Pariz, prestolnica 20. stoletja?

Približno v času, ko je Walter Benjamin začel delati na svojem projektu o pariških pasažah, je v Ukrajini rojeni Eugène Deslaw (Evgen Slabčenko) svoj avantgardistični pogled usmeril v raznoliko boemsko sceno kavarn in umetniških ateljejev na levem bregu. Med drugimi v filmu nastopijo Luis Buñuel, Tsuguharu Foujita, Filippo Marinetti, Enrico Prampolini in Luigi Russolo.

Za izvedbo tega veselega abstraktnega plesa sta ameriškega »izseljenca« Hya Hirsha gotovo navdihnila pariška umetnika Affichiste, ki sta v petdesetih letih prejšnjega stoletja stenske oglase spremenila v abstraktne dekolaže. Ta zgodnja ulična umetniška praksa je bila po duhu blizu literarnemu gibanju, ki je rodilo tudi situacionizem.

»Zadnji situacionistični filmski esej« po mnenju Nicole Brenez. Z mešanjem branj mislecev, kot so Lévi-Strauss, Debord ter Deleuze in Guattari, se filmski dvojec, ki izvira iz Alzacije, osredotoča na ozek otok v Seni, ki ga prečka Allée des Cygnes (Labodja pot), od koder prihaja besedna igra filmskega naslova – Pot znamenj.

Z Labodjega otoka skočimo na bregove Sene blizu vrtov Tuileries, kjer filmski ustvarjalec mehiškega rodu, ki se je v šestdesetih letih naselil v Parizu, s svojo edinstveno snemalno tehniko na Super 8 ujame tok reke kot objekt-skulpturo. »Z vsakim tresljajem našega telesa na dan bruhnejo slike.«

Program se zaokroži in vrne na Montparnasse – a tokrat pod zemljo, kar namiguje na drastično preobrazbo te nekdaj boemske soseske. V Franciji rojeni filmski ustvarjalec, povezan s prizoriščem filmskih laboratorijev, ki jih vodijo umetnice_ki (natančneje, L’Abominable), uporablja fotokemične tehnike za jedko, situacionistično navdihnjeno kritiko urbanizma 20. stoletja.