Pojdite na vsebino

Po filmu Rim, odprto mesto, ki je govoril o bratstvu in solidarnosti v uporu proti okupatorju, je Rossellini posnel film Paisà, ki je z glavno temo spodletele komunikacije in vojne zmede treznejši, kompleksnejši in manj propaganden izdelek italijanskega neorealizma. Sestavljen iz šestih epizodnih zgodb, ki sledijo ameriškim vojakom, partizanom, ženskam, otrokom in duhovščini v času konca druge svetovne vojne v Italiji, je film pripoved o človeškem stanju in prvi polovici dvajsetega stoletja, ki je z migracijami in vojno zaznamovala svet in Evropo. 

»Nekdo je dejal, da je zadnja epizoda najlepša: tista z ustjem Pada, z vodo, s trsjem. In čudili so se, da sem tako dobro doumel tisti predel Italije. Toda v teh krajih sem prebil mnoga leta svojega otroštva. Moja mati je bila iz njih. Tja sem hodil lovit in ribarit.« – Roberto Rossellini

»Zgodovinski pomen Rossellinijevega filma Paisà upravičeno primerjajo s pomenom nekaterih klasičnih filmskih mojstrovin. Georges Sadoul ga je brez zadržkov postavil ob bok Nosferatuju, Nibelungom in Pohlepu. Tej pohvali se tudi sam v celoti pridružujem, pa čeprav se navezava na nemški ekspresionizem seveda nanaša samo na njegovo veličino in ne na globljo naravo njegove estetike. Veliko ustrezneje bi bilo spomniti na prihod Oklepnice Potemkin leta 1925.« – André Bazin