ki želi iz njih kaj izvabiti ali pred katerim bi morali nastopati. Intima, v katero smo gledalci povabljeni ob ogledu filma, brez medsebojnega zaupanja, kakršnega je uspela s protagonisti zgraditi režiserka, ne bi bila mogoča.
Tudi daljši, na videz manj intimni prizori, ki spremljajo procese dela – starejša brata jih imata v malem prstu, mlajša pa jima pomagata –, niso zgolj ilustrativni, temveč ustvarjajo meditativen ritem, ki odslikava cikličnost narave, v katero je vpeto pastirstvo. Prav izgradnja ritma je ključna za režiserkin pristop k pripovedovanju, ki ne stavi na klasične pripovedne loke z zapleti in zasuki, pa čeprav v drugi polovici filma pride do razpok v odnosu med starejšima bratoma, ko izvemo, da si Zafir, ki bo kmalu polnoleten, želi izkusiti drugačno življenje in morda pastirstvo v celoti opustiti. Jasno je, da je za brate njegova odločitev boleča, par rok manj pa pomeni tudi izgubo v ekonomskem smislu, saj to utegne ogroziti družinsko gospodarstvo, toda Seliškar trenutka ne instrumentalizira za to, da bi ta znotraj filmske pripovedi nastopil kot dramatična točka preloma med brati, temveč ga spretno, predvsem pa z razumevanjem za enega in druge, prevede v subtilnejši premislek. Zekir, najstarejši brat, za katerega se zdi, da si življenja brez gore ne zna, predvsem pa ne želi predstavljati, v enem od prizorov v zadnjem delu filma namreč pravi, da se gora, četudi njega ne bi bilo na njej, ne bo premaknila.
Film Gora se ne bo premaknila, ki z naslovom njegovo misel še poudari kot bistveno, tako ne ozavesti le vedno bolj verjetne izgube določenega načina življenja in bogastva znanja, ki se prenaša iz generacije v generacijo, temveč tudi misel o izgubi ekološke zavesti, ki ima že dolgo uničujoče posledice za ves svet. Zavesti, v središču katere ni človek, ki je onkraj narave ali nad njo, temveč narava, katere del je človek; tako kot živali, rastlinje, veter, nevihta, gora.
***
Prispevek je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS, v okviru javnega poziva za izbor kulturnih projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
