Glass House

Glass House je avdiovizualni spektakel, disruptivna potopitvena izkušnja. Je steklen Babilonski stolp, orjaška prizma, ki jo naseljuje človeško mravljišče. Je difrakcija svetlobe, hipnotičen kalejdoskop, igra nasičenih barv, katerih povezave ustvarjajo čaroben učinek. Je občutje, mešanica privlačnosti in odpora, izposojena iz znanstvenofantastičnih romanov.

Sodelovanje med Ensemble Cairn in skladateljem Lucasom Faginom se je začelo leta 2015, ko je v okviru  naročila za oddajo Radia France Alla Breve napisal Psychedelic. Glasba Lucasa Fagina, napisana za sedem glasbenikov, premošča prepad med t.i. »sodobno« in »aktualno« glasbo, pri čemer črpa navdih pri treh vplivnih virih: pri Ligetiju (Kammerkonzert), Pink Floydu (»On the Run« z albuma Dark Side of the Moon) in hipnotični sliki Victorja Vasarelyja. Skupna želja, da bi se še bolj poglobili v to delo, je Lucasa Fagina spodbudila k predlogu, da ustvarijo razširjeno obliko v času in prostoru s sodelovanjem avdiovizualnega umetnika Borisa Labbéja: Glass House.

Srečanje teh dveh umetnikov, ki jima je skupno zanimanje za popačenja, optične iluzije in geometrijske ekscentričnosti, naj bi bil radikalen podvig. Njuno delo, ki se navdihuje pri vznemirjajočem svetu znanstvene fantastike, skuša spremeniti zaznavo in dezorientirati čute prek kompozicije, ki je tako vizualna kot zvočna, hipnotična in hkrati psihedelična. Njuna ambicija je ustvariti nov univerzum, »psihološko fantastiko«, ki žari v večdimenzionalnosti.

Glass House se navdihuje pri spekulativni fikciji 20. stoletja, pri nikoli realiziranem istoimenskem projektu Sergeja Eisensteina in pri novih realnostih sodobnih družb, kot so množenje komunikacijskih omrežij, preglednosti in izmenjave podatkov, družba nadzora in nadzorovanja, urbane utopije, hiperpovezljivost in odtujitev. Tu so se utopije zgodnjega 20. stoletja spremenile v distopije. V ozadju Glass House se pojavijo tudi figure Jevgenija Zamjatina (Mi), Georgea Orwella (1984) in Byung-Chula Hana (Družba transparentnosti).