Po retro-futurističnem Asteroid City (2023) in štirih kratkih filmih po navdihu zgodb Roalda Dahla (Čudovita zgodba Henryja Sugarja [The Wonderful Story of Henry Sugar, 2024], Labod [The Swan, 2024], Lovilec podgan [The Ratcatcher, 2024] in Strup [Poison, 2024]) se Wes Anderson tokat vrača z vohunsko črno komedijo Feničanska spletka (The Phoenician Scheme, 2025). Film, ki je svetovno premiero doživel na letošnjem festivalu v Cannesu, že na prvi pogled nosi režiserjev prepoznaven estetski podpis. Dekorativni, frontalni in simetrični kadri, zapletena zgodba in kompleksna struktura dajejo jasno vedeti, da smo vstopili v Andersonov univerzum, po katerem nas tokrat vodi izjemni Benicio del Toro.
Feničanska spletka nas popelje v leto 1950, ko se preprodajalec orožja in industrialec Anatole (Zsa-Zsa) Korda znova izogne poskusu atentata. Potem ko svojega pilota katapultira iz letata, poprime za krmilo in ‘varno’ pristane z letalom sredi koruznega polja. Nezavesten se znajde v sladkorno penastih nebesih, kjer ga na vratih pozdravi njegov odvetnik, ki ga komično odigra Willem Dafoe. Ob zadnjem poskusu atentata se Korda zave svoje minljivosti, zato se odloči, da se bo spet zbližal s svojo edino, odtujeno hčerko Liesl. Dvajsetletno noviciatko zato pozove, da ga obišče v njegovi ogromni italijanski palači, kjer jo želi prepričati, da zapusti življenje redovnice in se mu kot naslednica pridruži v družinskem podjetju. Sam je tik pred uresničitvijo projekta, ki ga je načrtoval 30 let – obsežne prenove infrastrukture v izmišljeni državi Feničiji – in v katerega je vložil večino svojega premoženja. Na potovanju, kamor se oče in hči v poslanstvu izvedbe projekta odpravita skupaj, se jima pridruži še švedski entomolog in Kordov asistent Bjorn (ki ga v tipični maniri odigra Michael Cera), s katerim obiščejo pet različnih investitorjev. Vsakega od njih namreč Korda želi ukaniti, da v njegovo megalomansko shemo prispeva več sredstev, kot je bilo prvotno dogovorjeno.
Čeprav se v filmu pojavljajo številni liki (kar je za Andersona sicer pričakovano), ki jih ponovno utelešajo zvezdniki hollywoodskega formata, pa je neizpodbiten fokus zgodbe odnos med očetom in hčerko – med Kordo in Liesl. V vlogi protagonistke tokrat zasije novinka Mia Threapleton, ki kot redovnica naravnost očara s svojo zadržanostjo in tiho prezenco. Pobožnost v prvih prizorih dobesedno seva iz nje – stoična, nedostopna in na videz povsem sprijaznjena s svojo potjo se ne pusti omajati očetovim kapricam, ki jih Zsa-Zsa izraža z mešanico nadutosti, obupa in manipulacije. Dialogi med njima so zaradi neravnovesja moči pogosto presenetljivo humorni in prisrčni. Čeprav se zdi, da Liesl zgolj pasivno posluša, pogovor ves čas drži v rokavu: odgovarja premišljeno in z redkimi, a učinkovitimi stavki, ki povsem razorožijo Kordo. Slednji pa v svoji želji po zbližanju postaja vse bolj servilen – Liesl bi lahko predlagala karkoli, pa bi ji ustregel. Dinamika med njima ustvarja drobne, a sijajne igrive trenutke, kjer njen mir in redovniška distanca še bolj poudarita njegovo napihnjenost, ranljivost in tragikomično željo po odpuščanju.
Benicio del Toro po drugi strani odlično utelesi lik Onassisovega kova – kapitalističnega velikana, ki je hiter z odgovori, manipulativen, prepričljiv in povsem brezbrižen do drugih. Popolnoma vseeno mu je, ali bo njegova megalomanska infrastruktura zgrajena s pomočjo suženjske delovne sile – pomembno je le, da se uresniči. Liesl skuša skozi film osvojiti z idejami veličastnosti, ki naj bi jih prineslo bogastvo: bleščeče posestvo, sanje o tranzitnem imperiju … in retoričnimi bravurami, s katerimi prepričuje tudi investitorje. Poskusi tudi z gestami – podari ji nov rožni venec, poln draguljev, in pipo, ki je prav tako posejana z dragimi kamni. Ironično je, da je to, kar naj bi bilo versko ali duhovno, pri Kordi vedno posvetno in prestižno. Vendar njegov lik doživi preobrat. Na koncu vse svoje premoženje investira v izgradnjo infrastrukture v Feničiji – a ne več z namenom dobička, temveč v veri, da bo takšen projekt njegovemu življenju dal pomen. Spreobrne se v krščanstvo, ostane brez premoženja in postane lastnik majhnega bistroja, kjer so – v kontrastu s preteklostjo – vsi delavci plačani. Ta razplet deluje kot nekakšna andersonovska verzija odrešitve: tiha, nežna in rahlo ironična, a hkrati presenetljivo iskrena.
Za razliko od filma Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014), kjer je zgodba razpeta čez tri časovne ravni, se Feničanska spletka odvija linearno – leta 1950. Kljub navidezni enostavnosti pa prostor dogajanja vseeno ni enodimenzionalen: razpet je med zemljo in nebesa. V eteričnem nadsvetu, kjer se protagonist sooča s samim sabo, vlogo boga – logično, samoumevno? – odigra Bill Murray; navsezadnje film brez njega skorajda ne bi bil Andersonov. Če je Grand Budapest hotel zaznamovala izrazito nasičena in kontrastna barvna shema, pa Feničanska spletka uvede spremembo v tonaliteti: barve so umirjene, mehkejše, celo nekoliko zastrte, vendar še vedno nedvoumno andersonovske – simetrične, dekorativne, skrbno umerjene. Film doseže vrhunec absurdnosti v sekvenci, kjer stric Nubar zasleduje Kordo – gre za poskus atentata, ki se razplete v divji ples preoblek, zgrešenih strelov in skoraj farsično zmešnjavo. Po ritmu, tempu in fizični komiki prizor spominja na zlato dobo nemega filma in bi zlahka zaživel v svetu Busterja Keatona.
Feničanska spletka je še ena natančno skonstruirana miniatura iz Wesovega imaginarija – polna čudaških likov, pastelnih tonov in moralno vprašljivih odločitev. A pod plastmi ironije in simetrije se skriva iskrena zgodba o zgrešenih poskusih ljubezni, o spravi, ki morda pride prepozno, in o tem, kaj ostane, ko izgubiš vse – razen upanja. Kot pravi Zsa-Zsa: »Ne kupuj dobrih slik, kupuj mojstrovine.« Enako velja za Andersonove filme – ti niso le dobri, temveč so mojstrovine. Vsaj s kinematografskega vidika. Tudi če se liki kdaj zdijo ploščati in se z njimi ne moreš povsem poistovetiti, je občutek ob gledanju neprecenljiv. Za tisti dve uri ne obstaja nič drugega. Wes Anderson z vsakim filmom ustvari svet, ki je tako otipljiv, tako nalezljivo domišljen, da imaš občutek, da si tudi sam del zgodbe. In prav to se mi je zgodilo pri Feničanski spletki – v nekem trenutku se mi je zazdelo, da bo Liesl pogledala naravnost vame, v pričakovanju, da spregovorim.
